Ko mi veroučenci naštevajo svoje grehe, na primer »nisem ubogal staršev, skregal sem se z bratcem in sestrico, nisem opravil domače naloge …«, jih vprašam, zakaj je to greh. »Zato, ker ni prav za mamico, očeta, učiteljico,« odgovarjajo. »Drži, ampak zakaj to Bogu ni všeč?« Rad bi jim namreč pomagal, da bi povezali svoje življenje s tem, kar si Bog od njih želi. »Bog si želi, da bi se imeli radi,« pove kdo.

Foto: Tatjana Splichal

Če se torej ne trudim za prijaznost, spoštovanje, ljubezen, na neki način ne sodelujem s tem, kar si Bog želi od mene. Dal mi je razum, možnost, da imam šolo, čas, streho nad glavo in da se lahko tej nalogi posvetim, ampak nekaj drugega mi je bilo bolj privlačno in zato s temi Božjimi darovi ne upravljam tako, kot bi si Bog želel.

Kakšne so posledice? Ljudje nismo narejeni za greh, narejeni smo za odnose ljubezni, spoštovanja, pozornosti, zaupanja. Takrat dihamo. Če pa do drugega gojimo jezo, zamero, ljubosumje, sovraštvo, ne dihamo na polno, nismo v polnosti živi, se ne sprostimo, se ne moremo darovati, imamo zategnjeno ročno zavoro. Sicer vemo, da ni vsak prestopek enake teže, toda vsak greh ima za posledico smrt, bodisi da gre za težak, smrtni greh, bodisi za majhen – vedno je posledica to, da ne živim v polnosti in da po malem umiram.

Zdi se, da se je v sodobnem času naglice in površnih odnosov precej razširila nevoščljivost, hitra jeza, zavist, neprizanesljivost, opravljanje, kritiziranje … Od kod izvira vse to in kako iziti iz tega?

Pred leti smo v Mladinsko informacijskem centru razvijali program za izboljšanje samopodobe mladih. Mladi danes vedno redkeje prevzemajo pobudo – bodisi za spremembe v družbi bodisi za spremembe v svojem življenju. Ugotovili smo, da je vzrok za to slaba samopodoba. Če imam o sebi slabo samopodobo, če ne zaupam vase, ne bom tvegal, se ne bom izpostavil.

Že v Svetem pismu lahko vidimo, sploh v Stari zavezi, da če se ne zavedam, da sem ljubljen Božji otrok, postavljen na svet ravno takšen, kot sem, točno s temi prednostmi in slabostmi, potem zelo hitro kdor koli postane moj tekmec, grožnja in ga na koncu ali sovražim ali ga moram na neki način prehiteti, ponižati zato, da me ne bo več ogrožal. Če pa vem, da me Bog pozna in me hoče prav takšnega, kot sem, postane drugotnega pomena, kaj si o meni mislijo drugi. To sicer samodejno ne prepreči, da ne bom še komu zavidal ali zameril, a laže bom razumel, da moj bližnji ni moj nasprotnik, temveč moj brat, moja sestra. Poklican sem, da se ga veselim.

Pogovarjal se je Igor Vojinovič

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Grehi sodobnosti.