Pa vendar me je letos prvič spreletela misel, da je postnih nedelj toliko, kot imam prestav v avtomobilu. Kar pomeni, da sem šele dobro speljal. Da sem zapeljal z dvorišča na cesto, nikakor pa še nisem razvil hitrosti. Da sem, kar se posta tiče, ravno toliko daleč, da zaradi kamenčkov v obliki postnih nalog, odpovedi in kar je še takega, s katerimi sem si napolnil žepe, malce težje brodim po strugi proti toku ali pa me je kakšen mlinski kamen, ki sem si ga obesil okoli vratu, vsaj enkrat, če ne že večkrat potegnil pod vodo. In sem moral nekajkrat že krepko požreti.

Zato posledično premišljujem, če se mi sploh da nadaljevati. Se sploh splača?

V drugi sem. Kar je kar primerno za klanec, ki ga je v začetku postne ceste Bog postavil predme in po katerem se zdaj skupaj z Jezusom in seveda s Petrom, Jakobom in Janezom vzdigujem na goro Tabor, na goro spremenjenja. Kajti klanec je strm in druga prestava čisto prava.

Že samo ime gore me nagovarja, da bi se tuka...