Josip Ipavec je najmlajši skladatelj iz šentjurske dinastije. Sedmi otrok Gustava Ipavca, avtorja ponarodelih skladb Slovenec sem in Kje so tiste stezice. Prav tako kot njegov oče se je tudi Josip izobrazil za zdravnika, glasbenik pa je bil v prostem času.

Slovenski Mozart ni pretiran vzdevek, pa tudi namišljen ne – nadeli so mu ga njegovi sodobniki v času njegovega bivanja v Gradcu. Ipavec je avtor prvega slovenskega baleta Možiček in tudi opere Princesa Vrtoglavka. 

Čeprav je skladal na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ni posegal po modernizmu, ki je bil takrat vse bolj priljubljen, temveč je spadal v zlati standard, pojasni zgodovinar Igor Grdina. Slednji je v jubilejnem letu o skladatelju izdal knjigo.

Dokumentarni film o skladatelju Josipu Ipavcu je vreden ogleda. FOTO: Željko Stevanić.

Predpremiera v Šentjurju

Predpremierno je bil dokumentarni film Josip Ipavec – slovenski Mozart predvajan že 13. oktobra v Ipavčevem kulturnem centru v Šentjurju. Dogodka so se udeležili številni ustvarjalci in sodelujoči pri filmu, med njimi urednik uredništva glasbenih in baletnih oddaj na RTV Daniel Celarec, scenarist Jernej Kastelec, igralec in povezovalec Saša Tabaković, pevec Marko Fink in dirigent Patrik Greblo.

Ustvarjalci filma na predpremieri v IKC Šentjur. FOTO: Matic Holobar.

Med cvetočimi travniki

Film poboža tudi naše oči, ne le ušesa. Ves čas se v njem prepletata Ipavčeva glasba in čudoviti posnetki z vseh koncev šentjurske občine – kulturne znamenitosti, podružnične cerkvice in lepa narava. 

Prisluhnemo odlomkom Ipavčevih samospevov, delčkom prvega slovenskega baleta Možiček, izsekom opere Princesa Vrtoglavka. Glasbo, prizore in sogovornike pa poveže igralec Saša Tabaković, ki ga ne srečamo le kot pripovedovalca, temveč tudi v nemih igranih prizorih, kjer nastopi kot Josip Ipavec. 

O vlogi je povedal: »Veliko sem poslušal njegovo glasbo. V tej upodobitvi mi je zelo všeč, da gre res za vtis človeka, za razpoloženje. Da je bolj prepričljivo, smo se temu posvetili nemo. Zato smo se na snemanju tudi dogovorili, da prizore v kostumu Ipavca snemamo čim bolj ločeno. In z rezultatom sem zelo zadovoljen.«

Čudoviti posnetki Šentjurja in okolice. FOTO: Željko Stevanić.

Veliko je prizorov, v katerih se Ipavec sprehaja po cvetočih travnikih. Njegovo ljubezen do rož v dokumentarcu izpostavi tudi operna pevka iz Šentjurja, Urška Arlič Gololičič: »Pogosto se v Ipavčevih pesmih pojavlja narava, mnoge poljske cvetice, tudi manj poznane.« 

Prikupno zgodbo o cvetju pa doda še zgodovinar Igor Grdina – da je Josip Ipavec proti koncu življenja, ko je bil bolan in se je umaknil v karanteno, še vedno navsezgodaj nosil ženi šopek poljskega cvetja na okensko polico.

In ko smo ravno pri karanteni, gledalcu dokumentarnega filma hitro pade v oči, da so ulice Šentjurja na posnetkih skoraj prazne. Snemali so ga sredi najstrožjih epidemioloških ukrepov.

Scenarist Jernej Kastelec je potrdil, da je bil ogled filma na predpremieri svojevrstno doživetje: »Lepo je videti, ko besede, ki si jih napisal, oživijo, dobijo posebno dikcijo v ustih dobrega igralca. Je bilo pa najteže izluščiti, česa v film ne bomo vključili, da ni preobloženo s tekstom, temveč lahko glasba diha.«

Dragoceno je, da s takšnimi dogodki in filmi ohranjamo del slovenske kulturne zgodovine, ki ga žal pogosto premalo poznamo.

Dokumentarni film si lahko ogledate danes, 2. novembra, ob 20.50 na televiziji Slovenija 1, kasneje pa prek spleta v arhivu na MMC.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (43/2021).