Dravska kolesarska pot od Toblacha v Italiji do Maribora je dolga približno 366 kilometrov. Vozimo po asfaltnih stezah, lepih makadamih in malo prometnih stranskih cestah.

Vsako potovanje se začne s pri­pravami, ki so še posebej pomembne takrat, kadar gremo v neznano. Za Dravsko kolesarsko pot ni bilo težko dobiti informacij. Na spletni strani www.drauradweg.com sem naročil brezplačno zloženko, ki so jo iz Avstrije poslali v nekaj dneh. Pozanimal sem se o prenočiščih in voznem redu vlakov ter sestavil okviren načrt potovanja. Na zloženki je pot od Toblacha v Italiji do Slovenije razdeljena na šest dnevnih etap. S prijateljem Janezom pa sva se odločila, da bova do Maribora prišla v štirih dneh, čeprav v nogah nisva imela veliko kilometrov.

V PUSTRIŠKI DOLINI

Za najinim hrbtom se je 1025 metrov visoki Lubnik hitro manjšal. Ker jutranji vlak do Beljaka, ki ima dobre zveze za naprej, ne ustavlja v Škofji Loki, sva odkolesarila do Kranja. Malo pred osmo uro smo že drveli proti Jesenicam. Midva v kupeju, najini gorski kolesi pa obešeni v zadnjem delu vagona. V Beljaku sva imela tri četrt ure za pozni zajtrk in nakup vozovnic, nato sva se odpeljala do Lienza, presedla na vlak do Innichena (San Candido) in tam še do Toblacha (Dobbiaco). Ko sva izstopila, je bila ura skoraj trinajst.

Toblach z dobrimi tri tisoč prebivalci leži v široki Pustriški dolini, približno 1250 metrov nad morjem. Na severu dolino zapira gozdnat hrbet, na jugu se dvigajo nazobčani dvatisočaki. Ob cesti do zelene župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika stojijo hoteli in trgovine, na križišču blizu postaje je velika tabla Dravske kolesarske poti.

Za ogrevanje sva se spustila do Innichena, kjer je bavarski vojvoda Tasilo III. v 8. stoletju ustanovil samostan za misijonsko delovanje med poganskimi Slovani. Danes krasita kraj mogočna bazilika sv. Kandida in Korbinijana ter župnijska cerkev sv. Mihaela. Innichen je bil – tako kot območje Škofje Loke – pod gospostvom freisinških škofov. Kmetje iz njegove okolice so se pred stoletji naselili v Baški grapi in Selški dolini. Povezava je vidna še danes: na osmrtnici ob cerkvenih vratih sva opazila enak pri­imek kot v krajih pod Ratitovcem.

S TIROLSKE NA KOROŠKO

Po skrbno pokošenih pobočjih nad dolino so bile raztresene hiše – tako kot v začetku prejšnjega stoletja, ko je tu potoval poznejši tržaško-koprski in lavantinski škof Andrej Karlin: »So pa tudi res lične in mične te hiše tirolske. Snažne se ti zde že od daleč in vse so zidane po enem kopitu. Pritličje je precej trdno iz kamenja ali opeke. Nad pritličjem je podstrešje, ki je navadno leseno; spredaj ima lesen mostovž, raz katerega te opazujejo radovedneži, ko sopiha vlak mimo,« je zapisal v potopisu V Kelmorajn. Naju ni nihče opazoval, saj so domačini vajeni kolesarjev. Midva pa sva radovedno zrla proti 3152 metrov visokemu Drei Schuster Spitze, na katerega naju je opozarjala tabla.


Drava vzhodno od Beljaka

Skoraj neopazno sva prišla čez avstrijsko-italijansko mejo. Za Sillianom se je začela kolesarska steza strmeje spuščati. Na hribe so se obešale deževne zavese, zato sva pohitela skozi Lienz, ki je s približno 12.000 prebivalci središče vzhodne Tirolske. Čez dobro uro sva prispela v Oberdrauburg, ki je že na Koroškem. Pred gostiščem s prenočišči sva se samo spogledala. Števec je kazal, da sva od Toblacha prevozila približno 75 kilometrov. Dovolj za prvo popoldne.

POD KARAVANKE

Z balkona najine sobe sva zjutraj lepo videla 2681 metrov visoki Hochstadel zahodno od Ober­drauburga. Najina pot – lep kolovoz, ki se drži reke in železniške proge – pa je vodila proti vzhodu. Pri Greifenburgu sva opazila stojalo s pritrjeno tlačilko in orodjem za popravilo koles, že prej pa avtomat za nakup zračnic. Po malo prometnih stranskih cestah sva prispela v Špital ob Dravi. Kraj s približno 15.000 prebivalci je dobil ime po bolnišnici, ki so jo konec 12. stoletja ustanovili grofje Ortenburški. Za mestom sva se pridružila avtocesti, ko je ta zavila čez Dravo, pa lepi peščeni poti tik ob reki. Dolina se je razširila, visoke gore so ostale zadaj, spredaj se je pokazal Dobrač.

V Beljaku sva si privoščila le kratek postanek pri božjepotni cerkvi sv. Križa. Potem sva nadaljevala vožnjo mimo Srebrnega jezera (Silbersee), labirinta otočkov pri Föderlachu in skozi Rožek (Rosegg) do vasi Reka (Mühlbach), kjer sva poiskala prenočišče. Dan, v katerem sva prevozila 125 kilometrov, se je prevesil v večer. Sonce je božalo Karavanke, na severu pa se je kazal najvišji leseni razgledni stolp na svetu, ki so ga lani odprli nad Vrbskim jezerom.

PROTI MEJI

Prvi kilometri so bili neprijetni, ko so se boleče mišice ogrele, pa je šlo laže. Približala sva se Dravi in se znova odmaknila od nje med travnike, njive in hiše. Ob kolovozu je lovila štorklja. Čeprav sem ustavil čisto blizu nje, se skoraj ni zmenila zame. Kmalu sva se dokončno pridružila Dravi, ob kateri pelje široka peščena pot. Do Velikovca sva jo prečkala trikrat (enkrat čez jez hidroelektrarne), sicer pa sva večinoma vozila naravnost. Dravska kolesarska pot z oznako R1 je odlično označena, ob njej so posejane klopi, na več krajih je na voljo pitna voda.

V Velikovcu, ki ima približno 11.000 prebivalcev, sva se odpočila pred župnijsko cerkvijo sv. Marije Magdalene, potem sva zapeljala v valoviti svet severno od reke. Ob pogledu na urejene vasice, znamenja in cerkve sem premišljeval, da sva doslej videla veliko lepega, pa doživela malo razburljivega. Pritožba je bila hitro uslišana. Ko sva prečkala glavno cesto, mi je ob skoku preluknjalo zračnico in plašč. Prvo sem zamenjal, drugega pa zalepil z izolirnim trakom, ki so mi ga dali pri bližnji hiši.

Ali bo plašč zdržal? S tem vprašanjem sem potiskal kolo čez visok železniški most in bližnji viseči most. K sreči se je kmalu začela lepa asfaltna steza, po kateri sva srečno prispela v Labot (Lavamünd) in Dravograd, kjer sva končala dan. V Avstriji ob Dravski kolesarski poti mrgoli prenočišč, zato jih ni treba rezervirati vnaprej, pri nas pa je ponudba mnogo skromnejša.


Viseči most zahodno od Labota

DOMOV

Dan se je začel z iskanjem novega plašča, ki sva ga dobila šele v prijaznem kolesarskem servisu Širnik v Radljah ob Dravi. Drav­ska kolesarska pot od Dravograda do Maribora je bolj razgibana kot v Avstriji. Med vožnjo do Vuzenice, kjer je služboval Anton Martin Slomšek, Vuhreda in Podvelke sva kljub vzponom in spustom ostala v bližini Drave, potem pa sva zavila stran od nje in se vzpela do Lovrenca na Pohorju.

Zadnji dan potovanja je bil manj prijeten od prvih treh. Ker sva malo pogrešala urejene kolesarske steze, ker sva bila utrujena in z mislimi že napol doma. Zadnje kilometre do Maribora (od Toblacha sva jih zaradi nekaj ovinkov naredila skoraj 410) sva hitela bolj, kot je bilo potrebno. Umirila sva se šele na vlaku, kjer so naju znova preplavili spomini na Dravsko kolesarsko pot. Ni nama bilo žal, da sva se odločila zanjo. Nasprotno: zbudila nama je željo, da bi se prihodnje leto odpravila še po kakšni podobni poti.



OSNOVNI PODATKI

Pot: Toblach (Dobbiaco)–Innichen–Lienz–Oberdrauburg–Špital ob Dravi–Beljak–Velikovec–Labot (Lavamünd)–Dravograd–Vuzenica–Lovrenc na Pohorju–Maribor.

Dolžina: približno 366 km

Potreben čas: vsaj štirje dnevi.

Več informacij: www.draurad­weg.com in www.mura-drava.eu