Pisatelj Drago Jančar je za svoj enajsti roman In ljubezen tudi prejel nagrado kresnik, ki jo časopisna hiša Delo podeljuje za najboljši slovenski roman preteklega leta. Jančar je ob prejemu nagrade znova povedal, da je roman, ki prepleta zgodbe ljudi, zaznamovanih in zlomljenih zaradi druge svetovne vojne, kar čakal, da ga napiše. Bistvo enajstega Jančarjevega romana dobro povzema misel, da vojna premaga vse, tudi ljubezen in poezijo.

To je že četrti Jančarjev kresnik, kar med posameznimi slovenskimi pisci predstavlja rekordno število. Delovo književno nagrado je prejel že leta 1999 za roman Zvenenje v glavi, 2001 za delo Katarina, pav in jezuit in leta 2011 za roman To noč sem jo videl.

Recenzijo zadnjega nagrajenega romana je ob izidu napisal Ivo Žajdela:

Roman In ljubezen tudi je Drago Jančar spet postavil v čas nemško-partizanskega bojevanja med drugo svetovno vojno na širšem območju Maribora. Razdelil ga je v štiri poglavja.

V prvem, Dekle s fotografije, sledimo mlademu dekletu Sonji, ki na ulici v Mariboru leta 1944 ustavi nemškega oficirja, rojenega Mariborčana, Ludwiga Mischkolniga, ki ga je nekoč prej bežno srečala med smučanjem na Pohorju. Zdaj ga prosi, da bi iz zapora izpustil Valentina Gorjana, zajetega partizana s Pohorja in hkrati njeno ljubezen. Za povračilo oba pričakujeta spolno razmerje. To se konča klavrno, kljub temu nacist njenega Valentina izpusti, njo pa pošlje v internacijo v Nemčijo.

V drugem delu, Objem v mlinu, pisatelj spremlja rešenega partizana Valentina nazaj na Pohorje, čeprav ga opozarjajo, naj se ne vrača tja, saj so »zgoraj« ponoreli. Sledimo tudi v resnici znanim dogodkom, ko so politkomisarji na Pohorju vse, ki so prišli iz doline gor v partizane, gledali s sumničenjem, če jih ni morda poslal gor okupator z nalogo, da naredijo v partizanski enoti diverzijo. Ker seveda vse zanikajo, jih partizanski krvnik grobo zaslišuje in tudi kruto muči. Nekatere ubijejo, Valentina zadnjih hip reši vest iz doline, da v zaporu ni klonil.

V tretji zgodbi, Soba ob jezeru, spet spremljamo Sonjo, tokrat kot ujetnico v nemškem taborišču, ki so jo poslali blizu vzhodne fronte, da spolno zadovoljuje vojake. Pri tem se sreča z mobilizirancem v nemško vojsko iz Slovenskih goric. Po vojni se z zamudo vrne kot prehitro postarana ženska.

Zadnji del, Ubežnik, se dogaja takoj po vojni na Ptuju. Tam se v hišo medicinske sestre, ki so ji Nemci ustrelili moža, zateče ubežnik iz taborišča Šterntal. Izdaja se za nekoga drugega, ona sočutno skrbi zanj, v bolnišnici od nekega zapornika iz taborišča, ki ga pripeljejo zdravit, izve, da »njen« ubežnik ni oseba, za katero se je izdajal. Ker ne more nikomur zaupati, se z avtobusom odpelje v Maribor k svojemu sodelavcu iz medvojne ilegale, kirurgu in Sonjinemu očetu. Ko se vrača na Ptuj, se avtobus ustavi pred zaporo, kjer na njivi zagleda ustreljenega »njenega« ubežnika, ki je bil v resnici mariborski nemški nacist Mischkolnig.

Branje romana je zelo tekoče, ves čas zanimivo, celo napeto. V njem pa se je naš najboljši pisatelj lotil travmatičnih medvojnih in povojnih zgodb iz rojstnega mesta. Na eni strani spopad med Nemčurji in Slovenci, ki je med vojno izbruhnil v uničevalne oblike, na drugi pa partizanjenje na Pohorju, ki se je zaradi dolgotrajnosti ves čas spopadalo z bojem za hrano ter posledično nasilnimi odvzemi kmetom, ropanjem trgovin in gostiln, hkrati pa z nevarnostmi izdaj, hajk in uničenj. Samo zamislimo si partizane leta 1942. Pred njimi so bila še tri leta nenehnih nevarnosti in tri dolge zime. Ampak komunisti so jih rabili, če so želeli na koncu prevzeti oblast. Kot naslov pove, je to tudi pripoved o ljubezni v vojnih razmerah, ki je v mnogih primerih podvržena hudim oviram in preizkušnjam.

Vir: STA / Delo / arhiv Družine
Foto: arhiv Družine (T.S.)