Zadnje leto je za vse nas v marsičem precej drugačno kot prejšnja leta. Gotovo nas je spomnilo na marsikaj, na kar prej nismo bili tako pozorni. Veliko manj smo se družili, se obiskovali in v živo pogovarjali, smo pa verjetno več telefonirali, si pisali, tudi po elektronski pošti, in se družili po drugih elektronskih poteh. Morda smo se šele zdaj prav zavedeli, kako dragoceni so novi mediji tudi za nas starejše.

Ko sem se s kom pogovarjala ali se še pogovarjam, pa slišim vedno znova približno tole: »Zdaj se res ne moremo družiti in prav nič ne vemo, kdaj nam bo to spet mogoče. Imamo pa toliko lepih spominov na vsa naša druženja v preteklosti in tega nam ne more vzeti nihče. Bilo nam je lepo in za vse te spomine smo lahko samo hvaležni. Zdaj imamo čas, da lahko vse to podoživimo. Če pomislimo na vsa naša srečanja, smo lahko samo veseli.« Podobne izjave slišim skoraj vsak dan, pa tudi sama govorim tako.

Imamo bogastvo spominov in tega bogastva smo se dobro zavedeli...