Drago Štoka se je rodil v Trstu leta 1937. Po diplomi iz prava se je posvetil advokaturi in se aktivno vključil v tržaško javno politično delovanje. Tri mandate je bil svetovalec v deželnem svetu Furlanije Julijske krajine na listi slovenske narodne stranke Slovenska skupnost.

V triindvajsetih kratkih zgodbah pod naslovom Dobro jutro, starost se tržaški javni in kulturni delavec Drago Štoka dotika številnih tem iz ožjega in širšega sveta, predvsem pa tistih dogodkov in srečanj, ki so ga v življenju najbolj zaznamovali.

Politično delo v smislu skrbi za skupno dobro

Drago Štoka v svoji dvanajsti samostojni knjigi ostaja zvest svoji priljubljeni zvrsti kratke proze s poudarkom na spominih, čustvih, domoljubju. Ob sorodnikih imajo v njej pomembno mesto vzorniki in prijatelji ter narava, ne le Kras, temveč tudi gorski svet, zlasti Kanalska dolina.

Če ima prvi sestavek naslov Dobro jutro, starost in če avtor v več poglavjih obravnava tudi starostne tegobe in bolezni, kot tudi pretekle boleče življenjske izkušnje, knjiga ne odraža kake zagrenjenosti ali samopomilovanja. Štoka, ki se naslanja na trdne krščanske vrednote, presoja stvari z zrelo modrostjo in veliko iskrenostjo. Za slovensko sodobno pisanje je zanimivo, kako opisuje pandemijo zadnjih let, bolehanje zaradi kovida, izkušnjo izolacije, ki je prizadela toliko ljudi, mlajših in starejših.

Hvalospev hvaležnosti, ki bi nas morala odlikovati

Čeprav avtor realno opozarja na težave v krajevni skupnosti in narodu, verjame v možnost boljših časov. Pri tem pa opozarja na to, da je za obstoj naše skupnosti nujno tudi politično delo v smislu skrbi za skupno dobro. Sporoča, da je od vsakogar izmed nas v večji ali manjši meri odvisno, kako se stvari razvijajo. Proti koncu je zapel pravi hvalospev hvaležnosti, ki bi nas morala, vsemu navkljub, odlikovati.

Slovenske pesnice v Italiji: Besede ne ubogajo več

 Založba Mladika je izdala zgoščenko slovenskih pesnic v Italiji Besede ne ubogajo več. Knjiga s priloženim glasbenim CD-jem je plod sodelovanja slovenskih pesnici v Italiji, Andrejke Možine in skupine Violoncelli Itineranti. Dvojezična knjiga Besede ne ubogajo več (Parole indomite) prinaša pesmi slovenskih avtoric v Italiji: Alenke Rebula, Andreine Trusgnach Cekove, Zore Tavčar, Irene Žerjal, Marine Cernetig, Silvane Paletti, Marije Kostnapfel. Pesmi so objavljene v izvirniku in v italijanskem prevodu Darje Betocchi, Martine Clerici, Vesne Cunja, Roberta Dapita, Magde Jevnikar, Andreine Trusgnach Cekove. Spremno besedo v knjigo je napisala glasbenica in slavistka Mateja Černic. Knjigo grafično bogatijo reprodukcije slik goriškega likovnega umetnika Ivana Žerjala. Priložen ji je glasbeni CD, na katerem so posnetki uglasbenih pesmi, ki jih je čelistka Andrejka Možina (avtorica glasbe) izvedla s skupino Violoncelli Itineranti (Andrejka Možina, Irene Ferro – Casagrande, Carla Scandura).