Drago Jerebic. FOTO: Tatjana Splichal.


Štiri ponedeljkova predavanja (po videokonferenci) o zlorabah v sklopu usposabljanj in izobraževanja za katehetske sodelavce so pred katehete postavila izziv: iskanje novega zaupanja v Cerkvi.

Dr. Drago Jerebic, docent, habilitiran za področje psihologije religije in pastorale in član katedre za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije, je na predavanju z naslovom Pastoralni delavci v obdobju soočanja s spolnimi zlorabami v Cerkvi slušatelje spodbudil k ustvarjanju varnega prostora, kjer bomo drug drugega slišali in sprejemali v dani situaciji, pa tudi na poti novega zaupanja v Cerkvi.

Intervju z dr. Jerebicem si v celoti preberite v novi številki tednika Družina.

Kdaj govorimo o zlorabi?

Spolna zloraba je travmatično doživetje s številnimi dolgoročnimi škodljivimi posledicami. Že sama beseda, sestavljena in besed zlo in raba, pove, za kaj gre: zlorabiti človeka. Gre za vsakršno dejavnost spolne narave, ki lahko vključuje kontaktne stike, npr. poljubljanje, otipavanje, ali pa nekontaktne stike, npr. razkazovanje spolovil, opazovanje, samozadovoljevanje, uporaba pornografije.

Gre torej za širok spekter zlorabe. Pogosto jo je na zunaj težko definirati, šteje pa namen storilca in doživljanje, odzivi žrtve.

Rad bi poudaril, da ne gre nujno samo za zadovoljevanje spolnih potreb, temveč tudi za zadovoljevanje drugih, čustvenih potreb. Recimo, pri posilstvu ni prvenstveno v ospredju spolno vzburjanje, temveč moč in nadzor, ki ju ima nad žrtvijo, s katero kompenzira svojo nemoč in frustracije.

Nekdo lahko zlorabi otroka tako, da mu zlorabo predstavi kot igro in kot način izkazovanja pozornosti otroku. Otrok je razvojno še premlad in ne razume, kaj se dogaja, se pa vzdušje iz zlorabe vtisne v njegovo telo in bo ta otrok lahko doživel travmo šele kasneje – v odnosu s svojim zakoncem, ko se bo v polnosti zavedal, kaj se je v resnici zgodilo v otroštvu.


FOTO: Tatjana Splichal.

Kako z otroki doma ali pri katehezi spregovoriti o zlorabah in prepoznavati zlorabljene otroke, pa tudi tiste, ki zlorabljajo?

Ne reagirajmo pretirano šokirano, ko nam otrok kaj težkega pove, ker potem ne bo hotel več z nami govoriti o tem. Vprašajmo ga, kaj dela v šoli, pri verouku, na treningih. Z njim se igrajmo in bo morda skozi igro uprizoril kake stvari, kaj se mu je morda zgodilo.

Pomembno je, da spregovorimo o nedotakljivosti telesa. Večjega otroka, najstnika vprašajmo, kako bi on ovrednotil recimo novico o zlorabah na fakulteti, kaj bi on naredil v takem primeru.

Najboljša mogoča preventiva je, da odrasli z otrokom vzpostavijo odnos, v katerem jim otrok lahko zaupa, kar pomeni, da bo otrok povedal vse, kar se mu bo zgodilo in ne bo ostal sam s svojo stisko. Ključen je torej odnos, ki temelji na zaupanju.

Kako naj kristjani pomagamo žrtvam zlorab?

V prvi vrsti je pomembno, da žrtvi izkažemo sočutje in sočustvujemo z njo. Zahvalimo se ji za zaupanje. Ker raziskave kažejo, da okoli 80–90 % spolnih zlorab zakrivijo osebe, ki jih žrtev pozna, to pomeni, da so te osebe zlorabile žrtvino zaupanje.

Če nam nekdo pove, da je bil spolno zlorabljen, je to gotovo za to osebo veliko tveganje, ker po dogodku težko še komu zaupa, in nikakor ji ne smemo naložiti občutka, da bi se oseba doživljala krivo v smislu, zakaj že prej ni povedala, temveč se ji zahvalimo, ker nam je zmogla zaupati.

Žrtve ne pustimo same. Ker je bilo porušeno njeno dostojanstvo, zaupanje, občutek lastne vrednosti, poskušajmo vsak na svoj način ravno te porušene stvari tej osebi vračati.


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (11/2021).

Preberite še:
- Otrokovo duševno zdravje mora biti na prvem mestu
- Moje telo je lepo in edinstveno
- Zdrava telesna samopodoba naših otrok