Začniva pri aktualnosti. Vojna zaznamuje mednarodne novice. Vojna in ljudje, ki se znajdejo v njenem vrtincu, so pogosta tema vaših del. Od kod poudarek na tej tematiki?

Res je. Dolgo časa sem mislil, da nikoli ne bom pisal o vojni. Že zaradi tega, ker sem vso mladost poslušal o vojni; rojen sem leta 1948 in v petdesetih in šestdesetih so še zmeraj vsi govorili o vojni, o tem, kako je bilo med vojno, pa tudi nekoliko o tem, kaj je bilo po vojni, čeprav se je o tem bolj po tihem govorilo. Ampak mislil sem, da o tem nikoli ne bom pisal, dokler ni prišlo do vojne v Jugoslaviji konec osemdesetih, v začetku devetdesetih let. Bil sem takrat v Sarajevu z neko skupino pisateljev. Zmeraj bolj je vstajala pred mano ta misel, da se pravzaprav neke stvari kar naprej ponavljajo. Nekoč sem mislil, da je to nekaj iz moje mladosti, neka diluvialna tema, ki se me ne tiče več, čeprav sem seveda vedel za nekatere stvari, saj sem jih tudi na esejistični ravni obravnaval. Ampak takrat se mi je odprlo in sem napisal kar tri romane zapored.

Drago Jančar je bil na frankfurtskem sejmu gost enega od pogovornih srečanj. FOTO: Marjan Pogačnik

Današnje dogajanje nam prinaša to spoznanje, da se človek najbrž ne spreminja in se ničesar ne nauči iz zgodovine …

Na žalost, zmeraj znova se naučimo tega, da se to nikoli več ne sme ponoviti. In to zmeraj znova rečemo. Ne vem, kaj se dogaja, da zmeraj izbruhnejo novi konflikti. Jaz pravzaprav na to nimam odgovora. Nekateri mislijo, da razumejo vse in vedo za vsak problem, kako ga je treba rešiti, kot smo poslušali tudi že letos v Frankfurtu. Ampak jaz si tega ne znam razložiti. Vse življenje pravzaprav plediram za toleranco, za to, da bi razumeli, kaj je narobe z vojno, ampak brez uspeha. Ne vem, ali ima pisatelj tu kakšno moč ali besedo …

Kako gledate na pomen slovenskega gostovanja v Frankfurtu in na njegovo konkretno izvedbo?

Zdaj sva v slovenskem paviljonu, ki se mi zdi odlično urejen in ga moram pohvaliti. Sem kar malo presenečen. Novost, ki me je razveselila, je ta, da so knjige na razpolago, da jih ljudje lahko vzamejo v roke, pogledajo. Lani, ko je gostovala Španija, to ni bilo mogoče, knjige so bile varno skrite za steklom, samo za ogled. Slovenski paviljon je likovno zelo dobro urejen. Glede samih dogodkov bomo pa videli, kako bo uspelo, še trajajo. Najprej smo imeli velik cirkus ob otvoritvi, zdaj pa teče pravo delo.

Novost, ki me je razveselila, je ta, da so knjige na razpolago, da jih ljudje lahko vzamejo v roke, pogledajo.

Bi še kaj rekli o cirkusu z začetka gostovanja? Verjetno prejemate vprašanja o tem ...

Žižek zmeraj poskrbi, da bomo vsi govorili o njem, ne o čem drugem (nasmeh). Tudi tokrat je to naredil. On razmišlja zelo izvirno, razmišlja v paradoksih in tako naprej. Jaz sem njegov govor prebral in pravzaprav nimam bistvenih ugovorov – da se morajo Izraelci in Palestinci pogovarjati, da moramo poslušati tudi palestinski odmev, njihovo stališče, njihov položaj. Zelo pa ugovarjam temu, da je potegnil v debato Heydricha (nacističnega politika, op. p.) z neko njegovo idejo o Izraelu – v današnji Nemčiji, ki je verjetno ena najbolj demokratičnih držav v Evropi, Nemčiji, ki je na vse te svoje travme in svojo slabo vest iz druge svetovne vojne in pred njo odreagirala, to znala rešiti z neko katarzo. Nemčija je ustvarila novo generacijo, ki je drugačna. Njim najbrž ni treba zdaj servirati nacističnih zločincev, ki so o teh stvareh govorili. To me je malo zmotilo. Nemce pa je verjetno zmotilo še kaj več. Ampak mogoče bi Žižka morali poslati na Bližnji vzhod, on bi te probleme takoj rešil, ker vse razume …

Žižek zmeraj poskrbi, da bomo vsi govorili o njem, ne o čem drugem.

Kakšna so vaša pričakovanja glede vaših nastopov in srečanj tukaj? 

Nič posebnega. Imam precej dela, danes imamo neko debato o slovanskih literaturah, kako sodelujejo, prevajajo, kar bo verjetno spet povezano z vojno. V nadaljevanju imam še nekaj nastopov, potem pa grem na dolgo turnejo po Nemčiji, Švici, Nizozemski, kjer je izšel zadnji roman v nemščini in v nizozemščini. Predvsem mislim, da bo vse skupaj zelo naporno. Prednost pa je, da se je veliko pisalo o tej knjigi in zdi se mi, da ljudje razumejo, da govorimo o istih stvareh, ki jih ljudje Evrope poznajo, predvsem malce starejša generacija, ker pišem o petdesetih in šestdesetih letih v takratni Jugoslaviji. A vidim, da tudi mladi to berejo in razumejo. Literatura ne deluje z velikimi bombastičnimi govori, ampak na drug način, z branjem. Ponoči je treba odpreti knjigo in jo položiti na nočno omarico, pa potem spet nadaljevati.

Drago Jančar. FOTO: Marjan Pogačnik

Dopoldne sem se pogovarjal z vašim prevajalcem v nemščino, Erwinom Köstlerjem. Vprašal sem ga, s kakšnimi izzivi se sooča, ko prevaja vaša dela. Dejal je, da je največji izziv ta, kako dobro prevesti odlično literaturo …

No, tega njegovega mnenja sem pa zelo vesel. Prevajalec je tisti, ki pravzaprav res ve – zdaj pustimo pohvale –, kje se branje zatakne. Celo pri kakih napakah te zna popraviti. Prevajalec je pravzaprav tvoj najpomembnejši bralec. Tudi ima občutek, kako bo v nekem drugem jezikovnem prostoru stvar delovala.

Prevajalec je pravzaprav tvoj najpomembnejši bralec.

Kako sprejemate komplimente, ki jih verjetno prejemate ob srečanjih z bralci?

Angleži imajo nek pregovor, You must flatter the old boy, treba je laskati staremu fantu. (smeh) Vesel sem, kadar vidim, da gre za nekaj vsebinskega, da je nekoga stvar prizadela ali ga razveselila ali magari nasmejala, karkoli. Če pa gre zgolj za formalne pohvale, »brali smo o vas v Frankfurter Allgemeine Zeitung«, mi to nič ne pomaga.

Predstavljam si, da vsebinske pohvale vsekakor so …

So, seveda so. Pravkar sem imel pogovor tukaj z nekimi gospodi, ki poznajo moja dela. Mislim, da zlasti v Nemčiji in Franciji, pa tudi drugod po Evropi razumejo moje romane; govorijo o treh vojnih romanih in tem povojnem, ki je bolj specifičen, na slovensko in jugoslovansko atmosfero šestdesetih let. Ta čas v sredini dvajsetega stoletja ni pustil nobene družine v Evropi, ki se je na tak ali drugačen način stvari ne bi dotaknile. Ali se je to zgodilo med vojno ali pri nas tudi po vojni.

Zlasti v Nemčiji in Franciji, pa tudi drugod po Evropi razumejo moje romane.