Pri slovesni maši v petrovški baziliki: levo Drago Ferencek in desno Mihael Hild. Posvečevalec je škof Matjaž. FOTO: Jože Potrpin

Med litanijami vseh svetnikov. FOTO: Jože Potrpin

Drago Ferencek prihaja iz družine, ki ni bila verna. »Mama je bila krščena, oče ne. »Bili smo čisto normalni za tiste čase, živeli smo v komunizmu. Tako kot večina mojih sovrstnikov. Takrat se za vero tudi nisem kaj dosti zanimal.« 

 Ima eno sestro, oče mu je pred leti umrl. Starši so mu vedno govorili, da se bo krstil, ko in če se bo za to odločil sam. Za to pot jim je hvaležen. “Tako vsaj ni nobene zamere,” pravi danes. Odraščal je torej brez vere. “Takrat, še v komunizmu, je bilo vse veri nasprotno. V šoli so nas vzgajali, da je krščanstvo ‘fuj, fuj’.”

Z očetom, mamo in sestro Tino so živeli v župniji Sv. Križa na Žalah v Ljubljani, ki je do svojega tridesetega leta ni kaj dosti poznal.

Od mesarja do filozofa

Pot do katehumenata, ki jo je prehodil Drago, je bila precej trnova, pripoveduje. »Bil sem kar malce divji otrok in sem se kljub dobrim ocenam odločil, da bom mesar. Starši so me hoteli celo odvrniti od moje odločitve. Sam pa sem vztrajal, da bom mesar, in sem šel za mesarja. Plača je bila zelo slaba. Delal sem v klavnici v Emoni v Zalogu.« Ker z razmerami ni bil zadovoljen, se je odločil nadaljevati šolanje. Končal je srednjo šolo in postal živilski tehnik, vendar mu radovednost ni dala miru. Zato se je vpisal na študij filozofije v Ljubljani in uspešno diplomiral pri prof. dr. Franciju Zoretu z diplomskim delom Iluminacija v Avguštinovi filozofiji.

Od filozofa do dominikanca s pomočjo spleta

Diplomska naloga Dragu ni dala miru. Porajalo se mu je več vprašanj, kot je dobil odgovorov. Na spletu je našel Sveto pismo, doma ga niso imeli, in ga začel prebirati. Na spletu je našel tudi domačo župnijo, poklical župnika Tomaža Prelovška in mu povedal, da bi se želel krstiti. Župnik Prelovšek ga je takoj vpisal v katehumenat v starosti 33 let ga je tudi krstil.

»Bil sem pevec v black metal bendu. Nisem se najbolje počutil. Že takrat sem bral Sveto pismo, raziskoval itd. Ni pa bilo to neko nenadno razsvetljenje. Ni se nebo odprlo in kakšna roka dol posegla. Nisem imel nobenega prijatelja ali koga, ki bi me spodbujal ali dal pobudo. V krogu, kjer sem se gibal, ni bilo kristjanov,« pripoveduje Drago, ki je najprej želel k benediktincem, pa se zaradi noviciata v Salzburgu ni odločil zanje. Ko mu je pod roke prišla knjiga o sv. Dominiku, se je odločil za dominikance, jih poiskal po spletu, se javil p. Ivanu, ki je najprej misli, da se šali, danes pa je med njimi. »Brez kakšnih posebnih razodetij. Tako sem se odločil in tudi naredil. Človek vedno išče nekaj več. Če tega ne najde v filozofiji, pa najde v teologiji,« sklene Drago.

Ni branje Svetega pisma nekaj zahtevnega?

Branja Svetega pisma se tudi tisti, ki smo kristjani od otroštva, velikokrat bojimo, nam je tuje, ne razumemo ga. Pri Dragu ni bilo tako? “Še vedno je tako. Še posebej Stara zaveza. Pa včasih Nova zaveza tudi. Tudi Jezus je včasih kar krut,” priznava letošnji novomašnik. “Toda Božjo besedo je treba prežvečiti, prespati. V človeka se mora počasi usesti. Hvala Bogu, da imamo cerkvene očete, ki so se borili z istimi problemi. Včasih je dobro vzeti v roke na primer Janeza Zlatoustega ali njemu podobne.”

Drago Ferencek. FOTO: Tatjana Splichal

Prejel zakramente, potem pa …

Okolica je njegove korake k veri sprejela zelo dobro. Niti v družini niti pri prijateljih ni bilo nasprotovanja. “Nekateri so sicer dvignili roke nad mano, zamer pa ni bilo.”

Katehumenat je trajal eno leto. “Gospod župnik [Tomaž Prelovšek] je bil super.” Drago je 19. aprila 2014, pri 33 letih, prejel zakramente. A hitro se je nadaljevalo: bral je Božjo besedo, postal cerkovnik, ključar. “Nato sem si rekel: Zakaj pa ne bi šel še dlje? Vleklo me je meništvo. Poklical sem benediktince.” Toda z njimi se ni izšlo, saj bi v noviciat moral v Salzburg. “Hvala lepa, jaz in nemščina ne greva skupaj.”

Dominikanec? “A se hecaš?!”

Toda še v istem tednu je v roke dobil knjigo o svetem Dominiku. Zadaj je bilo zapisano vabilo p. Vančija Arzenška (enega od trenutno dveh dominikanskih duhovnikov v Sloveniji), da če katerega fanta zanima vstop v red, naj kar pokliče. “Dvignem telefon, pokličem, odziv p. Vančija je bil zelo zanimiv: ‘A se hecaš?!’ To je bilo namreč ravno 8. avgusta, na god sv. Dominika. Tega seveda nisem vedel.”

Šel je k njemu na pogovor. Noviciat se mu je znova obetal v tujini – tokrat v Dubrovniku. “Morje – odlično! Tako sem bil dve leti v Dubrovniku, potem na študiju teologije v Zagrebu, zdaj pa, hvala Bogu, spet doma.”

Novomašno geslo: “Zaupaj v Gospoda in delaj dobro”

Ta verz iz Psalma 37 si je Drago vzel za novomašno geslo. »Biti duhovnik v današnjem svetu predstavlja velik izziv. Vsi imajo polna usta nove evangelizacije. Največja težava je, da ni poklicev in duhovniki vse bolj izgorevajo. Škofje imajo velike težave napolniti škofije, kaj šele kje drugje. Ljudje izgorevajo. Življenje je lepo živeti z Bogom, hkrati pa je prihodnost negotova. Laiki bi se morali bolj angažirati,« je prepričan. »Današnji človek vero malo išče, zelo pa jo potrebuje. Zaprt je, kar se tiče transcendentalnega. Še posebej mladi. Vsaj moja generacija je v času odraščanja vedela za Boga, danes pa je večina proti. Duša je žejna, pa nima kje potešiti te žeje. Branko Cestnik je zelo lepo rekel, da se bo Bog vrnil v Evropo, ampak Evropi ne bo všeč, kakšen bo.«

Na vprašanje, kakšen duhovnik želi biti, Drago odgovarja: »Takšen, ki bi resnično oznanjal Kristusa. Da bi pomagal ljudem na poti vere in odkrivanja smisla življenja. Lepote in smisla življenja s perspektive večnosti. Upati v povezanosti s Kristusom.«

Kdo so dominikanci?

Red dominikancev je v 13. stoletju ustanovil sv. Dominik. V Sloveniji delujejo v Petrovčah. “Karizma našega reda je preprosta: osebno posvečenje in reševanje duš – in to s pridiganjem. Naše geslo je Hvaliti, blagoslavljati in pridigati, neuradno geslo pa Resnica, kar pomeni, da smo zelo povezani s študijem. Ta ima le en cilj – da bomo dobri pridigarji, da bomo reševali duše,” pojasnjuje Drago.

“Red je nastal v času, ko so pridigali samo škofje, ne duhovniki, tako da se zdaj naša karizma malo izgublja, a poudarek je še vedno na študiju. Kdor ni za študij, bo pri dominikancih težko preživel.”

Pridiganje - je še aktualno?

Je danes, ko govorimo, da smo člani Cerkve skupaj na poti, pridiganje še aktualno? “Če bomo živeli krščanstvo, bo iz tega vse raslo. Naša karizma ostaja ista. V Sloveniji tega nismo navajeni, v Italiji pa na primer dominikanci pridigajo na ulici. Kjerkoli. Prinesejo si zabojček in pridigajo.” Kot bodoči duhovnik se – v skladu s karizmo reda – najbolj veseli pridiganja. “Jezik mi teče, sem komunikativen. Rad delam z ministranti, mladimi, starejšimi.” Drago sprostitev najde v sprehodih in branju knjig – ne le duhovnih, ampak tudi znanstvene fantastike in poezije.