Včeraj smo obhajali praznik vseh svetih, danes pa se spominjamo naših vernih rajnih, katerih duše še čakajo v vicah. Morda je to pravi trenutek, da si ogledamo, kaj nas čaka po smrti. V duhu upanja polnega pogleda proti nebesom so na spletni strani Aleteia predstavili deset podob nebes po besedah svetnikov, ki so imeli srečo, da so jih izkusili iz »prve roke«, pred ali po smrti, in so o tem tudi pisali.

Sv. Favstina je obsežno pisala o svojem duhovnem potovanju tako v nebesa kot v pekel v dnevnikih, ki jih je Cerkev priznala kot razodetja. Po tem, ko so Favstino razburila njena videnja pekla, ji je bila dana molitev o Božjem usmiljenju, ki jo je svetu darovala kot orožje v vojni za reševanje duš. Žal pa so bile manj pozornosti deležne njene podobe nebes, o katerih je zapisala:

»Danes sem bila v nebesih, v duhu, in videla sem nepredstavljivo lepoto in srečo, ki nas čakata po smrti. Videla sem, kako vsa bitja nenehno častijo in slavijo Gospoda. Videla sem, kako velika je sreča v Gospodu, ki se širi na vsa bitja in jih osrečuje; in vsa čast in slava, ki izvirata iz te sreče, se vračata k svojem izviru; in vstopijo v Božje globine, premišljujejo o notranjem življenju Boga, Očeta, Sina in Svetega Duha, ki ga ne bodo nikoli razumela ali dognala. Ta izvir sreče se v svojem bistvu ne spreminja, toda vedno je nov in iz njega prekipeva sreča za vsa bitja.«

Sv. Alfonz Marija Liguori je pripovedoval zgodbo, ki mu jo je povedal predstojnik jezuitskega reda, o nekem drugem predstojniku, ki se mu je prikazal po smrti in mu podrobno opisal, kakšno »obravnavo« lahko različni ljudje pričakujejo v nebesih. Po besedah pokojnega predstojnika nebesa niso enaka za vse, ki vanje vstopijo, vendar so vsi, ki pridejo v nebesa, enako zadovoljni:

»Zdaj, ko sem v nebesih, je Filip II., španski kralj, prav tako v nebesih. Vsi uživamo večno plačilo raja, toda to plačilo se med nami zelo razlikuje. Moja sreča je dosti večja od njegove, kajti zdaj ni tako kot na zemlji, ko je bil on kraljevega rodu, jaz pa podložnik. Tako daleč narazen sva si bila kot zemlja in nebo, zdaj pa je ravno obratno: toliko manj pomemben, kot sem bil v primerjavi s kraljem na zemlji, toliko pomembnejši od njega sem v nebesih. Toda oba sva srečna in najini srci sta povsem zadovoljeni.«

Sv. papež Gregor Veliki je govoril o nadnaravni edinosti med vsem občestvom svetih v nebesih in o njihovem na videz neskončnem znanju: »Poleg vsega so svetniki v nebesih deležni še čudovitejše milosti: kajti ne poznajo le tistih, ki so jih poznali na tem svetu, ampak tudi tiste, ki jih prej niso še nikoli videli, in z njimi se pogovarjajo tako domače, kot da so se poznali že v preteklosti: ko bodo torej na tem kraju večne blaženosti zagledali očake, jih bodo spoznali tudi na videz, saj so jih vedno poznali v svojem življenju in pogovorih. Kajti na tem kraju jih bodo zagotovo videli, z nepopisno jasnostjo, ki je enaka vsem, ki zrejo Boga, kajti česa bi lahko ne poznali, če poznajo Njega, ki pozna vse stvari?«

Tudi nekateri drugi svetniki so predstavljali prav tako radostne podobe in opise nebes:

Sv. Avguštin: »Tam bo blagovest v nas tako zasidrana, da ne bomo imeli drugih želja, kot da za vekomaj ostanemo na tem kraju.«

Sv. Filip Neri: »Če bi le prišli v nebesa, kako sladko in preprosto bo, ko bomo z angeli in svetniki neprestano peli Sveti, sveti, sveti.«

Sv. Anzelm iz Canterburyja: »Nihče ne bo imel druge želje v nebesih kot tega, kar je Božja volja; in želja enega bo želja vseh; in želja vseh in vsakega posebej bo tudi Božja volja.«

Sv. Janez Vianej: »O, predragi moji župljani, prizadevajmo si, da pridemo v nebesa! Tam bomo videli Boga. Kako srečni bomo! Če se župnija spreobrne, bomo tja odšli v procesiji z domačim župnikom na čelu … Moranmo priti v nebesa!«

Sv. Bernardka Lurška: »Moja krona v nebesih bo sijala v nedolžnosti in njeni cvetovi bodo žareli v soncu. Žrtve so rože, ki sta jih izbrala Jezus in Marija.«

Sv. Tomaž More: »Na zemlji je ni bolečine, ki je nebesa ne bi mogla ozdraviti.«

Nebesa so čudovit kraj in vsi bi si morali prizadevati, da dospemo do tja. Morda najbolj spodbudne besede prihajajo iz ust sv. Terezije Deteta Jezusa, »male Terezike«, ki je dejala, da so nebesa sicer čudovita, vendar si Bog dosti bolj želi navzočnosti svojih otrok: »Naš Gospod ne prihaja iz nebes vsak dan, da bi ležal v zlatem ciboriju. Prihaja zato, da bi našel druga nebesa, ki so mu neprimerno ljubša – nebesa naših duš, ustvarjena po njegovi podobi, živi templji Presvete Trojice.«

Vir: www.aleteia.org
Foto: splet