zakaj si želiš, da bi umrla?

Prosim te, ne zanikaj tega. Filmi, ki jih snemaš, vsi pripovedujejo resnico o tem, kaj si zares misliš o meni.

Jutri v kinematografe prihaja film »Ob tebi«. Knjige nisem prebrala, vendar mi je o njej pripovedovala mama, na spletu pa sem prebrala nekaj literarnih kritik. Gre za zgodbo o možakarju, ki doživi nesrečo, zaradi katere utrpi hudo poškodbo hrbtenice in mora preostanek svojega življenja preživeti na invalidskem vozičku. Ta možakar si po tvojem mnenju mora želeti smrti, ker je obsojen na življenje, kakršnega živim jaz.

In kaj je narobe z mojim življenjem?

Mama mi je povedala, da to ni prvi film, v katerem je morala invalidna oseba zaradi svoje »pomanjkljivosti« umreti. Ogledala si je tudi film z naslovom »Punčka za milijon dolarjev«, v katerem se mlada ženska, tetraplegik, pogumno odloči za smrt namesto za nepopolno življenje.

Zato te še enkrat sprašujem: kaj je narobe z mojim življenjem? Zakaj se ti zdi, da bi si morala želeti smrti?

Tam sedite, s svojimi popolnimi telesi, si ogledujete ljudi na vozičkih in zdi se vam, da se vam naša bedna življenja smilijo, v resnici pa vas je neskončno strah. Niti predstavljati si ne upate, da bi se lahko nekega dne znašli na našem mestu. Mislite, da ste lahko popolni, in zdi se vam, da bi raje umrli, kot pa imeli dele telesa, ki ne delujejo tako, kot je treba. To se mi zdi zelo žalostno.

Predstava o tem, kakšno je moje življenje, vas tako teži, da v filmu »Ob tebi« sploh niste prikazali resnice. Ali bi bili ljudje preveč razburjeni, če bi jim pokazali, kako se nekdo prestavi v avto, kako v kadi uporablja poseben stol, ali pa potrebuje pomoč v obliki klančine? Zdi se vam, da smo zaradi teh stvari ljudje, kot sem jaz, šibki, vi pa šibkosti ne sprejemate.

Ali ste sploh opravili kakšno raziskavo na to temo? Ali ste ljudi na vozičkih povprašali, ali bi raje bili mrtvi ali invalidi? Stavim, da bi vas pogledali, kot da se vam je zmešalo.

Da, tudi jaz sem »pohabljena«. To je le beseda. Končno bi jo že lahko preboleli. Tako in tako se vam zdi, da bi si morala želeti lastne smrti, zakaj vas potem skrbi, s kakšno besedo se opišem? Neka gospa mi je rekla, da je ta beseda žaljiva in da bi morala namesto nje reči, da sem oseba »z drugačnimi sposobnostmi«.

No, to je čisti nesmisel. Moje noge ne delujejo. Pohabljena sem. To je dejstvo v mojem življenju in tudi vi ga morate preboleti. Politična korektnost je prisotna le zato, da bi se »popolno sposobni« ljudje bolje počutili v odnosu do nekoga, kot sem jaz – mene to ne zanima. Če bi vam bilo resnično kaj do tega, o čem razmišljam in kaj si želim, če bi želeli z menoj ravnati kot z osebo, potem ne bi snemali filmov o tem, kako je najlepša stvar, ki jo lahko naredim za svoje bližnje, to, da se ubijem. Sram naj vas bo!

Morda ne verujete v Boga. Saj vam ni treba in jaz vas ne morem prisiliti. Jaz pa verujem in zato verjamem tudi v vrednost vsakega človeka. Verjamem, da smo vsi ustvarjeni po Božji podobi. Zato tudi verjamem, da so vsi ljudje nekaj vredni. Če mislite, da so ljudje vredni le toliko, kolikor pripišejo drug drugemu, potem si lahko vrednost tudi odvzemajo. Če pa naša vrednost prihaja od Boga, potem nihče nima pravice reči, da je tisti, ki hodi, več vreden od nekoga, ki tega ne zmore.

Morda pa bi morali znova najti Boga, ker vas je življenje brez Njega napravilo precej hudobne.

Ta film bi bil lahko čudovit. Lahko bi bil ljubezenska zgodba dveh ljudi, od katerih eden pač slučajno uporablja invalidski voziček. To se dogaja ves čas. Ljudje, ki se imajo radi, ne razmišljajo o vozičku. Drugi so tisti, ki mislijo, da je to nekaj posebnega.

Stvar je v tem, da je voziček v resnici le to, stvar. Moje noge. Tako se pač premikam. To je to.

Medtem ko vi sedite v svojih pisarnah in jočete o pogumu tega možakarja, ki se ubije in pusti, da drugi žalujejo za njim, kar se meni zdi skrajno sebično, bom jaz šla iz hiše in bom živela svoje čudovito življenje, za katerega se vam ni zdelo niti vredno pozanimati, ali je sploh mogoče. Imam prijatelje, pri katerih prespim, in moje življenje je povsem običajno. Življenje, zaradi katerega si niti najmanj ne želim smrti. Srečna sem, da je to moje življenje.

In če želite videti, kako zares izgleda življenje na invalidskem vozičku, me lahko julija obiščete na Venice Beach v Kaliforniji, kjer bom branila svoj skejterski naslov. Kajti medtem ko ste vi razmišljali o tem, kako življenje v vozičku človeka pripravi do tega, da bi se ubil, sem bila jaz polno zaposlena s pripravami na življenje profesionalne skejterke, učila sem se različnih trikov na vozičku in se pridno spuščala po klančini v našem skejt parku.

Vse tiste vaše predstave o tem, kako smo ljudje »priklenjeni« na voziček, so povsem zgrešene. Moj voziček ne le »leti« po klančinah, ampak mi tudi pokaže, kdo mi ne privošči mojega življenja.

Nič ne glejte vstran, na vas kažem.

Upam, da bo vaša naslednja zgodba boljša.

Lep pozdrav,

Ella Frech.

Vir: www.aleteia.org
Foto: Aleteia