Kot je v navadi, je vrhunec Drage nedeljsko popoldansko predavanje. Letos je, v nedeljo, 5. septembra, nastopil upokojeni ljubljanski nadškof, filozof in rektor Katoliškega inštituta dr. Anton Stres, pogovor je povezoval Ivo Jevnikar. Predavanje so naslovili Minilo je 30 let ... Pogled na Slovenijo 30 let po demokratizaciji in osamosvojitvi. Predavatelju je Jevnikar postavil naslednje izhodišče: Ko Slovenci v matici, zamejstvu in zdomstvu obhajamo 30-letnico demokratizacije in osamosvojitve Slovenije ter se nekdanje trpljenje, napori, zasluge in krivde pomikajo v zgodovino, je pomembno razmisliti o vlogi, ki so jo pri tem odigrali slovenski katoličani in Cerkev kot ustanova. Potreben pa je tudi razmislek o stanju duha v slovenski družbi, doseženih pozitivnih premikih, še delujočih zavorah in izzivih, ki stojijo pred nami.

Komunistični režim predstavlja verjetno najbolj popolno obliko totalitarizma

Najprej je dr. Anton Stres podrobneje analiziral komunistični totalitarni režim, zaradi katerega je Slovenija v 20 stoletju doživela popolno preobrazbo in ki še danes vpliva na vsa ključna področja življenja. Dejal je, da ta komunistični režim predstavlja verjetno najbolj popolno obliko totalitarizma.

S tem nočem reči, da je bil v vsakem trenutku in povsod najbolj surov. Bil pa je vedno izrazit totalitarizem v izvirnem smislu besede totalitarnost: imel je celovito, totalno zamisel o človeku, družbi in zgodovini v vseh njihovih razsežnostih in je to tudi nameraval uveljaviti v celoti, totalno, se pravi v širino na vseh področjih od politike do kulture in v globino vsake človeške duše ali prepričanja. (dr. Anton Stres)

Nadaljeval je: »Zato je bila njegova ideološka plat tako močno poudarjena. Razumljivo, da je bil zaradi tega do drugih in drugačnih svetovnih nazorov izrazito polemičen, ker jih je pojmoval kot konkurenco, ki je ogrožala sam uspeh svetovne revolucije. Ko pa je prišel na oblast, jih je odločno zatiral. Med poglavitne idejne nasprotnike je štel krščanstvo in še posebej Katoliško cerkev, kar je glede na vsebinska nasprotja samo po sebi tudi razumljivo.«

Kulturni boj proti Cerkvi in krščanstvu

Opozoril je na svojevrstno »pragmatično protislovje« ideologije komunističnih partij boljševistične provenience in obedience. Z ene strani je trdila, da tako imenovana idejna nadgradnja ali nadstavba, kamor sodi tudi religija, ni nič samostojnega in samobitnega, ampak je spremljajoči pojav ter odsev družbeno‐političnih razmer v bazi, v družbenoekonomskih razmerah kapitalistične družbe. Torej se proti religiji ne bi imelo smisla boriti, kajti njeni izvori niso v zaostali pameti ljudi, temveč v kapitalistični ekonomski ureditvi. Ta izloča religijo podobno kot bolan del organizma izloča gnoj. A komunistične partije tega sklepa, ki bi logično sledil iz njihovih ideoloških izhodišč, niso naredile in se niso odpovedale zelo ostremu ideološkemu, kulturnemu boju proti Cerkvi in krščanstvu. Tistim, ki so mislili, da to ni potrebno, pa so očitale tako imenovani »oportunizem«.

 Povezovalec Ivo Jevnikar in predavatelj dr. Anton Stres. FOTO: Ivo Žajdela

Ker je marksizem totalitarizem je tudi agresiven ateizem

Kot je spomnil predavatelj, se je proti religiji bilo treba boriti na obeh frontah: posredno z družbenimi revolucionarnimi spremembami, s čimer se spodrežejo korenine religije, a tudi neposredno z marksistično ideologijo, s »kulturnim bojem«, kjer je vsako pobijanje religije bilo dobrodošlo.

Lenin je značilno cinično zagovarjal, da je treba prevajati tudi francoske materialiste 18. stoletja in jih širiti med ljudi. Njihove buržoazne ideje sicer ne držijo, so pa kljub temu dobrodošle, ker religijo pobijajo. To poudarjam zato, da opozorim, da boj komunizma proti krščanstvu ni bila neka prigodna zgodovinska nesrečna okoliščina – recimo zaradi premajhne socialne angažiranosti Katoliške Cerkve – ki bi lahko bila tudi drugačna.

Dr. Stres ugotavlja da je boj proti religiji zapisan veliko globlje v marksistični totalitarizem in ima iste idejne korenine, kakor jih ima v marksizmu totalitarizem sam. Ker je marksizem totalitarizem je tudi bojevit in agresiven ateizem. Čuti namreč, da je krščanstvo religija, ki po definiciji in sami svoji naravi ogroža njegov totalitarizem.

Vsak totalitarni režim sloni na nasilju

Predavatelj razume, zakaj v totalitarnem komunizmu ni mogla obstajati neodvisna civilna družba. Vsak totalitarni režim sloni na nasilju, je brez legitimnosti in brez soglasja državljanov. Njegova osnova je strah.

Zato se tudi sam nujno boji ljudi in njihove svobode. Predvsem pa se je marksistični totalitarizem hotel vsiliti kot edina sprejemljiva ideologija in jo je totalitarna oblast z vsemi silami vsiljevala kot obvezen državni nazor. Danes ideologija spola in LGBT kaže podobne ambicije.

Ugotavlja tudi, da je posledica totalitarnega stanja najprej moralna otopelost. Noben totalitarni režim si ne želi močnih, samoniklih in iniciativnih osebnosti, ne želi si ljudi s pokončno držo ter lastno pobudo.

Oslabitev človekove osebne moralne zavesti in iniciative

Za vsak totalitarni sistem so funkcionalni ubogljivi, od matere države odvisni ter neiniciativni državljani, ne pa osebno odgovorni ljudje, ki delajo po svoji glavi in vesti. Drugič pa marksizem osebno moralno zavest podcenjuje zato, ker ima moralo na splošno za ideologijo drugotnega pomena. Sam se ni imel za moralo, ampak za znanost. Osebnih moralnih načel ni spoštoval kot nedotakljiva vodilna vedenjska načela.

Vse to ima za posledico izredno oslabitev človekove osebne moralne zavesti in iniciative. To stanje traja tudi po tem, ko je režim že propadel. V postkomunističnih deželah je na splošno zavest osebne odgovornosti, odgovornosti za sebe – biti svoje sreče kovač – oslabela in po nekih raziskavah so prebivalci Slovenije v samem vrhu neiniciativnih ljudi, ki vse pričakujejo od države. To pa ovira tudi samoorganiziranje na področju civilne družbe.

Privrženci komunizma se še danes ne morejo vključiti v pluralistično demokracijo

Dr. Stres tudi ugotavlja, da se kot totalitarni sistem komunizem ni mogel in se njegovi privrženci še danes ne morejo sprijazniti ter vključiti v pluralistično demokracijo. Sam je to doživljal na primeru nekaterih osebnosti iz vrst komunistične partije, ki so v nekem zgodovinskem trenutku, npr. v času liberalizacije 1965–1972, kazali znake neke demokratičnosti in dopuščanja pluralizma. To so bili pristaši »socializma s človeškim obrazom«, marksizma kot humanizma, simpatizerji Dubčka in pozneje »perestrojke« in podobno.

Med predavanjem dr. Antona Stresa. FOTO: Ivo Žajdela

Obtičali so na nedemokratični in dvolični poziciji

Predavatelj je pričakoval, da bodo ti ljudje v trenutku demokratizacije naredili še korak naprej, prestopili reko Rubikon in postali resnični demokrati. »Prestopiti reko Rubikon in brez fige v žepu sprejeti pravila demokratične igre pa pomeni resno sprejeti možnost, da v tej igri kdaj tudi izgubiš.«

Razen zelo redkih izjem, ki bi jih verjetno lahko naštel na prste obeh rok, so ti navidezni demokrati komunistične provenience obtičali na nedemokratični in dvolični poziciji, kjer hočejo z ene strani ohraniti izključno oblast, z druge pa ustvarjati videz demokracije. (dr. Anton Stres)

Ta dvoličnost je po njegovem laž kakor vse druge laži, ki so vzpostavile laž in sprenevedanje kot temeljno držo. Opozarja, da pri tem ne gre pozabiti, da je po Svetem pismu hudič »oče laži« in zato tudi ubijalec že od začetka in da se je laž pojavila že v raju kot začetek propada, kajti na osnovi laži je hudič (kača) speljal prva starša.

Zato vse to daje veliko misliti v trenutku, ko nam grozi, da bodo »fake news« postale del naše splošno sprejete kulture. Prvo »fake news« je izrekla kača v raju, da Bog človeku ne privošči svoje sreče. Lagalo se je seveda vedno. Kar je danes novo, je, da to postaja sprejeto, vzeto kot normalno in je del političnega establishmenta.

Ampak samo toliko, kolikor je potrebno za videz demokracije

Dr. Anton Stres je povedal, da so tako kot v številnih drugih komunističnih državah evropskega Vzhoda tudi jugoslovanski, predvsem pa slovenski komunisti mlajše generacije spoznali, da boljševistični komunizem ne more preživeti, ampak so potrebne reforme in spremembe, ki bi ga približale demokratičnim ureditvam in gospodarstvom svobodnega trga (»kapitalizmu«).

Zato so se zavestno odločili, da bodo sami ne samo podprli, ampak celo spodbudili nekatera demokratična in celo osamosvojitvena gibanja, da bi v njih prevzeli vodstvo in bi demokratizacijo in privatizacijo gospodarstva imeli na vajetih, ju usmerjali sebi v prid in na najpomembnejših področjih družbe in države ohranili nesporno vodilno vlogo.

Ta področja pa so: vzgoja in izobraževanje, kultura in javno mnenje, javna glasila, sodstvo in finance. Med preoblikovanjem državne ureditve, pisanjem ustave in vzpostavljanjem institucij, ki bi bile podobne tistim v preizkušenih demokratičnih državah, so poskrbeli, da bi to ne šlo predaleč, ampak samo toliko, kolikor je potrebno za videz demokracije.

Zakaj je po treh desetletjih naša demokracija polovičarska?

Predavatelj je spomnil, da so tako stare interesne skupine ohranile svoje prednosti, pridobljene nedemokratično v času totalitarne preteklosti. Včasih so tako od samega vladarja načrtovano opozicijo imenovali »dvorna opozicija«.

To po njegovem razloži, zakaj je po treh desetletjih naša demokracija polovičarska, zakaj se splošna miselnost in pogled na zgodovino tako počasi spreminjata ter zakaj imamo nekatera nenavadna ustavnopravna in zakonska določila, ki hromijo razvoj.

To pa tudi pojasni, meni dr. Stres, zakaj je krščanska vera in še posebej Katoliška cerkev vedno znova na tnalu ideoloških napadov in izključevanja. Tako se potrjuje misel, da je resnično polno spoštovanje verske svobode »lakmusov papir« siceršnjega spoštovanja človekovih pravic, s čimer demokracija stoji ali pade.

Predavanje je dodano v priponki spodaj.

Predavanje dr. Antona Stresa