Narodno-jezikovne manjšine in zajamčeno zastopstvo

V petek, 3. septembra, je bila okrogla miza z naslovom Narodno-jezikovne manjšine in zajamčeno zastopstvo in podnaslovom Zakaj je za obstoj in aktivni razvoj vsake manjšine temeljnega pomena pridobitev zajamčenega zastopstva v zakonodajnih in politično-upravnih telesih države? Sodelovali so deželni svetnik Igor Gabrovec, parlamentarna zastopnica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss, podpredsednica Federalistične unije evropskih narodnostnih skupnosti Angelika Mlinar, senatorka v italijanskem parlamentu Tatjana Rojc, poslanka v avstrijskem parlamentu Olga Voglauer in poslanec v slovenskem parlamentu Felice Žiža.

Poklici bodočnosti in nove priložnosti

V soboto, 4. septembra, je bila Draga mladih z okrogla miza z naslovom Poklici bodočnosti in nove priložnosti: ob meji, v Sloveniji in v svetu. Sodelovali so minister Janez Cigler Kralj, astrofizičarka Dunja Fabjan, državni sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Dejan Valentinčič in menedžer Tomaž Petaros. Sledila je delavnica z naslovom Študij, izobraževanje, izmenjave, strokovno usposabljanje in delovne izkušnje, vodil jo je državni sekretar Dejan Valentinčič. Popoldne je bilo pod naslovom Človek in narava: od sožitja h gospostvu in nazaj predavanje filozofa in pisatelja Marka Uršiča, moderator je bil Martin Brecelj.

Zvečer sta avtor Ivan Sivec in Vili Kovačič predstavila knjigo Ljubil sem slovenski narod, o življenju Virgila Ščeka, izdala jo je založba Družina.

Med obrambo svojega in iskanjem skupnega

V nedeljo, 5. septembra dopoldne, je mašo daroval upokojeni nadškof dr. Anton Stres. Sledila je okrogla miza z naslovom Med obrambo svojega in iskanjem skupnega in podnaslovom Politika, ideologija, dialog skozi prizmo Frančiškove okrožnice Vsi smo bratje. Sodelovali so profesor sociologije na Teološki fakulteti v Ljubljani dr. Igor Bahovec, ki je že predaval na Dragi, direktor Socialne akademije Matej Cepin, novinarka na Radiu Ognjišče Marjana Debevec in profesor moralne teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani dr. Roman Globokar. Moderator je bil Tomaž Simčič, ki je uvodoma izpostavil nekaj ključnih papeževih okrožnic ter poudarke iz okrožnice Vsi smo bratje papeža Frančiška.

Mašo je daroval dr. Anton Stres. FOTO: Ivo Žajdela

Socialni nauk Cerkve ima v slovenskem katolištvu dolgo tradicijo

Povezovalec Tomaž Simčič je uvodoma dejal, da imajo razprave okrog socialnega nauka Cerkve v slovenskem katolištvu dolgo tradicijo. Že konec 19. stoletja je ta nauk pripomogel k razmejitvi med tradicionalnim in modernim katoliškim gibanjem.

»Brez Rerum novarum (1891) bi slovensko katolištvo ne imelo tistega vsebinskega naboja, ki je Krekovemu in Šušteršičevemu gibanju omogočil prevzem vodilne vloge v procesu prehoda slovenske družbe iz predmodernosti v modernost.

A pomislimo tudi na ostre razprave, ki so se razvnele ob izidu Quadragesimo anno leta 1931 ali Divini Redemptoris leta 1937. Pa tudi socialne enciklike Janeza Pavla II., zlasti Centesimus annus (1991), so – sicer iz drugih razlogov – v slovenski javnosti vzbudile veliko pozornost.

Socialni encikliki papeža Frančiška Laudato sì in Fratelli tutti (Vsi smo bratje)

Nasprotno pa, je spomnil Tomaž Simčič, dosedanji socialni encikliki papeža Frančiška, Laudato sì in Fratelli tutti (Vsi smo bratje), kakih posebno vročih razprav v slovenskem katoliškem občestvu nista vzbudili. Je to odvisno od manjšega zanimanja za socialna vprašanja, od apatije ali pa morda od določenih zadreg pri soočanju s problematikami, ki v našem miljeju ne veljajo ravno za prednostne, se je vprašal.

Dejal je, da je zamisel za okroglo mizo padla, potem ko so se v prvih mesecih letošnjega leta nekateri člani Društva slovenskih izobražencev iz Trsta, ki so tudi v pripravljalnem odboru Drage, vključili v bralni klub Socialne akademije iz Ljubljane, v katerem so obravnavali okrožnico Vsi smo bratje. Spomnil je, da je okrožnica zelo obsežna in zajema tako rekoč celoten spekter vprašanj, s katerimi se danes sooča svet.

Na okrogli mizi so pozornost usmerili zlasti v tri teme: politiko, ideologijo, dialog. Tri ključne besede za tri ključna področja, ki se med seboj prepletajo in pogojujejo. To so tudi teme, ki nas dan za dnem zaposlujejo kot posameznike, kot državljane, kot narod, pa tudi kot kristjane v odnosu do drugih.

Moderator je postavil vprašanje, kako nanje gledamo iz naše izkušnje in kako to našo izkušnjo soočamo s pogledom papeža Frančiška?

Dileme, ki so v našem slovenskem prostoru žive in navzoče

Po Simčičevem mnenju naslov Med obrambo svojega in iskanjem skupnega zelo posrečeno osvetljuje dileme, ki so v našem slovenskem prostoru žive in navzoče.

Mar izraz obramba svojega ni naravnost paradigmatičen povzetek naše zgodovine, vključno z našimi tragedijami? In ali ni v isti sapi neizogibno, da obramba svojega prej ali slej trči ob nasprotni pol, pol odprtosti do drugega, različnega? Zgolj vztrajanje pri svojem namreč ni produktivno, ne poraja novega življenja, včasih niti ne omogoča preživetja. Potrebno je tudi srečanje z drugim, drugačnim, iskanje dogovora, sodelovanja. Ta nasprotni pol smo v duhu Frančiškove okrožnice poimenovali kot iskanje skupnega. (Tomaž Simčič)

Težave sodobnega sveta: individualizem, populizem ...

Povezovalec je izpostavil, da je Papež Frančišek v okrožnici Vsi smo bratje zlasti kritičen do populizma in do nebrzdanega liberalizma. Z njegovega obnebja pa je nekako izginila kritika kolektivizma, socializma, ki je v nauku Janeza Pavla II. zavzemala vidno mesto. Vprašal je, kako si to razlagajo in kakšen odmev ima to v slovenskih razmerah? Kako papežev nauk sprejemamo slovenski katoličani?

Dr. Roman Globokar meni, da papež pravilno ugotavlja, da je glavna težava v zahodnem svetu individualizem. Na eni strani nekateri zagovarjajo skrajni liberalizem, drugi pa iščejo močne identitete, ki se oblikujejo v populističnih gibanjih.

Papež pravi, da je oboje potrebno. Zdrav populizem, pripadnost ljudstvu, nezdrav populizem pa je, ko se izkorišča lastno kulturo za lastno korist in nadvlado drugih ter za podpihovanja sovraštva do drugače mislečih. Ni problem, če se nekdo počuti za zavednega Slovenca, problem je, če nekdo ni odprt za sodelovanje z drugimi.

Rešimo se lahko skupaj, pomembno je gledati drug na drugega, drug drugemu smo bogastvo in navdih.

Po Globokarjevem mnenju rešitev ni v zapiranju v svoje države, ne v prostem trgu, rešitev je v tem, da ima država svojo nenadomestljivo vlogo, vendar država, ki bo spodbujala dostojanstvo vsake človeške osebe, skupno dobro na lokalni ravni, solidarnost, subsidiarnost in kriterij, ki ga daje sedanji papež, skrb za uboge.

Nove oblike totalitarizmov, ki uničujejo človeka in družine

Tomaž Simčič je povzel, da ima beseda »ideologija« v okrožnici Vsi smo bratje izrazito slabšalen prizvok. »Služenje ni nikoli ideološko, ker ne služi idejam, temveč ljudem«, pravi papež. Vprašal je, ali smo tudi mi v našem okolju obremenjeni z ideološko navlako? Kako se je lahko osvobodimo?

Marjana Debevec je dejala, da nas je več desetletij obvladovala komunistična ideologija, ki se je prenesla na mlajše rodove in to se še poglablja. Opaža, da se v času kriz, kot je sedanja epidemija, človek lepi na ideologije, ker išče varen objem. Iščejo zagotovilo v negotovih časih, vendar ga tako enostavno ni mogoče najti, kot si ga želijo ali predstavljajo.

Delimo se na tiste, ki so za Janšo ali proti njemu, oba pola se oblikujeta v ideologiji. Imamo razkorak med cepilci in anticepilci, slednji so oblikovali močno ideologijo, ki izhaja iz prejšnjih: zdrave hrane, načina življenja, bioizdelkov, ko je vse to nadomestilo Boga.

Tudi LGBT je ideologija, mehki totalitarizem, ideologija zato, ker si ne upamo več na glas povedati mnenja o tem. Gre za nove oblike totalitarizmov, ki uničujejo človeka, družine, nas delajo zaradi tega bolj ranljive in tudi čudovite potrošnike. Papež nas opozarja, da moramo gledati na osebo, da moramo graditi odnos, kajti odrešuje nas Kristus s svojo smrtjo in vstajenjem, ne pa neka ideologija, h kateri se slepo zatekamo.

Peterlinovo nagrado so podelili Franki Žgavec

Letos so Peterlinovo nagrado, deseto po vrsti, podelili zborovodkinji Franki Žgavec (1950) iz Gorice.

Peterlinovo nagrado so podelili zborovodkinji Franki Žgavec. FOTO: Ivo Žajdela

Od leta 1981 je poučevala glasbo na vzgojiteljski šoli in slovenskem učiteljišču Simon Gregorčič v Gorici, od 1988 pa tudi na nižji srednji šoli Ivan Trinko. Kot profesorica petja je na učiteljišču in na srednji šoli poživila šolski pevski zbor. Že mlada se je vključila v prosvetne organizacije in zbore na Goriškem, kjer je s svojim delovanjem veliko prispevala k organizaciji prosvetnega dela.

Več let je vodila mladinski zbor Kekec in z njim nastopala na Goriškem. Vrsto let je prepevala v mešanem zboru Lojze Bratuž in mu tudi predsedovala od leta 1980 do 1987.

Predsednica Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici

Že pred koncem študija je poučevala teoretske predmete na glasbeni šoli na Placuti. Aktivno je sodelovala pri reorganizacij glasbenega šolstva v Gorici in je ustanovni član Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, kateremu je predsedovala od ustanovitve leta 1988 do leta 1997. Veliko let je na glasbeni šoli vodila tudi otroški pevski zbor, od leta 1988 pa nepretrgoma poučuje solopetje in s svojimi gojenci uspešno sodeluje na srečanjih in tekmovanjih.

Po obnovi Katoliškega doma, danes Kulturnega centra Lojze Bratuž, je prevzela vlogo predsednice goriškega kulturnega hrama, kjer s sodelavci oblikuje in bogati goriški prostor z različnimi pobudami in srečanji. Bogata je ponudba na gledališkem, koncertnem in razstavnem področju. V zadnjih letih pa se vrstijo tudi kulturni večeri Srečanja pod lipami, kjer gostijo osebnosti iz goriškega in širšega kulturnega prostora. Danes je Kulturni center Lojze Bratuž pomembno kulturno, izobraževalno, vzgojno, rekreativno in športno središče ne samo za goriški temveč za širši kulturni prostor.