Ura je 6.50 in zbudim se v sončno februarsko jutro. Sobota je, 26. februar. Vklopim računalnik in na hitro preletim elektronsko pošto in glavne novice. Vojna v Ukrajini se odvija že tretji dan.

Spremljam dogajanje in sproti dopolnjujem članek na Družinini spletni strani. Politične informacije se spreminjajo iz minute v minuto, število nedolžnih žrtev strmo narašča. Pred očmi se mi vedno znova vrtijo podobe vojakov, žena, otrok, mladih in ostarelih. Vsak od njih ima svojo zgodbo. Vsak za seboj pušča svoje življenje, svoje prijatelje, svoj dom, svojo domovino.

V teh dneh veliko mislim na svojo nono, ki je v drugi svetovni vojni izgubila brata. Ivan mu je bilo ime in star je bil 21 let. Umrl je, pa niso nikoli izvedeli, ne kje, ne kdaj. Spomnim se njenega pripovedovanja, a takrat se mi je kot majhni punčki zdelo to kot nekaj iz daljne, črno-bele zgodovine. Kar težko je verjeti, da se nekaj podobnega dogaja tudi danes pred mojimi očmi.

V mi...