Na sredini novinarski konferenci je prof. dr. Matjaž Zwitter, predstojnik Katedre za medicinsko etiko na mariborski Medicinski fakulteti, predstavil preliminarne rezultate ankete o odnosu do predlaganega zakona, ki jo je skupaj s študentoma medicine Arnejem Pilejem in Ivom Prelogom opravil med tistimi, ki jih zakon najbolj zadeva, torej bolniki in invalidi.

Sodelovali le tisti, ki so prej prebrali zakon

Raziskava še ni zaključena (v preliminarnih rezultatih so vključeni odgovori do sobote, 2. marca letos), njena prednost pa je, da so morali spraševanci predlog ZPPKŽ prej prebrati, preden so se o njem lahko izrekli, brez tega namreč raziskave javnega mnenja nimajo nobene vrednosti, je poudaril Zwitter. Doslej so zbrali stališča 333 oseb, bilo bi jih še veliko več, če bi vključili tudi tiste, ki zakonskega predloga niso prebrali in zato niso izpolnili vstopnega pogoja za sodelovanje.

Kakšni so rezultati?

Le 12 % ljudi je priznalo, da je že prej prebralo predlog zakona in ga je dobro poznalo; 17 % o njem ni vedelo nič ali zelo malo; velika večina, 71 % sodelujočih, pa je za zakonski predlog vedela, ni ga pa prebrala. Največ anketirancev, ne pa tudi večina (47 %), Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja podpira in nanj nima pripomb; 27 % jih podpira pravico, da se lahko polnoletna oseba odloči za končanje življenja, vendar mora biti ta pravica omejena; 26 % pa pomoč pri končanju življenja in zakon, ki podeljuje tako pravico, v vsakem primeru zavrača.

Omejitve

»Kakšne omejitve so zapisali anketiranci? Kar 82 % jih meni, da mora pacientovo željo, da gre res za neznosno trpljenje, potrditi specialist paliativne medicine, 52 % dodaja, da tudi družinski zdravnik, ki običajno bolnika najbolje pozna. 41 % bi jih postavilo tudi pogoj za pričakovano preživetje manj kot tri mesece, 28 % pa bi izvzelo vse bolnike z duševnimi boleznimi,« je pojasnil Matjaž Zwitter.

Na fotografijah so preliminarni rezultati ankete o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki so jo reševali invalidi in bolni. FOTO: Zdravniška zbornica Slovenije/zajem zaslona

Opredeliti trpljenje in vzroke zanj

59 % sodelujočih bolnikov in invalidov se strinja, da bi bilo treba pri vsaki osebi trpljenje in vzrok zanj najprej podrobno opredeliti in se šele na tej osnovi odločiti o pomoči pri končanju življenja, saj je vsaj nekatere vzroke trpljenja mogoče ublažiti; 41 % anketirancev pa odkimava, češ da ima vsakdo sam sposobnost in pravico, da oceni, ali je njegovo trpljenje neznosno.

Evtanazija trpečih zaradi revščine?!?

»Trpljenje je zelo redko posledica samo enega dejavnika. Na stopnjo trpljenja seveda vpliva osnovna bolezen, denimo rak ali kar koli drugega, vplivajo pa tudi socialni položaj, bivalne in družinske razmere, dostopnost paliativne terapije – vse to vpliva na to, kako posameznik doživlja svoje trpljenje, je zanj res neznosno ali bi se ga dalo ublažiti,« je pojasnil Zwitter: »Upam, da ne bomo šli tako daleč kot v Kanadi, kjer resno razpravljajo o tem, da bi lahko evtanazijo izvajali pri ljudeh, ki trpijo zaradi revščine.«

Je dodatna možnost evtanazije primerna?

Predlog zakona poleg pomoči pri samousmrtitvi predvideva tudi možnost evtanazije, ki je Zwitter ne podpira in jo ocenjuje kot bistveno bolj problematično, med 226 anketiranci (zajeti niso tisti, ki pomoči pri končanju življenja v vsakem primeru nasprotujejo) pa vidi dodatno možnost evtanazije kot primerno 61 % vprašanih, nasprotuje pa ji 39 %.

Razlika v vlogi zdravnika

»Pri samousmrtitvi ni dvoma o tem, da oseba to res želi storiti, medtem ko pri evtanaziji prihaja do pomembnega odstotka primerov brez soglasja. Tega je veliko zlasti na Nizozemskem. Bistvena razlika je v vlogi zdravnika, pa tudi, da pri pomoči pri samousmrtitvi precejšnja večina – v Avstriji okrog 80 % ljudi, ki jim odobrijo pomoč pri samousmrtitvi – dejansko tega potem ne naredi,« je pojasnil Zwitter.

Brez vpliva na položaj invalidov in bolnih v družbi

Ali bi sprejem zakona vplival na položaj invalidov in bolnih v družbi? Več kot polovica anketirancev (57 %) meni, da ne; kar 30 % jih je prepričanih, da zakon lahko vodi do pritiska, naj se bolni in invalidi umaknejo; 18 %, da zakon lahko vodi do negativnega odnosa do bolnih in invalidov; 13 % pa, da zakon lahko vodi do omejevanja pravic bolnih in invalidov.

88 % ljudi zakonskega besedila ne pozna

»O zakonu se izrekajo mnogi, ki zakonskega predloga niso prebrali. Nisem prepričan, da so čisto vsi poslanci Državnega zbora zakon res prebrali, preden bodo o njem glasovali. Po naših podatkih namreč kar 88 % ljudi zakonskega besedila ne pozna,« je ob koncu predstavitve preliminarnih rezultatov ankete še poudaril prof. dr. Matjaž Zwitter.

Zdravnik brez diskrecijske pravice

In še: »Ne nasedajte govorjenju nekaterih zagovornikov zakona, zlasti dr. Andreja Pleterskega, da bomo imeli zdravniki veliko avtonomijo odločanja. To ni res, to preprosto ne drži, to je zavajanje. Po zdajšnji dikciji zakona je oseba, ki doživlja trpljenje, ki ga z njemu sprejemljivimi metodami ni mogoče ublažiti, kvalificirana za usmrtitev. Zdravnik tu nima nobene diskrecijske pravice in to je huda napaka tega zakona. Ne more podzakonski akt tega regulirati in omejiti pravice, ki jo podaja zakon.«

Velika sprememba odnosa do življenja in do šibkejših

Na novinarski konferenci je spregovorila tudi predsednica Zdravniške zbornice Slovenije prof. dr. Bojana Beović in poudarila, da predlagani zakon v slovensko družbo prinaša veliko spremembo odnosa do življenja in do šibkejših, zlasti pa je ta sprememba pomembna za zdravnike in zdravniško delo, ker nasprotuje osnovni zdravnikovi želji pomagati bolniku.

Zdravnik ne sme sprejeti vloge sodelavca pri uboju človeka

Predsednik Slovenskega zdravniškega društva prof. dr. Radko Komadina je poudaril, da zdravniški poklic ne sme sprejeti vloge sodelavca pri uboju človeka. Zdravniki nasprotujejo aktivnemu ubijanju bolnika in v zameno ponujajo nujno uvedbo in dobro dostopno paliativno oskrbo oziroma pomoč trpečemu, da bo zadnje dneve svojega življenja preživel na človeka dostojen način.

Napoved uveljavljanja ugovora vesti

»Mi bomo seveda spoštovali odločitev zakonodajnega telesa, vendar je tudi v predlogu zakona predvidena uvedba ugovora vesti posameznega zdravnika in napovedujem, da bodo kolegice in kolegi po vrsti uveljavljali to možnost. Zdravniški poklic te vloge pač ne bo prevzel, ne nasprotujemo pa, če bo to želela prevzeti kakšna druga poklicna skupina,« je zaključil Komadina.

Vse več mobilnih paliativnih enot

Dr. Maja Ebert Moltara, vodja specializiranega paliativnega tima na Onkološkem inštitutu, je pozvala k razvoju struktur, ki bodo omogočale resno bolnim ljudem čim boljšo kakovost življenja tudi v zadnjem obdobju, in poudarila pomen vse več mobilnih paliativnih enot, s katerimi zdravstveni sistem pripeljejo na dom tudi k najtežje bolnim.

Nevarnost zlorab

»Avtorji zakona so zelo na široko odprli vrata možnosti, da se bodo bolniki ali družine odločali o predčasnem zaključku življenja, zato bo lahko prihajalo do zlorab. Kot zdravnika me skrbi, da se bodo bolniki odločali napačno. Ne nujno zaradi pritiska svojcev, temveč se lahko bolnik čuti kot breme svoji družini – veliko najtežje bolnih izrazi to stisko. To ni le zdravstveni, temveč širši, socialni problem. Kot zdravnik paliativne medicine, ki se dnevno borim z bolniki, da bo življenje najtežjih bolnikov čim bolj kakovostno, se zagotovo ne bom mogla odločiti, da bom delala evtanazijo,« je izpostavila.