Knjige prinašajo celostni prikaz razvojnih korakov zdravstva in medicine na Slovenskem od začetkov do sodobnega časa. Tudi to je eden od razlogov, da je prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec iz rok predsednika države Boruta Pahorja danes prejela medaljo za zasluge. Ob tej priložnosti poobjavljamo intervju, ki je nastal ob izidu tretje (od štirih knjig) monumentalne monografije Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem in je bil objavljen v julijski izdaji Slovenskega časa, mesečni prilogi tednika Družina.

Kot je dejal na predstavitvi vaše najnovejše, tretje knjige Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem Jože Faganel, bi bilo dobro, če bi imeli kritiki naše medicine, seveda tudi politiki, te knjige, da bi videli, kje so naši temelji ter kako je z našim zdravstvom in medicino, da smo že dolgo primerljivi z najbolj razvitimi. Zdravniki so vedno iz sočutja do človeka izpeljali največ, kar je bilo mogoče, včasih tudi nemogoče.

Medicina je univerzalna in internacionalna stroka. Vse veliko in dobro, kar lahko plemenitega, žlahtnega, dobrotljivega in človekoljubnega naredi zdravnik za človeka, se je dogajalo tudi med Slovenci. Tukaj tudi nismo nikoli bili zdravstvena provinca, saj so se naši zdravniki večinoma izobraževali v svetovljanskem Dunaju, le malo jih je bilo. To je bil poklic, ki je za izobrazbo potreboval finančno podporo. Od leta 1365 naprej je prva in največja univerza v nemškem prostoru na Dunaju izobraževala tudi zdravništvo. Akademik Vinko Dolenc je v knjigi, posvečeni kirurškim strokam, napisal, da smo tudi Slovenci dajali svetovni medicini, čeprav smo manjši narod.

Bolnik na prvem mestu potrebuje upanje, zaupanje, besedo, srčnost, kulturo, neposredno govorico telesa.

Koliko let že delate na tem velikem projektu?

Okoli deset let. Glede na obseg knjig mislim, da se zavedamo, da imamo kaj pokazati, da imamo svoje korenine, tradicijo, strokovnjake, da moramo biti ponosni nanje. Tudi naše študente moramo v duhu te plemenite tradicije vzgajati v ponosne, narodno ozaveščene ljudi, ki bodo radi opravljali svoje poslanstvo v maternem jeziku.

Pri pisanju knjige sem imela dragocene sodelavce, predvsem knjižno urednico Sento Jaunig, vodilna recenzenta profesorja Dušana Sketa in Alenko Radšel Medvešček, tehnično sodelavko Tjašo Debelak, lektorico Cvetano Tavzes, oblikovalko Matejo Omerzel. V knjigi ima tudi vsako poglavje svoje recenzente, nekatera tudi številne. Da se pisanja takšnih knjig lotiš, moraš imeti tudi veliko poguma. Po izidu te namreč čakajo tudi kritike. Priprava knjige je bila izjemno naporna.

FOTO: Ivo Žajdela

Kaj pa neklinične vede, s katerimi se bolnik neposredno ne srečuje, na primer mikrobiologija, ki je postala zelo pomembna?

So področja v medicini, ki so vedno v ospredju, kot recimo srčna kirurgija. Toda v medicini je veliko ozadij, interdisciplinarno sodelujočih. Medicine ne moreš popolnoma poznati, ker je preobsežna.

V vseh štirih knjigah Zgodovine zdrav­stva in medicine na Slovenskem je pomembno stvarno kazalo, s katerim si bo bralec pomagal, kje kaj najti. Je veliko manjših področij, za katera se moraš odločiti, kje jih boš obravnaval, da bodo opazna, da bodo uporabniki razumeli, kako pomembna so. Na primer, četrta knjiga bo imela poglavji o razvoju paliativne oskrbe in duhovne podpore bolnikov, ki pa posegata praktično na vsa medicinska področja.

Katere teme ste prikazali v do zdaj izdanih prvih treh knjigah?

Prva knjiga prikazuje razvoj zgodovine medicine nasploh in vse, kar zadeva razvoj splošne in družinske medicine, bolnišnično in klinično zdravljenje, čez sto strani je posvečenih preskrbi prebivalstva in zdravstva z zdravili ter prikazuje ves razvoj lekarništva, farmacije ...

Druga knjiga je posvečena operativnim strokam, kirurgiji, ortopediji, okulistiki, otorinolaringologiji, veliko poglavje prikazuje razvoj ginekologije in porodništva, sledijo diagnostične stroke, kot so radiologija, nuklearna medicina, transfuzijska medicina, pa transplantacijska medicina in veliko poglavje o razvoju rehabilitacijske medicine.

Uporaba maternega jezika je za bolnika zelo pomembna, da razume zdravnika in zdravstveno osebje ter se lahko z njim o bolezni ustrezno pogovarja.

Pravkar ste izdali tretjo, izjemno obsežno knjigo. Kaj prinaša?

Tretjo knjigo je teže skupno nasloviti, obravnava pa veliko pomembnih področij. Ob pojavu covida-19 je še posebej aktualen razvoj infektologije z epidemiologijo (razvoj protimikrobnih zdravil, antibiotikov) in mikrobiologije, pa nevrologije in dermatovenerologije, veliko poglavje je posvečeno onkologiji, ki je od nekdanjega množičnega umiranja prišla danes s pomočjo molekularne biologije in genetike do sijajnih rezultatov. Veliko poglavje z okoli sto stranmi je posvečeno zobozdravstvu. Dve poglavji obravnavata temi, ki sta bolj teoretični in ju v javnosti manj opazijo: eno poglavje obravnava razvoj strokovno-zdrav­stvenih ved (mikrobiologije, virologije, parazitologije, serologije, alergologije, patologije, sodne medicine in laboratorijske medicine). Drugo obravnava predklinične vede, ki jih učimo predvsem na medicinskih fakultetah, od anatomije, histologije, fiziologije, patologije, farmakologije, medicinske informatike in terminologije do zgodovine medicine. Na koncu je poglavje o zdravstvenem šolstvu, kjer predstavljam razvoj obeh medicinskih fakultet, fakultete za farmacijo in zdravstvenih fakultet.

Pripravljate tudi že četrto, zadnjo knjigo, nekaj ste o njej že omenili. Kaj pa bo vsebovala v celoti?

V četrti knjigi bomo predstavili razvoj celotne interne medicine, pediatrije, urgentne medicine, psihiatrije, zdraviliške medicine, pa paliativno medicino in duhovno oskrbo bolnikov. Prikazan bo tudi razvoj prostovoljstva v medicini in osrednjih slovenskih zdravstvenih organizacij. Pri vseh poglavjih bom predstavila tudi razvoj novejših strok, kot so npr. klinična genetika in razvoj zdravljenja redkih bolezni. Danes se različna področja v medicini zelo povezujejo in je veliko interdisciplinarnega dela ter sodelovanja, npr. z elektrotehničnim in računalniškim področjem, strojništvom, farmacijo, laboratorijskimi vedami, dietetiko, pa nadalje psihologijo, socialnimi vedami itd.

Za seboj imate pripravo okoli 60 knjig. Nam opišete svoje začetke na tem področju, od študija do prvih prispevkov in knjig?

To so različna knjižna dela, znanstvene in strokovne monografije, uredniške in prevodne knjige, ki so nastajale skozi čas. Kako se je vse skupaj začelo? Od nekdaj sem imela veselje s pisanjem in sem se po študiju medicine vpisala še na študij primerjalne književnosti, za kar pa je ob zdravniškem delu in materinstvu zmanjkalo časa. Začela sem s članki, sprva poljudnoznanstvenimi, nato strokovnimi in znanstvenimi. Za knjižno delo je potrebno več znanja, pa tudi prave vsebine. Prvo strokovno srečanje, ki sem ga organizirala v okviru svojega delovnega mesta, se je nanašalo na temo medicine in literature ter zdravnikov literatov, o čemer sem pripravila z nekdanjim direktorjem Narodne in univerzitetne knjižnice prof. Jarom Dolarjem lepo razstavo, nato pa knjigo Z očmi zdravnice. Ugledni pisci družno z medicino (1997). Prav tako je na to temo izšel zbornik referatov srečanja med medicino in literaturo. Nadaljevala sem s knjigo, ki je bila plod obsežne raziskave, opravljene za magistrsko nalogo, in je obravnavala endemični tip sifilisa, ki se je pojavil na Slovenskem v začetku 19. stoletja. Zanimivi študiji je sledila večja monografija ter nekaj uredniških in prevodnih del znamenitih starejših slovenskih zdravnikov, ki so se s svojim delom uveljavili tudi v mednarodnem prostoru, pa jih v slovenskem prostoru premalo poznamo. Teme so se pojavljale spontano in bile povezane z mojim strokovnim področjem, delno pa so se navezovale na aktualne dogodke in bile historične refleksije teh. Pri tem sem se vedno posvetovala s starejšimi kolegi in upoštevala njihove izkušnje, poslušala priporočila oziroma se večkrat odzvala na povabila k sodelovanju. Ta so se skozi čas kar vrstila in mi prinašala pestro delo, ustvarjalne spodbude, po uspehih pa tudi samozaupanje.

Raziskovali in pisali ste o mnogih temah. Kje ste orali ledino?

Res sem pisala o zelo različnih vsebinah in vsaka je bila izziv zase. Nekatere teme so bile čisto pionirske. Med njimi sta gotovo deli o škrljevski bolezni, ki se pojavlja v vseh svetovnih enciklopedijah medicine, ampak pri nas ni bila raz­iskana, in velika monografija o tuberkulozi. Tudi preučevanje razvoja javnega zdravstva je terjalo veliko novega dela in pionirskih pristopov. Ledino sem orala tudi pri zahtevni identifikacijski študiji lobanj grofov Celjskih, kar je bilo v času mojega dela v samih povojih. V številnih primerih sem se znašla v situacijah, da sem le stežka prihaja do iskanih podatkov. Še posebej naporno je to bilo v mednarodnih arhivih po sledi endemičnega sifilisa. Rada bi tudi povedala, da je bila identifikacijska študija povezana z veliko raziskovalne domišljije, prožnosti pri iskanju literature in mednarodnih sodelavcev. To je bil tudi še čas, ko številni viri niso bili digitalno dostopni in smo marsikaj delali peš. Pri tem je bilo pomembno dobro poznavanje mednarodno uveljavljenih strokovnjakov in prebiranje oziroma pridobivanje njihovih člankov, ki prav tako pogosto niso bili dostopni široki javnosti. Prevodna dela nekaterih izjemnih starejših slovenskih zdravnikov, kot sta npr. F. V. Lipič in M. A. Plenčič, s spremnimi študijami so tudi pionirska. Pri Lipiču gre za objavo okoli 1.200 strani besedila.

Katere teme oziroma publikacije svojega dela bi posebej izpostavili?

Mislim, da so infekcijske bolezni pomembne za zgodovino vsakega naroda, zato so tudi moja dela, ki se ukvarjajo z njimi, pa naj si gre za različne spolno ali nespolno prenosljive bolezni, predvsem jetiko, ki je povzročila približno četrtino smrtnih žrtev, okvirno v letih 1870 do približno 1930. Tudi preventivno delo na teh področjih je pogojevalo zdravje in bolezen slovenskega prebivalstva, zato so tudi moji članki in knjige o razvoju javnega zdravstva pri nas pomembni.

Na osnovi ohranjenih lobanj ste, kot ste že omenili, pisali tudi o Celjskih. Lahko poveste še kaj več o tej zanimivi tematiki?

Identifikacijska študija je nastala na pobudo Pokrajinskega muzeja Celje po uspešni genetski identifikaciji ruske carske družine Romanov. To je bilo res pionirsko delo. Upanje, da bi okoli pol tisočletja stare lobanje dobile tudi genetsko potrditev njihove sorodstvene povezanosti, je bila osrednja zamisel. Zelo zahtevno, a hkrati tudi izjemno zanimivo delo me je potegnilo v široko multidisciplinarno raziskavo. Ni šlo le za historiografijo in rodoslovje, ampak predvsem za naravoslovje. Ker je študija kmalu pokazala, da na genetski način ne bom dobila želenih rezultatov, sem uporabila vrsto različnih metod, med katerimi je bila vodilna epigenetska metoda, ki je predvsem na osnovi primerjave oblike ter velikosti obnosnih votlin obraza pripeljala, skupaj z rodoslovnimi in historiografskimi podatki, do družinske povezave med osemnajstimi lobanjami Celjskih. Delo je bilo mednarodno prepoznano za izvirno, zato ga je ugledna založba Springer (Wien, New York) izdala pod naslovom New Method of Identifying Family Related Skulls (2012). Dodatno je bila raziskava odmevna, ker je na osnovi moje rekonstrukcije po Gerasimovu osrednje družinske člane akademski slikar Rudi Španzel tudi portretiral. V Celju pa so pripravili veliko stalno razstavo, kjer je vse zapisano tudi predstavljeno.

Medicina je danes verjetno najbolj kompleksno znanstveno področje, za posameznika gotovo že dolgo neobvladljivo, zaradi česar so potrebne ozke specializacije. Kaj za bolnika pomeni to dejstvo?

Holistični pristop k bolniku je zaradi velike subspecializiranosti medicinskega znanja vse težji. Medicina danes predstavlja multidisciplinarno vedo, ki se tesno povezuje tudi s tehničnimi strokami, računalniškim pristopom, zahtevno terapijo, pa tudi vse širšo duhovno oporo bolnikom. Pri bolniku z zahtevnimi boleznimi nikakor ni preprosto priti do pravih diagnoz, zato je potrebno tesno sodelovanje strokovnjakov za uspešno zdravljenje.

Zelo si prizadevate, da bi tudi naša medicinska stroka svoje prispevke v znanstvenih revijah objavljala v slovenskem jeziku. Zakaj se nekateri temu izogibajo in raje uporabljajo angleščino?

Uporaba maternega jezika je za bolnika zelo pomembna, da razume zdravnika in zdravstveno osebje ter se lahko z njim o bolezni ustrezno pogovarja. Tudi gojenje slovenskega medicinskega izrazoslovja med študenti in zdravstvenim osebjem je pomembno prav iz tega razloga. Zato si tudi prizadevamo, da bi medicinska stroka objavljala znanstvene prispevke tudi v slovenskem jeziku. Neugodnost tega je v dostopnosti teh objav v mednarodnem prostoru ter posledično njihovo nižje vrednotenje, kar pa je moteče pri ocenjevanjih v habilitacijskih postopkih za mesta učiteljev in asistentov na fakultetah. Nekoč je bila v medicini lingua franca latinščina, danes je angleščina.

Tako kot mnoga znanstvena področja medicino še posebej spremljajo paravede, ki so pogosto lahko težava.

Medicina se pri svojem delu velikokrat srečuje z novimi in s težkimi boleznimi in nasploh številnimi neznankami, kjer je tudi iz teh razlogov še teže pridobiti bolnikovo zaupanje. Če se med bolnikom in zdravstvenim osebjem ne vzpostavi ustrezna komunikacija, lahko pride do pomanjkljivega zaupanja in se potem morda bolniki zatekajo k različnim zdravilcem, ki lahko ponujajo strokovno oziroma znanstveno nepreverjene usluge. Komplementarna medicina je pomemben sestavni del celotne medicine, med alternativnimi zvrstmi pa se pojavljajo tudi šarlatanske prakse, ki lahko bolnikom, še posebej s težjimi in hitro napredujočimi boleznimi, celo škodijo.

Kovidna globalna pandemija in kriza sta bili svojevrsten šok, čeprav je bilo v zgodovini veliko še mnogo bolj hudih in uničujočih epidemij in pandemij. Katere veljajo za najhujše v zgodovini človeštva?

Res nas je pandemija koronske bolezni na nek način presenetila, ker je od časa težkih epidemičnih bolezni minilo veliko časa in smo nanje pozabili. Zadnja večja pandemija je bila španska gripa ob koncu prve svetovne vojne (1918–1919). Sicer pa so bile epidemije in pandemije infekcijskih bolezni najhujše spremljevalke človeštva skozi vso zgodovino. Nekaj težkih pandemij: kuga je zdesetkala človeštvo že v antičnem času kot Tukididesova kuga v antični Grčiji, Antoninova kuga v starem Rimu in Justinijanova kuga v Bizancu, ki je pomenila dokončen zaton rimskega cesarstva.

Pandemija koronske bolezni nas je na nek način presenetila, ker smo zaradi odmaknjenosti zadnje velike pandemije nanje pozabili.

Sredi 14. stoletja se je pojavila najhujša znana kuga, t. i. črna kuga, ki je pomorila več kot polovico takratnega prebivalstva. Sicer pa so bile od renesančnega časa naprej najhujša epidemična bolezen črne koze, ki so tudi imele okoli 30-odstotno smrtnost. Črevesne nalezljive bolezni so bile od nekdaj pogoste, od tifusa do kolere pa otroške paralize, in seveda nalezljive otroške bolezni. A cepljenje je izjemno izboljšalo stanje in do danes ohranilo nad milijardo človeških življenj.

Kovidna pandemija je pokazala tudi šibkost mnogih ljudi (ne moremo reči človeka nasploh) soočiti se z razumevanjem nečesa tako obsežnega, kot je epidemija, kaj šele pandemija.

Človeški spomin je selektiven in pozablja slabo, tako tudi hujše bolezni ostajajo manj v zavesti oziroma v sedanjem času je stoletna odmaknjenost zadnje težke pandemije španske gripe z okoli 50 milijoni žrtev (prva svetovna vojna je vzela 17 milijonov življenj) tako daleč stran, da tega ne pomnimo več. Ko je življenje udobno in je vse dosegljivo, je sodobnemu človeku težko razumeti, da je med nami bolezen, ki nas lahko omejuje, kot je to bilo ob uporabi klasičnih in skozi zgodovino preverjenih ukrepov z izolacijo, karanteno, cepljenjem, uporabo maske in podobnim.

V naravi človeka je, da nerad sprejema spremembe, še posebej, če ga omejujejo in mu kratijo svobodo. Zato se je v epidemiji pokazalo, kako težko smo se soočali z omejitvami. A tako je bilo od nekdaj, kar stari zapisi potrjujejo. Udobje znanega in sprejetega je človekovo vodilo skozi čas in bo najverjetneje tako tudi ostalo. Vsi nujni epidemiološki ukrepi vedno znova izpadejo kot del prisile, ki jo nekateri racionalno sprejmejo, drugi pa bodo uporabili vsa mogoča sredstva upora. Doseči racionalnost sprejemanja pri vseh je nemogoče.

Že dolgo vodite in organizirate kulturne dejavnosti slovenskih zdravnikov, povejte kaj o tem.

Medicina je znanost in umetnost, kar je zapisal že Hipokrat. Po naravi sem tudi humanistka, umetnica, ukvarjala sem se z glasbo, igrala violino, nastopala na odrih, a me je življenje pripeljalo v medicino, kjer lahko povezujem medicino in humanistiko. Profesor Anton Dolenc, ki je bil dolgoletni predsednik Slovenskega zdravniškega društva, kot slikar član Društva likovnih umetnikov Slovenije, po demokratizaciji Slovenije pa je vodil Združenje za demokratizacijo medijev, je izgoreval za svoje ideje in je nekoč skupaj z dr. Pavlom Kornhauserjem prišel k meni. Želela sta, da bi povezovala umetniško delovanje v ljubljanskem zdravstvu. Od takrat sem 24 let vodila Kulturno-umetniško društvo (KUD) Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher (1994–2017). Vodila sem približno 400 prireditev in 25 let tudi velike zdravniške koncerte v Slovenski filharmoniji.

Pomembna je humanizacija odnosov: med študenti, zdravstvenim osebjem, do bolnikov. Odnosi so temelj vsega. Umetnost človeka sprošča, ga duhovno bogati, daje mu inspiracijo, polet. Ljudje, ki skupaj pojejo, se ne prepirajo. V Kliničnem centru Ljubljana in na Medicinski fakulteti UL je zaposlenih zelo veliko ljudi. Imajo zdravniški zbor, mešani zbor, študentski zbor, instrumentaliste, literarne in likovne skupine ... Umetnost osvobaja, človeka sprošča in hrani njegovega duha.

V bolnišnicah imamo veliko starejših bolnikov, ki potrebujejo duhovno spodbudo. Takoj ko sem začela voditi KUD, sem vpeljala prireditve v povezavi z bolniško župnijo, božične in velikonočne koncerte. Prihajalo je veliko ljudi, bolnikov, saj ti na prvem mestu potrebujejo upanje, zaupanje, srčnost in spodbudno besedo. Slednja je namreč prva zdraviteljica. V medicini je delo zelo naporno, zato je med zaposlenimi veliko izgorevanja. In ravno umetniško delovanje, športno udejstvovanje, sožitje z naravo so poti do ohranjanja psihofizične in duhovne uravnoteženosti. Tako lahko zdravstveno osebje prihaja napolnjeno, srčno in dobronamerno vedno znova do bolnika.