»Prazniki so štafetna palica vrednot in vrednosti, ki smo jo prevzeli od prednikov, da bi jo izročili potomcem. In nas povezujejo v složnejšo, strpnejšo skupnost. To so prazniki, kadar niso samo veseli dela prosti dnevi,« je v sklepu knjižnega predgovora zapisal avtor. Za pogovor smo ga prosili ob največjem krščanskem prazniku. 

Ker se pogovarjava za velikonočno tiskano in spletno Družino, je prav, da v širšo zgodbo o praznikih, ki jo predstavite v svoji knjigi, vstopiva skozi ta praznična vrata. Ali je velika noč le družinski praznik vernih kristjanov, pa morda še tistih, ki imajo po kulturni inerciji radi šunko in pirhe, ali pa je v njej vendarle tudi kaj tako »družbeno-koristnega«, da bi jo lahko praznovali vsi, tudi neverni sodržavljani?

Knjiga Prazniki razbija stereotipe oziroma uveljavljena prepričanja o praznikih. In eno od teh uveljavljenih napačnih prepričanj je, da praznike delimo na družinske in na družbene oziroma državne. Družinskih praznikov ni. Oziroma so to godovi, krsti, birme, pogrebi ... Vsi prazniki, ki jih imamo v koledarju, so tam za skupnost, so seveda prazniki, ki imajo družben pomen oziroma so to postali zaradi vloge, ki so jo imeli za družbo, za ohranjanje rodu, naroda, kulture, civilizacije. Zato so ti prazniki v skupnem koledarju. Tudi če bi pogledali, kako so se ti prazniki praznovali ali pa se še praznujejo: noben od teh praznikov, katerim lepijo nalepko »družinski«, se ni dogajal le v zasebnosti družinskega okolja, ampak so imeli vsi poleg družinske – na primer velikonočne pojedine – tudi javno manifestacijo: seveda sveto mašo, pa vstajenjsko procesijo, odhod cele vasi z baklami v cerkvico na hrib k polnočnici … Označevanje nekaterih praznikov kot »družinskih« je pač eden izmed prijemov, kako nekatere praznike, in seveda tudi vsa sporočila, ki jih prinašajo, odriniti, odstraniti iz družbe in narediti to družbo drugačno, kot je organsko rasla skozi zgodovino, skozi tisočletja.

Odrivanje vseh krščanskih praznikov v družinsko sfero pomeni odrivanje Boga v družinsko sfero.

Kaj to konkretno pomeni pri veliki noči?

Odrivanje vseh krščanskih praznikov v družinsko sfero pomeni odrivanje Boga v družinsko sfero. Vendar ima religija, čisto racionalno gledano, tudi z miselnimi mehanizmi in vzvodi nekega ateista, pomembno funkcijo in vlogo, in sicer, da posamezniku lajša pot skozi življenje, skozi izkušnje in preizkušnje, skozi trpljenje. Druga funkcija, ki jo imajo religije, pa je, da skupnost povežejo in oblikujejo. Zavrniti to funkcijo praznikov je seveda povsem zgrešeno, tudi povsem skregano z empirično izkušnjo. Verskih praznikov si nihče ni izmislil od vrha navzdol in jih potem ljudem vsilil. Nastali so po Svetem duhu oz. nastajali in nastali so v ljudeh. Strinjam se s tistimi, ki pravijo: ko se enkrat religijo odstrani iz javnega življenja, ko nima več javne vloge, tudi javne podpore ne, je njeno preživetje – in tvegal bom reči: s tem tudi preživetje neke družbe ali kulture – ogroženo.

Religija človeštvo sili k skromnosti, k ponižnosti pred nečim večjim. Ko to izginja, izginja zelo pomemben del veziva, ki ga vsaka družba potrebuje.

In kaj potem namesto religije vstopa v javni prostor?

Vstopajo razni nadomestki, ki pa tiste vloge ne opravljajo enako dobro. Ena od temeljnih vlog, ki jo po mojem prepričanju ima religija v tem družbenem smislu – tu ne govorim o posameznikovem pogledu na svetu –, je, da ljudi opominja, da obstaja nekaj večjega od njih, da obstajajo stvari, o katerih ne morejo glasovati ali se o njih odločati na referendumu; da obstajajo stvari, ki niso domislica nekoga, ki uspe skozi medijski aparat, šole in propagando za to domislico zbrati večino. Religija človeštvo sili k skromnosti, k ponižnosti pred nečim večjim. Ko to izginja, izginja zelo pomemben del veziva, ki ga vsaka družba potrebuje. Se pa zato najdejo nadomestna veziva: v prejšnjem stoletju nacija ali delavski razred. In videli smo lahko, h kakšnim ekscesom in h kakšnemu neomejenemu nasilju je to privedlo. Kajti nadomestki, ki naj bi ustvarili družbeno kohezijo recimo okoli nemštva ali pa okoli socializma, so bili tako šibki, da so morali režimi, ki so na njih temeljili, skupnosti držati skupaj z neskončnim terorjem.

Civilizacija, ki je imela nedelje, je napredovala hitreje.

Povezovalnost je torej ena od lastnosti tistih dni v koledarju, ki jim pravimo prazniki. Katere so morda še druge njihove lastnosti, stebri, na katerih slonijo?

Najprej nam mora biti jasno: večina zgodovine človeškega rodu je bil en sam trd boj za preživetje. Da bi imeli dovolj hrane in kurjave, je bilo treba delati od zore do mraka, vsak dan. In izgovor, da se na nek dan ne bo delalo, je moral biti zelo dober. Judovstvo je prineslo tak dan: vsak sedmi dan ne delaš, ampak ne, češ, »naj ti bo, zabavaj se, zlekni se, uživaj«. Dovoljenje, da ne delaš, je imelo pogoj: ta dan boš posvetil Bogu, posvetil ga boš nekim nematerialnim zadevam in premislekom, večjim od banalnosti vsakdanje skrbi za dovolj hrane in vsega drugega. In kljub temu da se je delalo en dan manj, se je izkazalo, da se takšna ureditev splača. Civilizacija, ki je imela nedelje, je napredovala hitreje.

Nekaj podobnega je s prazniki: tudi zanje je moral najprej obstajati zelo dober »izgovor«, da ni bilo treba delati. Pokazalo se je – po modrosti Svetega Duha ali pa po evoluciji, lahko izberete, saj po obojem pridemo do približno istih rezultatov – koristno, da se družbe vsake toliko časa nečesa spomnijo. Na poti skozi čas so si zato postavile kapelice, ki so jih spominjali na to ali ono. Leon Kass uporabi biblijski Eksodus kot prototip nastanka naroda in države. Piše, da ima vsak narod tri temelje. Prvi je spomin na zgodovino hrepenenj in bojev za samostojnost – recimo hrepenenje Izraelcev po izhodu iz egiptovskega suženjstva ali pa »stoletne sanje Slovencev« o samostojnosti. Drugi steber so skupne vrednote: nekaj, v kar skupaj verjamemo, kar nam daje moralne, etične bližnjice – ne bližnjic v slabem pomenu, temveč bližnjice do tega, da se hitro in skupaj zavemo, kaj je prav in kaj narobe. Tretji steber pa je povezava z nečim večjim od skupnosti in naroda, se pravi povezava z Bogom, s presežnim. V vseh koledarjih, tudi slovenskem, najdemo te tri vrste praznikov: tiste, ki nas spominjajo na zgodovino in čas skupnega hrepenenja; tiste, ki utrjujejo neke vrednote; in tiste, ki nas povezujejo z Bogom.

Dr. Žiga Turk v svojem kabinetu na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. FOTO: Tatjana Splichal

Pri vseh teh prvinah je torej skupna ena beseda, in sicer skupno. Toda Slovenci praznujemo zelo selektivno. Na eni strani imamo ljudi, ki bodo praznovali skorajda izključno praznike, ki perpetuirajo »negovanje revolucionarnih izročil«; potem imamo ljudi, ki skorajda izključno praznujejo praznike, ki izhajajo iz pomladnega demokratizacijskega in osamosvojitvenega zagona; tretji praznujejo predvsem praznike, ki so v državni koledar prišli iz krščanskega. Ali imamo sploh kaj skupnega!? Razen novega leta, seveda …

No, prav novo leto je edini praznik, ki pravzaprav sploh ni praznik, saj ne sodi v nobeno od prej omenjenih treh kategorij: je zgolj administrativna točka na koledarju. Prav nič posebnega se v preteklosti ni zgodilo, da bi se bilo tega treba spominjati na novo leto. Zemlja je sama od sebe naredila še en krog okrog sonca in to je to.

Morda se ravno zaradi tega »nič« glede novega leta ne moremo skregati.

O, saj se kregamo, ampak samo glede tega, zakaj je za tak praznik brez vsebine potreben še praznični drugi januar. 

Družbene navade, družbena struktura, vrednote, skratka cela ta nadstavba je prepredena z mehanizmi, kako izboljšati, olajšati mirno sodelovanje znotraj neke skupnosti.

Priznam, res je tako …

Funkcija praznikov je vedno bila povezati skupnost. Vse družbe iščejo načine, da je sobivanje in sodelovanje v neki skupnosti čim bolj mirno in da teče gladko. To pomeni, da je čim manj stroškov s policijo, s sodišči, s tožilstvom, z represivnim aparatom, ker to pomeni, da je več rok in glav prostih, da počnejo nekaj, kar izboljšuje kakovost življenja ljudi. Družbene navade, družbena struktura, vrednote, skratka cela ta nadstavba je prepredena z mehanizmi, kako izboljšati, olajšati mirno sodelovanje znotraj neke skupnosti. Prazniki so eden od pomembnih pripomočkov za to, ki pa, kot ste rekli, v Sloveniji ne opravljajo svoje vloge, oziroma se okrog skoraj vsakega praznika razdelimo, kar je slabo.

Pri nas se stvari še vedno lomijo in delijo na točki, ali je bila revolucija nekaj dobrega ali pa vsaj razumljivega in opravičljivega ali pa je bilo to zavržno dejanje, sploh v razmerah, ko te zasedejo tuji okupatorji.

Kaj je največja ovira, da ne moremo večkrat iskreno praznovati skupaj vsi tisti, ki v srcu dobro, a sicer različno mislimo?

Eno je, ali mislimo različno v smislu, da bi bili davki malce bolj ali malce manj progresivni, ali bi bili malce bolj ali malce manj socialni; ali bi nas država malce bolj ali malce manj komandirala. V klasičnih demokracijah je takšna situacija običajna. Vsaj bila je, ker zdi se mi, da se tudi tam zdaj to kvari, da se stvari radikalizirajo. Pri nas pa je situacija ostala radikalizirala od revolucije dalje. Pri nas se stvari še vedno lomijo in delijo na točki, ali je bila revolucija nekaj dobrega ali pa vsaj razumljivega in opravičljivega ali pa je bilo to zavržno dejanje, sploh v razmerah, ko te zasedejo tuji okupatorji. Velik del napora, ki se dogaja ob praznovanju in ob interpretaciji praznikov, se dogaja na eni strani v smislu tega, da se opravičuje in vzdržuje tiste vrednote, tisti pogled na svet, ki revolucijo legitimira in potem seveda tudi pojasni in upraviči vse – ne bom rekel stranpoti – upraviči vse zločine. Zločini v revoluciji pač niso stranpot ampak stalna komponenta. Tukaj, v odnosu do revolucije, je temeljna slovenska težava.

Besede so okno v svet, kot ga vidi skupnost. Črke na naslovnici so okno v sliko Maksima Gasparija »Dedek z vnukom«. Sliko je od nanine sestre dr. Žiga Turk dobil  v dar ob krstu. FOTO: založba Družina

Moja knjiga pa prikaže, če lahko tako rečem, »desničarski« ali pa konservativni pogled na praznike, pogled na praznike, kot jih po moji presoji razumemo na »naši« strani. Zelo bi si zato želel, da bi jo prebralo čim več ljudi z leve strani, da bi nas razumeli. Nam na desni ni noben problem videti, kako leva stran razume praznike, ker je to mainstream, to bobní iz vseh televizij, iz vseh poročil, iz vseh govorov, iz vseh proslav … Mogoč, legitimen, po mojem prepričanju tudi pravilnejši pa je nek drug pogled, ki ga v knjigi argumentirano zagovarjam.

Če Cerkev, kmetje, bogati danes veljajo za slabe, postane zločin, ki se je s pestjo fronte proti njim dogajal v letih '41, '42, '43, pa potem leta '45, manjši, češ, saj so bili člani te fronte »na pravi strani zgodovine«.

Na eni od predstavitev knjige ste med drugim dejali: »Dokler ne bo sprejeto, da je bila revolucija od vsega začetka nekaj zavržnega, toliko časa ne moremo slovenske države postaviti na skalo, na trden temelj, okoli katerega bi se strinjali in bili vsaj za silo složni.« Če si dovolim cinično opazko: sodeč po dogajanju v 33 letih državnosti, bomo torej složno praznovali ob Sv. Nikoli!

Tudi jaz imam občutek, da gredo stvari na slabše, da smo šli v pravo smer nekako do leta 2008, potem pa gre spet navzdol: vračajo se ideje o samoupravljanju, neuvrščenih, Jugoslaviji, vrača se antiimperializem, antiamerikanizem, anti-Nato … Saj je teh čudaštev veliko tudi v Zahodni Evropi in Ameriki, a pri nas imajo še dodaten motiv: antiimperialistična drža danes opraviči antiimperialistično fronto iz aprila 1941. Če Cerkev, kmetje, bogati danes veljajo za slabe, postane zločin, ki se je s pestjo fronte proti njim dogajal v letih '41, '42, '43, pa potem leta '45, manjši, češ, saj so bili člani te fronte »na pravi strani zgodovine«.

Voz vrednot, ki jih vsi sprejemamo in jih je zato vredno praznovati, je namreč zelo učinkovit. Zato delajo, kar se da, da ta voz speljejo proti svoji prodajalni idej.

Govorite torej o 27. aprilu, dnevu upora proti čemerkoli že. Ali bi vendarle lahko tak dan praznovali skupaj? Zdaj ga eni praznujejo zelo militantno, jaz pa grem, priznam, tisti dan iz protesta štihat. Kakšnega in katerega upora bi se lahko spominjali skupaj?

Ena skupina praznikov je, kot sva že ugotavljala, namenjena vrednotam. Najbrž se vsi strinjamo, da je vrednota, če se upreš temu, da hodijo po tebi; tudi delo je vrednota; tudi enakopravnost moških in žensk je vrednota … Vse take stvari bi lahko skupaj praznovali, če ne bi poskušala ena stran na ta praznični voz vedno znova posaditi svoje ideologije. Voz vrednot, ki jih vsi sprejemamo in jih je zato vredno praznovati, je namreč zelo učinkovit. Zato delajo, kar se da, da ta voz speljejo proti svoji prodajalni idej. Sprašujete pa konkretno po vrednoti upora. Ja, to je vrednota. Janševa vlada je upor praznovala na Mali gori nad Ribnico, kjer se je okupatorju uprl TIGR – njihov upor je bil čist, borili so se za svobodo, ne za sosedovo kravo oz. oblast in socializem.

Pri tem ste tudi lokalpatriotski …

Malo tudi, ker se je tisto dogajalo okoli gozdarske koče mojega starega strica. A ne gre samo za to. Bistvo je, da je upor TIGR-a čist.

Lahko greva še naprej po praznikih, ki so pred nami, recimo 1. maj, praznik dela. Tisti stric je imel tudi vodno žago in včasih je vstajal ob dveh zjutraj, da je šel žagat, ker se je do takrat nateklo nekaj vode. Kdo drug je pa spal.

Delo je vsekakor vrednota, vredna praznovanja. Ampak kako pri nas praznujemo 1. maj? Ne praznujemo tega, da »lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal«.

Delo je vsekakor vrednota, vredna praznovanja. Ampak kako pri nas praznujemo 1. maj? Ne praznujemo tega, da »lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal«. Na proslavah nihče ne bo rekel, brez dela ni jela. Tudi ne bo rekel, da je delo tisto, ki omogoča, da se družba strukturira, da se hierarhije v družbi oblikujejo približno glede na to, koliko je kdo uspešen pri delu. Pri praznovanju praznika dela ne bo delo slavljeno, lenoba, njegovo nasprotje, pa kritizirana. Nasprotno: prevladujejo sporočila v smislu, da je delo nadloga, kako bi čim manj delali in kako bi bili za čim manj dela čim bolje plačani. Dejansko praznujemo nedelo. Enako se dogaja ob drugih praznikih. Recimo 8. marec – spet zloraba nečesa, kar nam je skupno: nihče nima nič proti enakopravnosti, a praznik se zlorablja v neko čisto drugo smer. Potem 31. oktober, dan reformacije. Mi z njim nadaljujemo tridesetletno vojno iz 17. stoletja. Pogrevali bi verske boje med protestanti in katoličani. Zakaj? Da bi povedali, kako je Katoliška Cerkev nazadnjaška in kako so protestanti naprednejši. Ker Katoliška Cerkev je razredni sovražnik od komunistične revolucije naprej.

Takoj se utrne misel na 17. maj, ukinjeni nacionalni dan spomina na žrtve komunizma. Če se prav spomnim, ste bili 16. maja lani na Trgu republike med udeleženci spominske prireditve, ki so jo pripravili v pobudah Prebudimo Slovenijo, Nova Slovenska zaveza, Vseposvojitev, Združeni ob lipi sprave. V istem času je sedanja vlada na nočni dopisni seji ta spominski dan ukinila.

Res sem bil.

Revolucija je tista točka, glede katere moramo Slovenci končno opraviti vrednostni in zrelostni izpit.

Ali menite, da bi se ta spominski dan moral vrniti v praznično leto Slovencev?

Prepričan sem, da bi se moral, morda ne 17. maja, ampak 26. maja v spomin na dan, ko je bil leta 1942 umorjen dr. Lambert Ehrlich. Moral bi se imenovati dan spomina na žrtve revolucije, kajti za to v resnici gre. Komunizem sam po sebi ne povzroča žrtev. Je samo bedasta, a privlačna ideja. Revolucija je tista točka, glede katere moramo Slovenci končno opraviti vrednostni in zrelostni izpit. Ko bomo v odnosu do revolucije enkrat prišli na čisto, se bodo tudi številne druge zadeve uredile same od sebe.

Neformalni pogovor po intervjuju. FOTO: Tatjana Splichal

Vrniva se še k splošnejšemu pogledu na praznike. Ali sploh znamo praznovati? Iz praznikov smo namreč, tako se vsaj zdi, naredili rekreacijski, nakupovalni, vrtičkarski in bogve kakšen še dan. Ali se za praznike še znamo praznično obleči: za vstajenjsko procesijo, proslavo ob dnevu državnosti? Ali bi se morali tudi za to vzgajati: kako sploh praznovati?

Po eni strani se mi zdi, da je naše praznovanje vedno manj premišljeno, da se vedno manj vprašamo, kaj nam nek praznik pripoveduje. Za povrh imamo proslave, na katerih izvemo le polovico zgodbe, in to napačno ali pa propagandno polovico. Tudi to je potem deloma razlog, da iz praznikov nastanejo izgovori za počitnice na eni strani ali pa za kulinarične napore in nakupovalne stroške na drugi. Sicer nisem prepričan, da so bili v preteklosti prazniki posebej premišljeni. Bili pa so bolj doživeti. Doživetost deluje na nekakšni predrazumski ravni. Bili so običaji, obredi, pridige, ki so delovali bolj subtilno. Se pa bojim, da če nihče več ne razume vloge in pomena nekega praznika, potem tudi teh subtilnih sporočil ni več in ostane dejansko samo še dela prost dan, folklora, etnografija in kakšen klišejski govor.

Tupatam grem v Opero. Opero! Ljudje pridejo, kot bi šli v trgovino. Morda se za sobotno nakupovanje v šopingcentru celo bolje uredijo.

Kar se tiče zunanjih znakov, po katerih sprašujete … zdaj bo kdo rekel: ok, boomer, ok, dedek … (smeh) … stvari gredo tudi pri zunanjih znakih navzdol. Zunanjost in notranjost sta povezani. Tupatam grem v Opero. Opero! Ljudje pridejo, kot bi šli v trgovino. Morda se za sobotno nakupovanje v šopingcentru celo bolje uredijo. Saj se je to začelo že dolgo nazaj. Včasih sem več hodil na koncerte Slovenske filharmonije – pa so bili ljudje tam v kavbojkah in puloverjih. Najbrž bo zdaj kdo pripomnil: zakaj pa ne?! Tudi sam se kdaj ujamem v to. Danes sem recimo ob misli na ta intervju pomislil: ali naj imam kravato ali ne? Mah, pa saj je skoraj nihče več ne nosi! In sem jo res pustil doma. Sem ravnal prav? Zunanji znak, da daš nekemu dogodku ali srečanju težo in vrednost, je seveda tudi v tem, kako se zanj oblečeš.

Eden od ključnih argumentativnih temeljev vaše knjige je Sveto pismo; njegove zgodbe in nauke navajate zelo inovativno, tudi precej drugače, kot smo večinoma vajeni. To krščansko podstat omenjam zaradi neke »praznične« zgodbe. Morda se spomnite: bilo je pred sedmimi, osmimi leti. Pred ustavno sodišče je prišla pobuda za presojo ustavnosti zakona o praznikih in dela prostih dnevih. Član muslimanske skupnosti v Sloveniji se je pritožil, češ da nekateri dela prosti dnevi, in sicer božič, velikonočni ponedeljek, Marijino vnebovzetje, dan reformacije, neustavno privilegirajo krščanstvo. Ustavno sodišče mu sicer ni pritrdilo, a vprašanje je vendarle obviselo v zraku: ali bo v neki vedno bolj multikulturni družbi prihodnosti treba spremeniti praznike v prazničnem letu ne več Slovencev, temveč slovenskih državljanov?

Te dni sem bil v Bruslju. Na vrhu ene izmed veleblagovnic je trgovina z elektroniko, kamor grem vedno past oči. Imajo tudi velike displeje, na katerih se vrtijo reklame. In tam je pisalo nekako tako: zdaj, ko je ramadan, je dober čas za nakup tega ali onega; praznujte ramadan z obiskom naše trgovine – trgovine v Belgiji, seveda.

Nihče si ne upa eksplicitno povedati, pa tudi kje zapisati, da je v temelju evropskih družb, in seveda tudi slovenske, krščanstvo.

Tukaj sta dva možna odgovora: kaj bi bilo prav in kaj se bo verjetno zgodilo. Nihče si ne upa eksplicitno povedati, pa tudi kje zapisati, da je v temelju evropskih družb, in seveda tudi slovenske, krščanstvo. Da je krščanstvo naše, islam, recimo, pa ni naš. Kot je slovenščina naša, turščina, recimo, pa ni. Večinoma se izhaja iz neke teoretične predpostavke, da je pač vse enako, in na tej predpostavki se res lahko vprašamo: zakaj pa ne bi imeli tudi za kakšen islamski praznik dela prost dan? Ampak potem si lahko isto vprašanje postavimo pri jeziku. Veliko je ta čas razprav ob dejstvu, da v šole prihajajo otroci, ki ne znajo slovensko. Samo čakam, da bo kdo rekel: saj v ustavi piše, da ima vsak otrok pravico do izobraževanja, nič pa ni piše, da bi bilo to pogojeno s tem, da zna slovensko. Če torej ne zna slovensko, mu moramo zagotoviti izobraževanje v nekem drugem jeziku.

Vse to izhaja iz relativizacije oziroma zanikanja dejstva, da vendarle od nekod prihajamo, da rastemo iz nekih korenin in da te korenine ne morejo biti povsem napačne, če smo kot civilizacija ali narod dosegli, kar smo dosegli. Spet se spomnim na Lea Kassa, kako je geneza judovskega naroda in judovske države postala prototip za genezo nacionalnih držav vseh narodov sveta. In v genezi judovstva je polno uporabnih navodil: bodi na svojem ozemlju; ne sli čez mejo; bodi prijatelj z vsemi okoli sebe; če kdo pride v tvojo državo, ga pogosti in mu daj vse, kar imaš, vendar pazi, da ne bodo njegovi bogovi počasi zamenjali tvojega Boga. Skozi zgodovino se je izkazalo, da to deluje. Mešanje kultur, pozabljanje lastnih korenin, pozabljanje tega, da imajo v skupnosti neke stvari prednost pred drugimi – to pa je nevarno. Ali bolje: je nepreizkušeno, nimamo primerov, da bi to kje uspešno delovalo.

Celotna zgodovina človeštva je dejansko zgodovina tega, kako pripraviti čim več ljudi, da bi med seboj sodelovali, kajti več glav več ve, več rok več naredi.

Če skušava potegniti črto pod povedano: ali lahko rečemo, da je namen praznikov, da nas naredijo boljše ljudi – boljše kot posameznike, zlasti pa boljše kot člane nekega občestva, skupnosti?

Za to da si lahko posameznik, mora okrog tebe obstajati skupnost; in za to, da imaš skupnost, morajo obstajati posamezniki. Celotna zgodovina človeštva je dejansko zgodovina tega, kako pripraviti čim več ljudi, da bi med seboj sodelovali, kajti več glav več ve, več rok več naredi. In vsi prazniki – razen že omenjenega novega leta – nas vsake toliko časa spomnijo prav na to, da imamo skupne izkušnje iz preteklosti, za katere še vedno ocenjujemo, da so koristne. Saj vem, pravijo nam, da moramo gledati v prihodnost, ne v preteklost …

… iz katere pa vendarle prenašamo štafeto vrednot in spoznanj v prihodnost.

Štafetno palico nosi vsaka generacija. Vsak od nas posebej bo umrl, ampak kot skupnost gremo naprej, če bo vsak od nas teh nekaj desetletij, ki jih ima na voljo, nosil to palico.

Kaj bi torej tudi v duhu tega »družbenega« spoznanja voščili bralkam in bralcem Družine za veliko noč? Navadno si vzajemno zaželimo, naj bo blagoslovljena, vesela, doživeta …

… vse to želim bralcem Družine, seveda, ampak kaj pa to pomeni? (premislek) Velika noč je praznik, ki mi ga je najteže razumeti. V njem ostaja neka skrivnost, celotno dogajanje se upira racionalni logiki. Zakaj je bilo treba »zaradi našega zveličanja« priti iz nebes in zakaj je moral pod Poncijem Pilatom trpeti in biti »križan za nas«. Ne bi tega vsemogočni Bog mogel urediti kako drugače? Zakaj ni? Kakšen pomen je v tem za posameznika in za skupnost?

Posamezniku praznik morda sporoča, da je trpljenje včasih treba sprejeti, tudi če se zdi nesmiselno, nepotrebno, tudi če bi radi, da gre kelih mimo nas. Božji sin je tudi sprejel trpljenje. Vsak od nas bo kdaj v situaciji, ko bo moral nositi kakšen križ in verujoči ga bo nosil lažje.

Družbi Velika noč sporoča, da kdor Vanj veruje, bo živel vekomaj. Če Vanj veruje, se drži Njegove postave, se drži zapovedi, pravil in nasvetov, ki jih je dal nekdo, ki je premagal smrt.

Družbi Velika noč sporoča, da kdor Vanj veruje, bo živel vekomaj. Če Vanj veruje, se drži Njegove postave, se drži zapovedi, pravil in nasvetov, ki jih je dal nekdo, ki je premagal smrt. Kdo bi lahko bil večja avtoriteta? Čeprav naj veruje posameznik, sporočilo velja skupnosti verujočih posameznikov. Rdeča nit teh pravil je namreč spodbuda, da udobno sedanjost žrtvujemo za lepšo prihodnost. To ustvarja družbo, ki se razvija, ki ima prihodnost boljšo od sedanjosti. Posamezniku so v zameno za razvade danes obljubljena nebesa jutri. Nagrada za vero in za spoštovanje zapovedi je večno življenje. Učinek spoštovanja taistih zapovedi je večnost rodu, naroda, kulture, civilizacije, človeštva.

Ko so ga vprašali, ali je veren, je Jordan Peterson odgovoril, da ravna, kot da bi bil veren. Tak je v oporo skupnosti, nima pa za svoje osebne težave opore v veri. Potrebno je oboje. Najti oboje je blagoslov. Prazniki, posebej praznik Velike noči, so priložnost, da se nas tak blagoslov dotakne.