V središču pogovora sicer ne bo razvpita muzejska zgodba (a morda bo vendarle odmevala), temveč udbovski učbenik, ki ga je dr. Oset našel v arhivu in v samozaložbi izdal njegov t. i. diplomatski prepis (diplomatika je pomožna zgodovinska veda, ki preučuje listine). O tej publikaciji in tako tudi o načinih in (trajnih) posledicah delovanja tajne politične policije smo se z dr. Osetom jeseni 2021 pogovarjali za prilogo Slovenski čas. Pogovor znova ponujamo v branje tudi kot vabilo na pogovorni dogodek Študijskega centra za narodno spravo.

Dr. Željko Oset. FOTO: Tatjana Splichal

Za slovenske arhive iz t. i. polpretekle dobe velja tako rekoč pregovorna ugotovitev, da so bili v več fazah, zlasti pa ob zori demokratizacije pred dobrimi 30 leti, temeljito prečiščeni. Kako ste torej naleteli na udbovski učbenik, ki bi po logiki stvari moral biti nekakšen non paper; ali se je ohranil »po napaki«?

Morda najprej nekaj o samih arhivih in uničevanju gradiva. Arhivi so zakladnice, narodno bogastvo, institucije, ki hranijo premično kulturno dediščino, pomembno za razumevanje naše zgodovine in varovanje pravic; skratka, so lakmusov test odnosa do kulture, v zadnjem stoletju pa tudi varovanja pravic slehernika. Torej arhivi so bistvena komponenta delujoče demokratične, na vrednotah temelječe družbe.

Preden je oblast prevzela Demosova vlada, je bilo po ocenah poznavalcev uničenega od 80 do 90 % gradiva Udbe in njene predhodnice.

Ob prelomih ali neurejenih razmerah se uniči največ gradiva brez vsebinskih kriterijev (valorizacije), torej zasledujejo se drugi interesi, ki so v opreki z varovanjem kulturne dediščine. Za ta postopek se je po drugi svetovni vojni uveljavil žargonski izraz škartiranje (iz besede škart, kar pomeni slab, nekvaliteten izdelek), torej kosovno uničevanje gradiva z mletjem. Dejansko gre za ustvarjanje tabule rase. Kot je znano, se je dokumentarno gradivo državnih institucij in podjetij uničevalo vseskozi (to je stalna praksa) ali pa z njim ravnalo neprimerno (resne institucije imajo dobro urejene arhive), torej še pred prihodom v državne ali regionalne arhive. Posebej veliko gradiva se je škartiralo v povojnem obdobju in spomladi 1990, tudi gradiva Udbe. Vendar je tukaj bistvena razlika: v petdesetih in delno šestdesetih letih so gradivo pred uničenjem mikrofilmali, v poznejših obdobjih pa manj sistematično. Preden je oblast prevzela Demosova vlada, je bilo po ocenah poznavalcev uničenega od 80 do 90 % gradiva Udbe in njene predhodnice. Kosovno se je ohranilo gradivo predvsem iz starejšega obdobja; to je bilo mikrofilmano in nato škartirano. Ob tem naj dodam, da se je gradivo uničevalo tudi po inštitutih in podjetjih, še posebej tistih, ki so šli skozi proces »divje« privatizacije.

Učbenik, o katerem se pogovarjava, se je ohranil na mikrofilmu. Očitno je bila v petdesetih letih sprejeta odločitev o kosovnem mikrofilmanju brez vrednotenja gradiva, ki ni bilo v operativni rabi za lasten arhiv.

Tipkopis je zagotovo pripadal visokemu udbovskemu funkcionarju, ki je v gradivu dopisal svoje komentarje v razdelku o zasledovanju, zasliševanju »sovražnikov« ter ukrepih nadzora nad taborišči in podjetji.

Ali lahko domnevamo, v čigavi lasti je bil izvod učbenika, ki je, kot pravite, ohranjen na mikrofilmu?

Tipkopis je zagotovo pripadal visokemu udbovskemu funkcionarju, ki je v gradivu dopisal svoje komentarje v razdelku o zasledovanju, zasliševanju »sovražnikov« ter ukrepih nadzora nad taborišči in podjetji. Imel je čitljivo pisavo, sporočanje pa je v skladu s slovničnimi pravili, zato sklepam, da je bil solidno – za Udbo nadpovprečno – izobražen (gimnazija, vsaj dokončana nižja stopnja, verjetno pa tudi kakšen razred višje gimnazije ali pa kakšno drugo srednješolsko izobraževanje pred drugo svetovno vojno, recimo učiteljišče). Ob najdi gradiva na mikrofilmu sem sprva pomislil, da je bil izdan nov učbenik. Sedaj se mi zdi bolj verjetno, da je imetnik bodisi zapustil organizacijo bodisi je spoznal še drugo plat svojega delodajalca. Na to vprašanje trenutno zaradi premajhnega obsega ohranjenega gradiva ne morem podati dokončnega odgovora, lahko pa na podlagi sklepanja evidentiram potencialne imetnike gradiva. V fasciklu sta bila dva dokumenta, ki sta bila preslikana skupaj z učbenikom: Poročilo posveta osmega oddelka Udbe na republiški in zvezni ravni z dnevov 18. in 19. novembra 1949 ter Poročilo o obisku gospodarskih družb pod nadzorom Udbe na območju Slovenije od 9. maja do 2. junija 1949. Slovensko Udbo sta po svojih funkcijah na novembrskem posvetu zastopala dva predstavnika: podpolkovnik Nace Majcen v svojstvu načelnika VIII. oddelka slovenske Udbe in major Marjan Lenarčič, načelnik odseka za KPD (kazensko-prisilno delo). Lenarčič je prevzel funkcijo šele pred sestankom, saj je terenski ogled v maju in juniju organiziral vodja odseka KPD Stanislav Runko. To pomeni, da sta bili obe poročili dostavljeni zgolj Majcnu. Dodaten namig, da je gradivo pripadalo Majcnu, je kritičnost njegovega naslednika kot načelnika VIII. oddelka. Runko je v poročilu za leto 1950 zelo kritično predstavil delovanje oddelka do reorganizacije oddelka novembra 1950. Čeprav nikogar poimensko ne navede, gre očitno za njegovega predhodnika Majcna, ki se poslej več ne omenja v letnih poročilih Udbe za Slovenijo. Indikativni pa so pripisi v učbeniku, in sicer v razdelku o preiskavi in zasledovanju, torej za aktivnosti, v katerih je imel Majcen bogate in raznovrstne izkušnje.

Udba je bila prepričana, da se je sovražnik potuhnil med ljudstvom.

Zakaj se je slovenska Udba sploh odločila za pripravo takega učbenika, ki seveda ni bil njeno »avtorsko delo«, temveč priredba srbskega teksta, ki pa ima jasne sovjetske korenine?

Gre za profesionalizacijo organizacije, ki je začela delovati v spremenjenih razmerah, torej po utrditvi oblasti. Vodilni kadri so želeli odpraviti nedisciplino in omejiti ekscese udbovskih agentov, ki so opiti od moči javnost opozarjali na svojo organizacijo. Udba je bila prepričana, da se je sovražnik potuhnil med ljudstvom. Vsej brutalnosti navkljub je obstajal strah pred sesutjem oblasti, pred notranjimi sovražniki, izdajo, pred starimi reakcionarnimi silami, ki se bodo taktično prilagodile, vendar ne bodo nikoli zares na strani delovnega ljudstva. Nezaupanja so bili deležni tudi izobraženi komunisti, še posebej tisti s partijsko kilometrino. Skratka, gre za prenos sovjetske psihoze, za dobesedno branje Hobbesovega reka: homo homini lupus est. Torej, Udba je organizirala redna izobraževanja, številne sestanke in posvete. Delovni jezik je bila srbščina z dodatki NKVD-jevskega žargona. Večina agentov je znala vsaj nekaj srbsko, težava pa se je pojavila pri agentih in operativcih na Primorskem, ki niso znali srbsko. Narejena je bila prestava učbenika v slovenščino, vendar jezik odstopa od takrat uveljavljenega knjižnega standarda, danes pa je mlajši generaciji praktično nerazumljiv.

Dr. Željko Oset ob pogovoru septembra 2021. FOTO: Bogomir Štefanič

Učbenik torej nastane iz želje, da bi se zadeve v Udbi profesionalizirale, postale bolj strokovne, po drugi strani pa je napisan, kot pravite, v danes komajda razumljivi latovščini. Kaj nam jezik učbenika pove o ljudeh, ki so ga pripravili, o njihovi izobraženosti?

Tukaj si lahko pomagamo z Wittgensteinom – meje jezika so hkrati meje duhovnega obnebja.

Po lastni oceni Udbe z začetka petdesetih let je izobrazbena struktura organizacije slaba. To pomeni, da je večina agentov imela dokončanih zgolj nekaj razredov osnovne šole, izjemoma kakšen razred nižje gimnazije.

Po lastni oceni Udbe z začetka petdesetih let je izobrazbena struktura organizacije slaba. To pomeni, da je večina agentov imela dokončanih zgolj nekaj razredov osnovne šole, izjemoma kakšen razred nižje gimnazije. Redki so imeli dokončano učiteljišče ali gimnazijo, zelo redki pa so imeli diplomo. Učbenik je v slovenščino priredilo več funkcionarjev, saj so uporabljeni različni slogi.

Posebna pozornost je bila namenjena gradnikom včerajšnjega reda: Cerkev in inteligenca. Pozneje se pridružijo še informbirojevci in obmejni prebivalci.

Dotakniva se zdaj vsebine učbenika. Katerim skupinam udbovska navodila namenjajo največ ovaduške pozornosti?

Udba je kot udarna pest Partije določala širok krog svojih nasprotnikov – to velja za obdobje, v katerem je nastal učbenik, najverjetneje v drugi polovici leta 1947 ali v začetku leta 1948. Posebna pozornost je bila namenjena gradnikom včerajšnjega reda: Cerkev in inteligenca. Pozneje se pridružijo še informbirojevci in obmejni prebivalci. Udbo je najbolj skrbela inteligenca, za katero se je zavedala, da je »meščansko zgrajena« z novo-humanističnim etosom, zato ne bo nikoli intimno sprejela novega režima. Taktično bo zgolj sprejela sopotništvo pri izgrajevanju socializma (torej sprejem nove realnosti, da inteligenca ni več sol naroda), taktično sodelovala na manifestacijah, v zasebni družbi pa blatila oblast in oblastnike. Vendar brez njihovega znanja (še posebej tehnokratskega kadra) ni mogoče doseči napredka. Zato je oblast s kazenskimi procesi poslala jasno sporočilo, da kljub maloštevilnosti ni nenadomestljivih. Vzpostavljena je bila razprostrta ovaduška (pajkovska) mreža med inteligenco; sprva je temeljila na šoferjih, gospodinjskih pomočnicah in serviserjih, pozneje pa so ovaduhi postali partnerji, starši, otroci, kolegi, sodelavci, učenci etc.

Ker se pogovarjava za katoliški tednik, je najbrž prav, da posebno pozornost nameniva Cerkvi kot tarči udbovskega nadzora. Kako torej udbovski učbenik obravnava Cerkev; katere metode spremljanja in nadziranja postavlja v ospredje?

Udba si je postavila dva cilja: strukturno oslabiti Cerkev in preprečiti povezovanje verskih skupnosti zoper spremenjen status vernih v družbi. Uporabila je pristop diferenciacije znotraj Cerkve ter podpihovanje verskega razdora med verskimi skupnostmi. Pri slednjem so imeli predvsem v obziru že pred drugo svetovno vojno napete odnose med Katoliško in Pravoslavno cerkvijo – že tako napeti odnosi so se poslabšali zaradi splošno sprejete ocene, da je Katoliška cerkev podpirala NDH-jevski režim.

V udbovskem učbeniku je tako napisano: »Naša politika mora težiti k tem, da se pospeši razdor med duhovščino, da se razširja oportunizem v borbi napram naši ljudski oblasti, da povečamo tisti tabor duhovščini, ki si želi mir in ki hoče imeti lojalen odnos do naše oblasti, naša politika mora biti taka, da še poveča razdor med reakcijonarno in progresivno duhovščino, tendenca mora biti izoliranje reakcijonarne duhovščine. Razplamtevati antagonizem med katoliško, pravoslavno, protestantsko, starokatoliško sektami itd. Ne dovoliti, da bi se združile vse te cerkve v skupni borbi proti ljudski oblasti.« Skratka, Udba je podpirala spore, vendar pa je ob tem zatrla manjše verske skupnosti, ne samo zaradi njihovih stališč, ampak zgolj zato, ker so bile majhne, delovale pa so v »katakombah«, torej v njih je bilo težko prodreti, člani pa niso pristali na družbene konvencije, zato jih je bilo teže »stisniti« v kot.

Eden od pomembnih ciljev nadzora je bila odvrnitev vernikov od Cerkve, še posebej državnih uradnikov in mladine.

Eden od pomembnih ciljev nadzora je bila odvrnitev vernikov od Cerkve, še posebej državnih uradnikov in mladine. Paradoksalno je, da je Udba posameznike izsiljevala z informacijo o udeleževanju verskih obredov, ob tem pa je to sporočala na merodajna mesta.

Morda obrobnost, pa vendar – v povezavi z duhovniki je zanimiva opazka: »Nikdar ne zahtevati od agenture, da nam poročajo o spovedi.« Ali je torej Udba spoštovala spovedno molčečnost?!

Doslej nisem zasledil takšnega primera. Moramo pa se zavedati, da so se do teh podatkov poskušali dokopati na druge načine.

Najbolj nevarni pa so bili za oblast tisti, ki jim ni bilo mogoče očitati kakšnih medvojnih transgresij.

Kot ste že dejali, pa je tajna politična policija v času, ko je bil v uporabi učbenik, skorajda večjo pozornost kot duhovščini namenjala »intiligenci«, če uporabim udbovski izraz. Zakaj so bili izobraženci poseben trn v peti režima v prvih letih po vojni?

Udbovska taktika sloni na oceni, da inteligenci ni mogoče zaupati, saj naj bi bila »kolebljiva« in je tudi ni mogoče nadzirati glede na vidne karakteristike. Bali so se, da jih bodo izobraženci – tudi tisti s partizanskimi referencami – izdali, ko jih bodo najbolj potrebovali, recimo v primeru napada iz tujine ali pri realizaciji (pre)ambiciozne strategije. Skratka, niso jim zaupali, saj so se bali sabotaže, izdaje. Meščan, buržuj je bila žaljivka, a ne samo v Jugoslaviji – opozoril bi na kratko zgodbo o izgubljenih pismih Milana Kundere Knjiga smeha in pozaba, v kateri češki pisatelj prikaže, da se je novoustvarjena družbena klima vpila tudi v svetopisemske vezi med ljudmi. Najbolj nevarni pa so bili za oblast tisti, ki jim ni bilo mogoče očitati kakšnih medvojnih transgresij. To še posebej velja za »advokate«, ki so imeli pravniško znanje in mrežo ljudi na podeželju – med »masami«, tudi kakšne vplivne prijatelje, sošolce. Nekateri med njimi pa so imeli politične izkušnje, torej so bili vajeni dela na terenu. Nadzoru pa niso ušli niti predvojni člani partije, ki so v procesu ustanavljanja strukture doživeli brutalnost nad »našinci«. To še posebej velja za tehnično inteligenco.

Koliko pa so eni udbovci nadzirali druge udbovce? Učbenik denimo napotuje t. i. potovalne agente na udbovske periferne agenture, da so preverjali njihovo delo …

Potovalni agenti so imeli več nalog: zbirali so informacije na transportnih sredstvih (tramvaj in vlak, redkeje avtobus – takratni avtobusi so bili preprosto prehrupni za prisluškovanje, poleg tega pa so bili to večinoma t. i. delavski avtobusi; predstavljati si morate nabito poln avtobus delavcev, ki se v polsnu peljejo na delo v tovarni, kjer je slabo poskrbljeno za varnost, delati pa je treba na polno tako kot pred vojno) in vzpostavljali lokalno agenturo. Slednje so ustanovili bodisi zaradi nadzora nad obstoječo bodisi kot vzporedno agenturo bodisi so s tem preselili agenta v drug kraj. V Sloveniji je večino udbovske aktivnosti v Ljubljani, zelo malo drugje, zato je bilo kar nekaj težav pri umikanju agentov s terena na druge lokacije. Še najlaže so jih prestavili v diplomacijo.

Udba je uspešno uporabila posameznikove strahove, predvsem strah pred moralno obsodbo družine, sosedov, znancev in brezimnih opravljivcev.

Eno osrednjih poglavij učbenika se seveda dotika načina pridobivanja informatorjev skozi postopek t. i. »vrbovanja«. Kateri so bili glavni načini pridobivanja sodelavcev?

Vrbovka pomeni pridobitev. Obstajala sta dva tipa: pridobitev s prepričevanjem in na podlagi obremenilnega materiala. Prvi tip se je označeval tudi kot patriotična vrbovka. Informatorji so posredovali informacije, ker so bili prepričani, da s tem delujejo v dobro skupnosti, tudi tistih, katerih (osebno) zaupanje so izdali. Drugi tip je veliko bolj poznan, čeprav se zdi, da je v prvih letih (zame nepredstavljivo) veliko ljudi prostovoljno sodelovalo. Lahko tudi zaradi šoka vojnih in povojnih grozot. Zadostovalo je že uradno, kaj šele avtoritarno nagovarjanje. Drugi tip pa se je uporabljal v skupinah posameznikov s formalno visoko stopnjo integritete, podtalnih organizacijah in organizacijah z utrjeno institucionalno kulturo. Udba je uspešno uporabila posameznikove strahove, predvsem strah pred moralno obsodbo družine, sosedov, znancev in brezimnih opravljivcev.

V prejšnjem režimu ni bilo delitve oblasti. Udba je evidentirala krivce, zbrala in pripravila obremenilno gradivo, napisala obtožilni predlog, tožilec pa je nato »osvojil« obtožilni predlog.

Ali nam učbenik kaj pove tudi o tedanjem razumevanju načela »delitve oblasti«; kakšne so povezave med tajno politično policijo, tožilstvom in sodstvom, kot se kažejo skozi ta dokument?

Delitev oblasti je koncept, ki ga povezujemo z demokratičnimi družbami, v katerih so razmerja jasno določena s pravili in standardi obnašanja, legitimnost – podeljena na volitvah – pa izvira iz ljudstva. V prejšnjem režimu ni bilo delitve oblasti. Udba je evidentirala krivce, zbrala in pripravila obremenilno gradivo, napisala obtožilni predlog, tožilec pa je nato »osvojil« obtožilni predlog. Tukaj se praviloma Udbin angažma ni končal. Po potrebi so opravili še pogovore z ostalimi deležniki – sodniki in predvsem advokati; želeli so preprečiti presenečenja, še posebej so se skušali izogniti javni blamaži, torej da bi odvetnik s svojimi argumenti in znanjem zasenčil tožilca in sodnika.

Toda učbenik od udbovcev izrecno zahteva spoštovanje zakonitosti postopkov, pravic preiskovancev, prepoveduje uporabo nasilja in izsiljevanja. Mrtva črka na papirju?

Gre za ustvarjanje videza zakonitosti – češ, vse poteka po pravilih, tako kot v pravnih državah. Ob tem se moramo zavedati, da ima tudi represija mejno vrednost; podobno velja za izsiljevanje. Tega se je zavedela tudi Udba, zato je svojim agentom zapovedala, da z informatorjem zgradijo »normalen« odnos. Toda v učbeniku je hkrati navedeno, da tožilec v spis doda zgolj ekspertizo, ki podpira obtožilni predlog, sodišče pa »krivcu« ne dovoli svobodne izbire prič.

Ali se skozi ta učbenik Udba kaže kot normalna (proti)obveščevalna služba, kakršne so imele in še vedno imajo tako rekoč vse države? Vprašanje zastavljam zato, ker ima takšno mnenje kar nekaj glasnih zagovornikov …

V demokratičnih državah imajo nad protiobveščevalnimi službami nadzor demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva. Udba se je, kot je navedeno v učbeniku, osredotočila na nasprotnike oblasti – Partije, torej je nadzorovala politične nasprotnike režima. Med temi nasprotniki so bili tudi takšni, ki bi bili za predajanje informacij tujim obveščevalcem kaznovani kot veleizdajalci tudi v zahodnih državah. Udbovski delokrog se je zožil po stabilizaciji režima, tudi s pridobitvijo materialne in politične podpore ZDA. »Ekscesi« se niso več reševali po kazenski zakonodaji, ampak kot administrativni prekrški ali pa v obliki politik (financiranje, obdavčitev, molk oblastnega organa …).

Zakaj je za današnji čas pomembno, da dobimo natančen vpogled v drobovje totalitarnega sistema, kot ga ponuja prepis udbovskega učbenika? V spremni besedi ugotavljate, da se bomo z dediščino tajne politične policije soočali še dolga desetletja – češ, kosti se zacelijo, odnosi, utemeljeni na spoštovanju in zaupanju, pa potrebujejo več pozornosti, nege in časa. Ali je torej ta udbovska ovaduška logika zasejala takšno nezaupanje med ljudmi, da se nam to kaže in nas tepe še danes?

Prelom, ki ga je slovenska družba doživela leta 1945, najbolj ponazarja zamenjava koncepta nedolžnosti s konceptom krivde. Prvi temelji na zaupanju, drugi pa na nezaupanju. Slednje stanje se laže vzpostavi, usidra se v ljudeh, vpliva na mentaliteto, vodi v večjo agresivnost, manjše spoštovanje pravil, zaradi česar se »zgodi« hipernormiranost. Če ljudje ne zaupajo, je treba za vsako, še tako malenkostno zadevo napisati pravilo. Veliko teže je vzpostaviti zaupanje in nasploh demokratično kulturo, brez katere demokratična družba ne more obstati.

Udba je s svojim delovanjem rušila zaupanje med ljudmi, zaradi česar so starejše generacije ujetnik tistega časa, na mlajše pa vpliva posredno skozi mentaliteto in družbene vzorce.

Udba je s svojim delovanjem rušila zaupanje med ljudmi, zaradi česar so starejše generacije ujetnik tistega časa, na mlajše pa vpliva posredno skozi mentaliteto in družbene vzorce. Gre za vrednote in pripravljenost za spremembe – zaradi sistemskega odpora proti reformam (bunkerska mentaliteta) se spremembe najbolj pogosto uresničijo z generacijskim preskokom.

Ljudje sicer živijo svoja življenja naprej, vendar se kot racionalna bitja zavedajo, da jih je izdajal nekdo, ki je bil z njimi v »blizkem« stiku kot starš, partner, prijatelj, kolega, sodelavec. To je tudi eden od argumentov, zakaj je takšen neracionalen, skorajda že sistemski odpor proti razčlenjevanju vloge Udbe (kot prispodobe za represijo) skozi našo zgodovino in tudi njene dolgotrajne posledice. Zame je pomembno, da govorimo o anatomiji (bivšega in sedanjega) represivnega aparata in da je gradivo dostopno v Arhivu Republike Slovenije raziskovalcem in državljanom. Tako se lahko vsak sam dokoplje do odgovorov. Izvor pa je radovednost in hrepenenje po čaru odkritja.