Za 156. številko Slovenskega časa, ki bo priložena prvi aprilski številki Družine, smo na to zgodbo pogledali skozi oči strokovnjakinje, ki je za muzej pripravila programska izhodišča. Objavljamo »osamosvojitveni« del pogovora z muzealko in arheologinjo ddr. Vereno Vidrih Perko kot napoved poglobljenega intervjuja o muzealski problematiki (ne le) v Sloveniji v tiskanem Slovenskem času.

Kaj so ključne naloge in cilji muzejev 21. stoletja?

Poleg zbiranja, hrambe in skrbi za premično dediščino muzeje 21. stoletja določa skrb za družbo. Sodobni muzeji so ustanove komunikacije, so mediji lastne vrste in prostor družbenega dialoga ter družbenega povezovanja. Širijo dejavnost zunaj zidov, »dihajo« s skupnostjo in jo ozaveščajo o pomenu ohranjanja dediščine v izvornem okolju. Imajo izrazito družbeno-socialno konotacijo, skrbijo za intelektualno, identitetno, kulturno in razvojno-ekonomsko dobrobit lastnega okolja.

Če bi slovenski muzeji to vzeli zares, bi morali nemudoma organizirati okrogle mize npr. o Plečnikovem stadionu, o požigu mlinov v Celju in Kranju, o izginjanju kmečke arhitekture, a tudi o ogrožanju virov pitne vode. Ali pa npr. o nespodobnosti ptujske gospode, ki si drzne na eminentni slovenski tradicionalni dogodek, kot je kurentovanje, z velikim trudom vpisanim na Unescov seznam, privleči ocufano srbsko starleto. Če bi slovenski muzeji zares skrbeli za potrebe javnosti, bi organizirali javne razprave tudi o muzeju osamosvojitve.

Muzej osamosvojitve je politična odločitev, odvoz kipov iz Parka vojaške zgodovine pa sodi k spomladanskemu čiščenju ministrice za kulturo ali kako?

Dokler tega ni, so vse floskule o depolitizaciji nespodobno zavajanje javnosti. Muzej osamosvojitve je politična odločitev, odvoz kipov iz Parka vojaške zgodovine pa sodi k spomladanskemu čiščenju ministrice za kulturo ali kako? 

Kako je naloge in cilje, ki ste jih našteli, nameraval uresničevati »nesojeni« Muzej slovenske osamosvojitve, za katerega ste pripravili programska izhodišča?

Ne vem, kako bi v resnici deloval, ker nisem bila v stiku z direktorjem. Lahko pa zatrdim, da je bil zasnovan v skladu s sodobnimi muzeološkimi načeli. Koncept je temeljil na vključevanju vseh javnosti, tiste, ki so z navdušenjem sprejeli državo Slovenijo, one, ki jim je bilo vseeno, in tudi te, ki so bili proti. Čas je za odprto diskusijo in muzej je pravi prostor zanjo.

Ob izhodu iz razstavnega prostora bi si lahko obiskovalec izbiral: na levo v Jugoslavijo ali na desno v Evropo.

»Država Slovenija je največji dosežek naše skupnosti.« FOTO: Tatjana Splichal

Muzej bi opremljal obiskovalce z osebnimi zgodbami in dokumentarnimi posnetki udeležencev vseh strani. Zasnovan je bil kot proces. Zbirke bi bile rastoče in odprte za javnost. Muzej bi se odzival na družbene potrebe, organiziral okrogle mize, srečevanja, pogovore, obiske prostorov spomina in povezoval bi se s podobnimi ustanovami po svetu. Ob izhodu iz razstavnega prostora bi si lahko obiskovalec izbiral: na levo v Jugoslavijo ali na desno v Evropo. Vendar bi tudi »evropska vrata« morala kazati »ožine« in trkati na odgovornost vstopajočih v novo skupnost.

Država Slovenija je največji dosežek naše skupnosti, je tudi obveza do prihodnjih rodov in je nekaj, na kar moramo biti ponosni in hkrati kazati kot dosežek narodne enotnosti tudi drugim.

Zakaj proces demokratizacije in osamosvojitve pravzaprav zasluži lasten muzej, ne pa le tu in tam kakšen muzejski pano ali vitrino v že obstoječih muzejskih zavodih?

Država Slovenija je največji dosežek naše skupnosti, je tudi obveza do prihodnjih rodov in je nekaj, na kar moramo biti ponosni in hkrati kazati kot dosežek narodne enotnosti tudi drugim. Kar se slovenske zgodovine tiče, je zgodovinska prelomnica, čeprav se je v sodobni površnosti in brezbrižnosti ne zavedamo. Toliko bolj bi se tega v zgodovinski perspektivi morali zavedati muzealci, saj je neposredno povezana z narodno identiteto in vrednotami slovenstva. To so vsebinski vzroki, so pa še vzroki povsem muzeološke narave. Vsi ostali muzeji ponujajo vsebine osamosvojitve v kontekstu 20. stoletja, kar je čisto v redu in naj to počnejo na svoj način. Muzeju osamosvojitve pa naj dovolijo, kar je povsem legitimno pričakovanje v demokratični deželi, drugačen način muzealiziranja: to naj bo prostor izključno slovenske državnosti in slovenstva. Muzej je bil zasnovan kot forum, kot prostor soočanj, pričevanj in kritičnega razmisleka, pa tudi kot osrednji prostor zbiranja podatkov, zgodb, dokumentov in predmetov, ki so povezani s temi temami.

V muzej bi lahko vsakdo prišel raziskovat dokumente v zvezi z osamosvojitvijo in državo Slovenijo ali izvedel, kje se iskani dokument nahaja. Vsakdo bi imel možnost s svojim pričevanjem osvetliti čas osamosvojitve. Predal bi ali zgolj opozoril bi na obstoječe gradivo.

Odločitev za ukinitev in preobrazbo dveh muzejev je samovoljna, elitistična in nedemokratična, ker je izključujoča do velikega dela slovenske javnosti.

Sodobne muzeje vodi načelo vključevanja. Čemu nenadoma pri muzeju osamosvojitve tisti del slovenske družbe, ki si muzeja želi, izključujemo? Je to demokracija? Je to sodobna muzejska stroka, za katero tako radi trdimo, da je odprta, »hiperkonektana« in skrbi za dobrobit družbe. Morda je čas, da se vprašamo: za kateri del javnosti skrbijo naši muzeji? Če jih »hrani« skupni davkoplačevalski denar, potem mora biti tudi skrb za dediščino demokratično izvajana. Odločitev za ukinitev in preobrazbo dveh muzejev je samovoljna, elitistična in nedemokratična, ker je izključujoča do velikega dela slovenske javnosti.

Celoten pogovor bo objavljen v aprilskem Slovenskem času, ki bo priložen 13. številki Družine