Srečanje z ministrom, doktorjem zgodovinskih znanosti in upokojenim rednim profesorjem za zgodovino novega veka na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Vaskom Simonitijem, ki je že drugič na tem položaju (2004–2008; 2020–2022), razpira široko možnost tematskih izbir, saj je široko polje, ki ga pokriva njegovo ministrstvo, še širši pa njegovi razgledi nad kulturno-političnim dogajanjem v preteklosti in sedanjosti. Pogovor se je tako dotaknil pestre palete vprašanj: od denarja za kulturo do napadov nanj in njegove sodelavce, od dražgoških govornikov do aprilskih volitev; a vse je prepletala rdeča nit: sogovornikovo poudarjanje pomena (ne)ponotranjene svobodne demokratične družbene ureditve.

Kot najavo skorajšnjega izida februarskega Slovenskega časa objavljamo del pogovora z ministrom dr. Vaskom Simonitijem.

Zakaj ste se pravzaprav odločili, da postanete »zgodovinar v politiki«? V čem vidite moč, pa nemara tudi nemoč dela v izvršni veji oblasti?

(razmislek) Morda vam ne bom znal natančno odgovoriti, kje vidim to moč ali nemoč. V politiko pa sem šel ravno zato, da bi sam videl, kje je ta moč in nemoč, kajti kot zgodovinarja me je prvenstveno vedno zanimala prav politična zgodovina, sicer večinoma starejših obdobij, a se nikoli nisem odrekel temu, da bi sledil moderni zgodovini 19. in 20. stoletja, tudi aktualni politiki. Vedno me je zanimala politična zgodovina, torej to, kako človek dojema oblast, kako jo razume, kako jo v sebi ponotranji, da z njo potem ravna na način, ki bi ga bila deležna javnost kot prispevek k skupnemu dobremu. Ob tem se mi kažejo odgovori, ki so najbrž drugim že jasni, saj ni nič novega pod soncem, a si mora človek pač sam odgovoriti.

Vedno me je zanimala politična zgodovina, torej to, kako človek dojema oblast.

Do kakšnih spoznanj ste torej prišli glede slovenske politične zgodovine in sedanjosti?

V zgodovini in sedanjosti politiko vidim kot borbo značajev ljudi; teh značajev je tisoče različnih, a v neki hiši, ki se ji reče država, naj bi bila ta borba urejena. Seveda me boste takoj vprašali: kako? Glejte: velikokrat slišimo, da je slovenska državna hiša razdeljena, da je razdeljen, skregan, med seboj sovražen slovenski narod; da je nemogoče živeti v takšni državi, da zanjo nismo zreli ipd. Morda je to deloma res, ampak samo deloma. Sami sebe torej obtožujemo, da smo skregani in sovražni, od Mahničevih časov menda vlečemo ta razkol, po katerem naj bi bili nekaj posebnega. Pa smo res? Morda se nekaterim dobro sliši, da smo vsaj glede tega nekaj posebnega, egocentrično mislimo, da smo nekakšen popek sveta. Pa imajo mnogi narodi, mnoge države težave znotraj sebe – imajo svoje razcepljenosti, svoje sovražnosti. Kaj pa lahko rečeva o današnjih Združenih državah Amerike, ki so pojem demokracije? Ali pa o Nizozemski, kjer 200, 300 dni nimajo vlade? Potem pa nas neka poslanka Evropskega parlamenta iz te države obtožuje, da smo čudna država. Konec koncev, vsaka država ima svojo vojsko – temelj zanjo je to, da si ne zaupamo. Danes imamo problem, ali bo vojna ali ne na ukrajinskem koncu …

To, da smo mi skregani med seboj in da je to neka naša posebnost, se mi zdi pretirano, izmišljotina, in tisti, ki jo nenehno ponavljajo, to govorijo zato, da bi takšno navidezno stanje vzdrževali.

Zakaj?

Da bi prikrili neko drugo, bistveno pomembnejšo stvar. Razvita Evropa, tudi če v kakšni državi dolgo nimajo vlade ali kaj podobnega, je morebitne negativne posledice nevtralizirala s tistim, čemur pravimo svobodna demokracija – z družbenim sistemom, ki omogoča, da se nevtralizirajo sebičnosti posameznikov, političnih strank in gibanj, nevladnikov, in da se vse te posebnosti uokvirijo v sistem, ki mu rečemo ustava, človekove pravice, pravna država. Pri nas pa se vztraja in govori, kako da smo razdeljeni in sovražni, to pa se tudi nenehno spodbuja, ker nismo ponotranjili te temeljne stvari – svobodne demokratične družbene ureditve. In ker tega nismo storili, ker te ureditve nismo ponotranjili, v hišo naše državnosti sili stara miselnost, star politični sistem, ki je bil ne le nedemokratičen, temveč protidemokratičen. Staro in novo se tako prepleta in zato pri nas nimamo čiste svobodno in demokratično urejene družbe, ki omogoča sožitje tudi v kreganju, če hočete, vendar sožitje v različnosti. To je naš temeljni problem!

Dinamičen pogovor z ministrom za kulturo objavljamo v februarski številki Slovenskega časa. FOTO: Tatjana Splichal

Zunanji povod za pogovor je kulturni praznik. Kakšen je vaš pogled na prejemnika Prešernove nagrade Kajetana Gantarja in Mirka Cudermana? S prvim sta gotovo kdaj tudi trčila na hodniku filozofske fakultete …

Predvsem prof. Gantarja osebno poznam. Seveda sva se srečevala na fakulteti, tudi na Slovenski matici sva sedela skupaj v odboru, večkrat sva se pogovarjala, debatirala. Prav on – in seveda tudi gospod Cuderman – pooseblja tisto presežnost, ki mora biti nagrajena: s primerno pozornostjo in ne nazadnje tudi nekim materialnim okvirom, ki je najbrž gospodu Gantarju še najmanj pomemben. To so ekscelentni ljudje, beseda odličnost je tista, ki jih najbolje opredeli. Prof. Gantar je zavezan polju antične zgodovine, za katero sem bil vedno malce premalo izobražen in deloven. (smeh) Prav v tem antičnem krogu grško-rimske zgodovine, če poenostavim, je pravzaprav povedano »vse« tudi o oblasti, človeških značajih, medčloveških odnosih, česar sva se dotaknila v pogovoru. Umetniški prostor antike je tako presežen, da ga še danes zlahka beremo, sprejemamo in nas po več kot 2000 letih vedno znova nagovarja. Kdo drug naj dobi nagrado – in res ne vem, zakaj je že ni! – kot profesor Gantar, ki nam je vse to tako odlično približal.