Kot je zapisal v uvodu, so se avtorji z njo želeli pokloniti 30-letnici samostojnosti Republike Slovenije, hkrati pa je bil to dober razlog za pogled v preteklost, da bi v njej našli navdih za izzive prihodnosti.

»Z retrospektivo pridejo na plano poleg inspiracije vselej tudi vprašanja o izvoru dejavnikov, ki nas določajo v sedanjosti.

Ker med temi eno ključnih mest zavzemajo kolektivne identitete, se v knjigi posvečamo prav njim. V svojih razpravah smo sicer ponudili zelo različne odgovore na vprašanja o izvoru in razvoju kolektivnih identitet, ki so si v določenih točkah tudi nasprotni, vendar smo s tem naklonjenemu bralcu omogočili, da odgovor na ključna vprašanja poišče sam.«

Triindvajset raziskovalcev o oblikovanju slovenskega naroda

Urednik je uspel k sodelovanju pritegniti kar triindvajset raziskovalcev, ki so v svojih prispevkih obdelali široko plejado tematik v časovnem loku od zgodnjega srednjega veka do druge polovice 20. stoletja.

Razprave so po hibridnem kronološko-tematskem ključu razdeljene na šest sklopov.

V štirih razpravah, ki sestavljajo prvi sklop, Srednji vek, so predstavljeni vznik slovenskega jezika, jezikovna identiteta kranjskega plemstva, vpliv poznosrednjeveškega vojskovanja na oblikovanje istovetnosti in razvoj besede natio na cerkvenih koncilih in pri humanistih. Avtorji in prispevki so:

Marko Snoj: Slovanski jezik v vzhodnih Alpah na prelomu prvega in drugega tisočletja, slovenščina in Slovenci;

Jernej Kotar: Jezikovna identiteta plemstva na Kranjskem v srednjem veku;

Tomaž Lazar: Poznosrednjeveško vojskovanje kot kovačnica kolektivnih identitet: slovenska izkušnja?;

Gregor Pobežin: Vergerijeva britev – izvor nacije in (pre)branja antičnih zgodovinopiscev pri humanistih.

O poimenovanju našega jezika od Primoža Trubarja do Valentina Vodnika

Drugi sklop Zgodnji novi vek vsebuje pet razprav, ki obravnavajo prispevek Jurija Juričiča k razvoju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, poimenovanja slovenskega jezika od Primoža Trubarja do Valentina Vodnika, proces imenske »karniolizacije« Slovencev, etnično in socialno identiteto plemstva na Slovenskem ter zgodnjenovoveške evropske »stereotipe« o Rusih in Turkih. Avtorji in prispevki so:

Alenka Jelovšek: Jurij Juričič – Hrvat in slovenski knjižni jezik 16. stoletja;

Anja Dular: O poimenovanju našega jezika od Primoža Trubarja do Valentina Vodnika;

Boris Golec: Karniolizacija – stranpot v slovenski etnogenezi?;

Miha Preinfalk: Etnična in socialna identiteta plemstva na Slovenskem s poudarkom na zgodnjem novem veku;

Izidor Janžekovič: Zgodnjenovoveški etnični »stereotipi« v Evropi na primeru oblačil za Ruse in Turke.

Upodobitve slovenskih svetnikov v kontekstu razvoja narodne zavesti

Štiri razprave v tretjem sklopu Krščanstvo in narodotvornost so posvečene romanju igumana Danijela iz Kijevske Rusije v Sveto deželo v začetku 12. stoletja, slovenski božji poti v Porenje, razmerju med katolištvom in slovenstvom ter upodobitvam slovenskih svetnikov. Avtorji in prispevki so:

Simon Malmenvall: Kijevska Rusija in Palestina: razumevanje etničnih in konfesionalnih kategorij v potopisu igumana Danijela;

Vanja Kočevar: Romanje slovenske »nacije« v Porenje kot znamenje etnične kolektivne identitete;

Aleš Maver: Stoletno romanje v noči in mraku? Drobci o razmerju med katolištvom in slovensko istovetnostjo;

Ana Lavrič: Upodobitve slovenskih svetnikov v kontekstu razvoja narodne zavesti.

Na naslovnici je podoba Maksima Gasparija sv. Ciril in Metod blagoslovita naš dom iz leta 1918.

Rojstvo političnega slovenstva glede na jezik in ozemlje

Četrti sklop Razvoj narodnega gibanja se ukvarja z dvema obče slovenskima temama, nastankom političnega slovenstva in vplivom procesa modernizacije Habsburške monarhije nanj ter vplivi krepitve narodne zavesti na lokalno okolje, in sicer v Borovljah na Koroškem ter v Kanalu ob Soči. Avtorji in prispevki so:

Stane Granda: Rojstvo političnega slovenstva glede na jezik in teritorij;

Božidar Jezernik: Slovenski narod kot produkt modernizacije Habsburškega cesarstva;

Teodor Domej: Razprava o učnem jeziku v Borovljah na Koroškem (1848–1851);

Robert Devetak: Vzpostavljanje slovenske narodne identitete na primeru trga Kanal v 60. in 70. letih 19. stoletja.

Iskanje slovenske identitete v arhitekturi

Ljudska kultura in umetnost, kot se imenuje predzadnji sklop, obravnava ziljski žegen in nošo na Koroškem, domovinsko tematiko v štajerski poeziji 19. stoletja in slovensko identiteto v arhitekturi. Avtorji in prispevki so:

Marija Klobčar: Simbolne reprezentacije ziljskega žegna, ziljske noše in vojvodskega prestola v spreminjanju kolektivnih identitet na avstrijskem Koroškem;

Nina Ditmajer: Domovinska tematika v slovenskih pesmih na Štajerskem do sredine 19. stoletja;

Damjan Prelovšek: Iskanje slovenske identitete v arhitekturi.

Etnično in nacionalno jugoslovanstvo pod socializmom

Trije avtorji prispevkov v zadnjem sklopu, Polpreteklost in sodobnost, pa se ukvarjajo z jugoslovanstvom pred in po drugi svetovni ter z Judi v Julijski krajini. Avtorji in prispevki so:

Oskar Mulej: Jugoslavizem slovenskih »naprednjakov« v luči sočasnih združevalnih nacionalnih ideologij: Primerjava s čehoslovakizmom;

Tomaž Ivešić: Etnično (in) nacionalno jugoslovanstvo pod socializmom;

Renato Podbersič: Judje v Julijski krajini – med lojalnostjo in odrinjenostjo.

Knjigo Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja je urednik dr. Vanja Kočevar predstavil na ZRC SAZU v Ljubljani 30. novembra 2022. FOTO: Ivo Žajdela

Medsebojno povezovanje ljudi na osnovi skupnih značilnosti

Kot je v svojem prispevku Romanje slovenske »nacije« v Porenje kot znamenje etnične kolektivne identitete pojasnil urednik knjige dr. Vanja Kočevar, z besedno zvezo »kolektivna identiteta« (collective identity) označujejo obliko družbene identitete, ki obsega kognitivno, moralno in emocionalno povezavo z drugimi.

Dejstvo, da je medsebojno povezovanje ljudi na osnovi skupnih značilnosti ena od osnovnih človeških lastnosti, upravičuje porabo tega sicer modernega koncepta za raziskovanje starejših obdobij.

Slovence je poleg staroselcev sooblikovalo furlansko in bavarsko sosedstvo

Zelo določen je v svojem prispevku Rojstvo političnega slovenstva glede na jezik in teritorij zgodovinar dr. Stane Granda.

Spomnil je, da nas je Slovence poleg staroselcev, pretežno romaniziranih Keltov, ostankov Rimljanov in romaniziranih drobcev germanskih plemen, ki so skozi današnje slovensko etnično ozemlje prodirali na Apeninski polotok, sooblikovalo furlansko in bavarsko sosedstvo.

Pozneje so se jim za Avari pridružili še Madžari. Ti niso samo prekinili ozemeljske zveze Slovencev s kasnejšimi Slavonci in Slovaki, kjer poimenovanje dopušča domnevanje bližnjega etničnega sorodstva, če ne kaj več, ampak so pod krono sv. Štefana spravili precejšen del slovenskega ozemlja, pozneje imenovanega Slovenska okroglina (Prekmurje), katerih prebivalci so trajno ohranili svojo samooznako Slovenci.

Kot zadnji možni trenutek dokončnega oblikovanja samostojnega naroda je čas nastanka Brižinskih spomenikov v desetletjih pred letom 1000.

Najstarejše omembe in oznake: Marchia Sclavonica – windische Mark

Slovenci se tako v latinskem kot v nemškem jeziku pogosto omenjajo kot Vendi in podobno.

»Slovenija« pa se kot prostor, poseljen s Slovenci, omenja predvsem v latinskem kot Sclavonia in v nemškem jeziku kot Windischland. To je preživelo tudi oblikovanje dežel Štajerske, Koroške, Kranjske in Istre, kar se sklene z Goriško leta 1500.

Tudi Trstu je bila pri odločitvi za Habsburžane leta 1382 bližja naslonitev na slovensko zaledje kot beneško gospostvo v najširšem smislu besede.

Najstarejše omembe in oznake niso sporočila Slovencev, ampak so glavni viri neslovenske provenience: Marchia Sclavonica – windische Mark, notar Burchard iz leta 1161, freska v cerkvi St.-Pierre-le-Jeune v Strasbourgu iz srede 14. stoletja, opisi lege slovenskih kartuzij iz 15. stoletja, če omenimo samo nekatere.

Za temi sporočili so bili ljudje, ki niso čutili nobene potrebe ustvarjati ali braniti nekega naroda ali ustvarjati mita, temveč so samo poročali o dejstvih.

Knjigo Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja je urednik dr. Vanja Kočevar predstavil na ZRC SAZU v Ljubljani 30. novembra 2022. FOTO: Ivo Žajdela

Pomembno 16. stoletje z reformacijo

Proces je bil končan do največjega kmečkega upora leta 1515, ki je bil označen za slovenskega, čeprav so ga dejansko sprožili okrog Kočevja naseljeni nemški Kočevarji.

Nikoli preveč poudarjeni in hvaljeni rezultati reformacije s prvo slovensko knjigo leta 1550 so odraz preteklega razvoja, hkrati pa začetek nove dobe, katere smisel je v s Slovenci poseljenih krajih živeti po slovensko.

Nikoli ne želijo lastne državne tvorbe, ampak le tak jezikovni položaj, kot ga imajo nemški sodeželani.

Vloga škofa Tomaža Hrena

Dr. Granda tudi opozarja, da se je veliki preganjalec slovenske reformacije, ljubljanski škof Tomaž Hren, na koncu svojega dela znašel pred vprašanjem usode slovenskega protestantskega tiska. Bo zmagal pogled slovenskih »krivovercev« ali bodo nanje trajno spominjale predvsem v slovenskem jeziku natisnjene knjige?

Leta 1602 in 1621 je tako od papeža izprosil, da bi nekateri njegovi duhovniki smeli pri svojem delu uporabljati protestantske knjige. Branje Dalmatinove Biblije, ki ni bila prepovedana, je še dodatno spodbujal.

Tudi sicer je znan njegov odnos do slovenskega jezika, zlasti pa slovenskega petja. Kljub temu pa smo pri dejstvu, da je pospeševal kult Cirila in Metoda v Aachnu, v veliki zadregi.

Poživil je božjo pot v Aachen in tamkajšnje češčenje sv. Cirila in Metoda. Glede na izvor obeh slovanskih »apostolov«, ki ju je imel tudi za patrona »nostrae nationis slavice«, torej slovenska, odpira to dejstvo širše vprašanje mednarodnega, ne toliko formalnega (ta jezik je tako in tako obstajal) priznanja, kot upoštevanja slovenskega jezika.

Začetki političnega slovenstva pred tisoč leti

Začetke političnega slovenstva glede na jezik in teritorij lahko vidimo že v posebnem karantanskem misijonu, Brižinskih spomenikih, zamislih za ustanovitev škofije za Slovence v Gornjem Gradu, ustoličevanju karantanskih knezov in pozneje koroških vojvod vse do leta 1414, ki je potekalo v slovenskem jeziku, in še marsikaj.

Zlasti imamo v mislih imena krajev, kot so Beneška Slovenija, Slovenj Gradec, različne slovenske vasi, slovenski vrhovi ...

»Našteti primeri dokazujejo, da je bil njihov obstoj kot slovenskih po prebivalstvu objektivno dejstvo, mimo katerega zunanji dejavniki preprosto niso mogli,« nas opominja dr. Stane Granda.