Od 2013 je član Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko, član Kateder za medicinsko etiko in pediatrijo MF UL, sicer pa pediater na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana. V letih 2012–2016 je bil nadomestni član Komisije za bioetiko Sveta Evrope.

Dr. Grošelj, zakaj nasprotujete zamisli uzakonitve »pomoči pri prostovoljnem končanju življenja«?

Razlogov, zakaj nasprotujem uzakonitvi evtanazije in pomoči pri samomoru, je veliko. Morda v družbi nimamo vsi enakega pogleda na to, kaj je človeško dostojanstvo ali svetost človeškega življenja, prepričan pa sem, da smo poenoteni glede tega, da si ne želimo družbe, kjer bi bili najbolj ranljivi (npr. stari, revni, onemogli) izpostavljeni pritiskom, ali bi se morali komurkoli kadarkoli opravičevati za svoj obstoj. Prav tako si ne želimo stanja, ko bi prihajalo do evtanazij brez jasne zahteve, saj take evtanazije lahko kvalificiramo zgolj kot umor; slednji pa je popolnoma nesprejemljiv v družbi.

Hkrati je evtanazija nepovraten dogodek, v medicini pa vselej obstaja možnost napak. Opisani so bili primeri napačne diagnoze ali napačne napovedi poteka, ki so se kot takšni izkazali šele po smrti bolnika. Predlagatelji zakona [tj. Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja – ZPPKŽ], s katerim želijo legalizirati evtanazijo in pomoč pri samomoru, trdijo, da je omenjanje nevarnosti zlorab le strategija strašenja ljudi in da do njih v državah, kjer je evtanazija legalizirana, ne prihaja. Vendar izkušnje teh držav kažejo drugačno, zelo zaskrbljujočo sliko. Kažejo izjemno visoko ceno, ki jo plačujejo za dosegljivost evtanazije. Glede na objavljene podatke se v Belgiji prijavlja le približno 50 % primerov evtanazije, čeprav je poročanje po zakonu obvezno. Anonimne študije tudi kažejo, da je v Belgiji kar okoli 30 % evtanazij opravljenih brez eksplicitno izražene želje bolnika; o tem poroča tudi skoraj polovica medicinskih sester, ki sodelujejo pri izvajanju evtanazije. Glavni namen belgijskega zakona – povečati transparentnost in nadzor nad oskrbo ob koncu življenja – ni bil izpolnjen. Čim je bil storjen prvi korak, je šla dinamika razvoja prakse evtanazije svojo, nekontrolirano pot. Če je bila evtanazija sprva dovoljena za izredne primere neozdravljivo in terminalno bolnih, je čez čas postala legalna izbira tudi za psihiatrične bolnike, za otroke, za tiste, ki so zgolj »utrujeni od življenja«, za dementne.

Anonimne študije tudi kažejo, da je v Belgiji kar okoli 30 % evtanazij opravljenih brez eksplicitno izražene želje bolnika; o tem poroča tudi skoraj polovica medicinskih sester, ki sodelujejo pri izvajanju evtanazije.

Veliko evtanazij je glede na te podatke izvedenih mimo ustreznih zakonskih in strokovnih kriterijev (soglasje oz. jasna zahteva), torej so nezakonite, dejansko navaden umor, kljub morebitnim še tako dobrim namenom. Če smo pošteni pri interpretaciji dejstev, težko pridemo do kakega drugačnega zaključka.

V državah, kjer je evtanazija zakonsko dovoljena (Nizozemska, Belgija), se soočajo z zelo pomanjkljivimi evidencami: ti postopki so zelo slabo dokumentirani, pritožb skoraj ni (kar je neverjetno in bolj kaže na to, da sistem nima primerne varovalke). V sicer zelo urejenih državah torej na področju evtanazije vlada velikanska zmeda, kar se tiče uradnih evidenc, nadzora, pregonov zlorab, tudi odkritega medijskega »pokrivanja« zlorab. Sodnih epilogov tudi v najbolj spornih primerih ni. To nas mora izjemno skrbeti.

Kakšno je glede vprašanj, povezanih s »prostovoljnim končanjem življenja«, stališče stroke?

Dr. Urh Grošelj je član Komisije RS za medicinsko etiko. FOTO: Tatjana Splichal

Pri nasprotovanju evtanaziji so se poenotile vse zdravniške in druge pristojne organizacije in skupine: Komisija RS za medicinsko etiko, Slovensko zdravniško društvo, Zdravniška zbornica Slovenije, Slovenska medicinska akademija, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani. Evtanazijo zavrača tudi Svetovno zdravniško društvo, prav tako društvo Hospic in druge ključne organizacije, ki skrbijo za ljudi ob koncu življenja. Opažam zanimiv fenomen: bliže kot je nekdo skrbi za neozdravljivo bolne, umirajoče (npr. zdravniki onkologi, paliativni zdravniki, osebje v hospicih), manj je naklonjen uzakonitvi evtanazije. Zdravi ljudje, ki problem pogosto spremljajo le od daleč in prek medijev, pa so tej »rešitvi« – vsaj glede na javnomnenjske raziskave – precej bolj naklonjeni. Ne da bi kaj dosti vedeli o vseh razsežnostih tega vprašanja, preglasijo pomisleke celotne stroke. Kar je nevarno in škodljivo, zlasti ker se zdi, da jih prave informacije v javni razpravi sploh niso dosegle.

Seveda so še drugi pomembni razlogi, zakaj se mi zdi uzakonitev evtanazije nevarna, nepotrebna, nasploh škodljiva. Vprašati se moramo zlasti, v kakšni družbi si želimo živeti: v bolj nevarni in – zlasti do najšibkejših, starih, neozdravljivo bolnih, obnemoglih – manj solidarni družbi?

Kako se zdravniki spoprijemate s trpljenjem?

Zdravljenje, lajšanje trpljenja, spoštovanje življenja vse do naravnega konca, tudi ohranjanje življenja, dokler je to v dobrobit bolnika – to so glavne zaveze zdravnikov svojim bolnikom. Medicina skokovito napreduje in danes lahko učinkovito lajša skoraj vsako telesno trpljenje. Številni kolegi zdravniki, ki so se vse življenje ukvarjali z umirajočimi, poročajo, da v svoji karieri nikdar niso srečali bolnika, ki bi jih prosil za evtanazijo.

Medicina skokovito napreduje in danes lahko učinkovito lajša skoraj vsako telesno trpljenje.

Veliko, verjetno celo večina trpljenja bolnikov ob koncu življenja predstavlja duševno trpljenje, ki je bolj posledica osamljenosti ali pomanjkanja smisla. Psihološka podpora lahko pomaga pri duševnih stiskah bolnikov, kot sta tesnoba in depresija, ki pogosto spremljata težke diagnoze. Izrednega pomena je socialna oskrba, saj marsikateri bolnik pogosto potrebuje le človeško bližino, toplo besedo. Tu imajo gotovo velik pomen bolnikovi bližnji in, če je potrebno, tudi prostovoljci in ustrezne strokovne službe.

Smrti in trpljenja nas je seveda strah. Je umiranje nujno povezano z neznosnim trpljenjem?

Sam sem od blizu spremljal umiranje več otrok in mladih, ki so bili žal neozdravljivo bolni. Sodeloval sem v razširjenem paliativnem timu, ki jim je zagotavljal paliativno oskrbo. Ta je daleč najboljši odgovor na to, da umiranje ni nujno povezano s trpljenjem – ne samo s telesnim, reševati je treba tudi duševne, duhovne, socialne stiske bolnikov. Lahko vam zagotovim, da nihče od naših bolnikov ni neznosno trpel, družine so se lahko kadarkoli obrnile na strokovnjaka za paliativno oskrbo. Paliativni tim za te otroke na Pediatrični kliniki je zgledno urejen.

Pri odraslih bolnikih pa je velik problem dosegljivost paliativne oskrbe, ki zlasti v nekaterih delih Slovenije ali v nekaterih ustanovah ni najboljša. Prav to jasno kaže, da bi se morali pogovarjati o tem, kako narediti paliativno oskrbo zares dostopno, ne pa o evtanaziji. Zelo verjetno bi paliativna oskrba po morebitni legalizaciji evtanazije zaradi dostopnosti enostavneje in cenejše rešitve na družbenem seznamu prednostnih nalog zdrknila še niže. Odličen odgovor na to, kako preprečevati trpljenje ob koncu življenja, ponuja tudi društvo Hospic. Ali kakor je bistvo problematike v enem zadnjih pogovorov zajela Manca Košir: »Govorijo o asistenci pri samomoru, a o bistvenem, kako olajšati trpljenje večine ljudi, o tem se ne pogovarjamo. Ignoranca, ki kaže na resničnost naše politike. Mi, stari, bolni in umirajoči, smo jim figo mar.«

Bližje kot je nekdo skrbi za neozdravljivo bolne, manj je naklonjen evtanaziji, pravi dr. Grošelj. FOTO: Tatjana Splichal

Je evtanazija res lepa, neboleča smrt?

Sam si tega nikakor ne bi upal trditi. Aktivna, načrtna prekinitev človeškega življenja je težko nekaj lepega, pozitivnega. Neredki so tudi opisi primerov, kjer je umiranje ob evtanaziji potekalo v hudih mukah.

Na to lahko pogledamo tudi širše: v prizadevanju za evtanazijo se zrcali marsikaj, kar je danes narobe z našo družbo individualizma, »vase-zagledanosti«, narcisizma, primata posameznika in njegovega ugodja nad vsem drugih. »Moja pravica« (v tem primeru evtanazija) je brezpogojna in mora imeti prednost, nihče je ne sme omejevati, ne glede na to, kako s tem vplivam na družbo kot celoto. V resnici pa »nihče ni otok«: odločitev vsakega posameznika ima vpliv na druge, majhni vplivi pa se seštevajo. S tem se tke ali načenja občutljivo tkivo družbe. Ljudje so sicer nezadovoljni, ko vidijo, da to tkivo razpada, ne vidijo pa globljih razlogov za to.

Ceno bodo pri evtanaziji plačali osamljeni, ljudje s slabo socialno mrežo, zlasti revni, stari, katerih življenje morda ne bo več nedotakljivo. Protislovno je tudi, da se za evtanazijo zavzemajo stranke, ki imajo v svojih programih navedeno varnost, solidarnost, zdravstveno in socialno skrb za vse, zlasti najšibkejše.

Ceno bodo pri evtanaziji plačali osamljeni, ljudje s slabo socialno mrežo, zlasti revni, stari, katerih življenje morda ne bo več nedotakljivo.

Akademik Jože Trontelj je nekje daljnovidno zapisal, da »ne gre samo za nesrečne bolnike, ki si želijo umreti, ampak za veliko več: za prihodnji odnos družbe do temelja naše civilizacije, spoštovanja človeškega življenja, s tem pa tudi za odnos družbe do posameznika«.

Pred kakšne dileme »pravica do svobodne odločitve za smrt« postavlja zdravnike in zdravstveno osebje? 

Velik problem, ki ga je zaznati v javni razpravi, je subjektivnost definicije neznosnega trpljenja. Nekateri zagovorniki evtanazije si prizadevajo, da bi kot merodajno obveljalo, da edino vsak sam lahko pove zase, kaj je zanj neznosno trpljenje. S tem pa hitro zdrsnemo v situacijo, kjer lahko skoraj vsakdo na neki točki v življenju zahteva evtanazijo, le prepričljivo mora tedaj zagovarjati dejstvo, da neznosno trpi. Veliko ljudi se namreč vsaj kdaj v življenju prehodno znajde v taki situaciji. To že opažamo v državah, kjer je evtanazija dovoljena. Skoraj nemogoče je postaviti mejo.

Medicinski in drugi strokovnjaki se intenzivno posvečate preprečevanju samomorov, po novem pa naj bi pri samomoru celo sodelovali ...

V Sloveniji imamo zelo dobro razvito suicidologijo, vedo, ki se ukvarja s preprečevanjem samomorov, kar je seveda povezano z visoko samomorilnostjo pri nas.

Več kot 90 % oseb, ki poskušajo narediti samomor, preživi, in znano je, da jih zelo velika večina svoje dejanje pozneje obžaluje. Če bi bila evtanazija in pomoč pri samomoru uzakonjeni, bi bilo samomore gotovo teže preprečevati. Zlasti v zadnjih letih narašča število poskusov samomora med najstniki. Kakšno sporočilo jih bo družba dala z uzakonitvijo pomoči pri samomoru – da je samomor sprejemljiva rešitev?

Je strog nadzor, ki ga poudarjajo zagovorniki evtanazije, res mogoč?

Uzakonitev evtanazije poraja ogromna etična tveganja, gre za velikanski družbeni eksperiment z nejasnimi posledicami, lahko rečemo »na slepo«. Glede na izkušnje držav, ki so doslej uzakonile evtanazijo, in ultra-liberalen pristop, kot je bil predlagan pri nas, nimamo razlogov za optimizem, da je učinkovit nadzor mogoč. Govorimo tudi o severnih državah, ki imajo v splošnem najbrž manj korupcije in »več reda« (Nizozemska, Belgija). V Sloveniji je verjetneje pričakovati, da se bodo tudi te stvari odvijale bolj »po domače«. Slaba dosegljivost paliativne oskrbe v tem kontekstu ni dobro izhodišče.

V Sloveniji je verjetneje pričakovati, da se bodo tudi te stvari odvijale bolj »po domače«. Slaba dosegljivost paliativne oskrbe v tem kontekstu ni dobro izhodišče.

Kakšne so najočitnejše stranpoti, do katerih prihaja?

Strokovne in medijske objave na tem področju se berejo kot »slaba kriminalka« in verjetno se samo prevladujoči medijski naklonjenosti evtanaziji lahko »zahvalimo«, da kot take niso predstavljene v javnosti. Poleg že navedenih nas mora skrbeti podatek iz ZDA (zvezna država Oregon), kjer je skoraj polovica starostnikov med razlogi za evtanazijo navedla tudi to, da niso želeli biti v breme. Zlasti v Kanadi poročajo tudi o primerih, ko je bilo težko bolnim posameznikom zavrnjeno drago zdravljenje, ponujena pa jim je bila evtanazija. Vse to kaže na jasen pritisk na najbolj ranljive člane družbe, ki pa ga pri nas predlagatelji zakona zanikajo.

Zagovorniki zakona so pomisleke označili kot »strašenje«, a podatki nikakor ne podpirajo te njihove teze. Profesor onkologije in medicinske etike Matjaž Zwitter, eden najboljših poznavalcev problematike evtanazije (napisal je knjigo na to temo) in najbolj izkušenih zdravnikov, ki je celo delovno dobo bdel nad težko bolnimi in umirajočimi, je predlog zakona pred dnevi označil za »grozljivko«.

Kako možnost evtanazije vpliva na zaupnost odnosa med zdravnikom in bolnikom?

Mislim, da lahko zelo zamaje ta odnos. Nihče ne bi smel imeti od drugega pravice pričakovati, da mu pomaga umreti, sploh ne po službeni dolžnosti: zdravniki niso in nikoli ne bi smeli biti »rablji« svojih pacientov. Ob tem pa navedeni podatki to postavljajo še v bolj grozljivo luč – če se skoraj pol evtanazij ne prijavi (Belgija), če je znaten delež evtanazij brez zahteve ali jasnega soglasja pacienta – in torej te evtanazije ne moremo opredeliti drugače kot umor, potem imajo pacienti upravičen razlog za strah. Lahko se jim zgodi, da bodo evtanazirani, ne da bi to kadarkoli zahtevali. Ne vem, ali večina ljudi ob vsem govoričenju o evtanaziji kot nečem, kar veča njihovo avtonomijo, pravice, na to sploh pomisli.

Kje sami vidite rešitev za težave, na katere po bližnjici odgovarja evtanazija?

Omenil sem že potrebo po razvoju in dosegljivosti paliativne oskrbe v vseh delih Slovenije in za vse starostne skupine. Ob tem je težava tudi ta, da smrt danes odrivamo iz življenja. O tem se družine več ne pogovarjajo kaj dosti, večina mladih še ni videla mrliča na parah, kar je bilo v preteklosti nekaj običajnega. Kakor je zapisal Jože Trontelj, »se bo stopnja človečnosti in civiliziranosti družbe vse bolj presojala po tem, koliko je pripravljena storiti za svoje umirajoče«.

Predlagatelji zakona pri nas govorijo o kakih 30 primerih letno. Pri tistih, ki so se javno izpostavili, gre pogosto za avtonomne, dobro artikulirane primere. Je res potrebno zaradi toliko primerov v pomembni meri spremeniti celo družbo? Vedno so situacije, ki jih zakon ne uredi dobro, ampak to ne pomeni, da je treba vsako posebej urediti na škodo vseh drugih situacij. Zelo slabo je, da se zakon piše za posebne, za ekstremne situacije, saj ima kot zakon pozneje vpliv tudi na vse druge situacije. Gre za velikanski družbeni in medicinski eksperiment, kjer se ne upošteva etične presoje pristojnih organov, KME RS in drugih.

Ob tem pa vidim še en velikanski problem. Z uzakonitvijo evtanazije bi prišlo do tragične nove delitve že tako usodno razdeljenega naroda, kar bi vodilo le v nepotrebno izgubljanje energije in potencialov; ob tem pa tudi do nepotrebne dodatne odtujitve zdravstvene stroke, v napetem času, ko brez sodelovanja stroke ne bo mogoče ohraniti javnega zdravstva.

Rešitev vidim v tem, da ta velikanski naboj, ki se je ustvaril v zadnjem letu in več, raje usmerimo v iskanje kompromisa, nacionalnega konsenza tako politike kot stroke, kako celovito urediti področje paliativne oskrbe ljudi ob koncu življenja.