Že istega leta, torej avgusta 2009, smo ta dan v memorialno krajino umestili tudi v Sloveniji – ne po zaslugi nosilcev oblasti (to se je zgodilo šele z drugo Janševo vlado leta 2012), temveč Študijskega centra za narodno spravo (SCNR), ki je bil odtlej vedno (so)organizator slovesnosti ob 23. avgustu; tudi letos, ko SCNR kot direktor vodi zgodovinar dr. Tomaž Ivešić. Z njim smo za tiskano Družino pripravili daljši pogovor, iz katerega smo za spletno objavo na današnji spominski dan izbrali nekaj vsebinskih poudarkov.

Na Študijski center za narodno spravo (SCNR) se vsako leto obračajo žrtve oz. predvsem svojci žrtev, ki terjajo odgovore na vprašanja usode svojcev.

Smo v času, ko se vroče javne razprave vrtijo okoli vprašanj inflacije, cen energentov, prehranske negotovosti, požarov, vojne v Ukrajini, stopnjevanja napetosti okoli Tajvana … Najbrž niso redki, ki v takih okoliščinah spominjanje na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov razumejo kot izrazito »drugorazredno« temo. Zakaj je po vaši presoji spomin na te žrtve kljub številnim aktualnim problemom pomemben?

Tudi v preteklosti je marsikdo v mednarodno bolj ugodnih razmerah razumel žrtve kot »drugorazredno« temo. Dejstvo pa je, da se na Študijski center za narodno spravo (SCNR) vsako leto obračajo žrtve oz. predvsem svojci žrtev, ki terjajo odgovore na vprašanja usode svojcev. Mnogi med njimi so prva, druga ter celo tretja generacija potomcev žrtev. Trditi, da mlade te tematike ne zanimajo, je zmotno, saj imajo nerazčiščene družinske zgodbe. In ravno zaradi svojcev je spomin pomemben, kakor tudi zaradi slovenske pa tudi evropske družbe.

Oktobra organiziramo veliko mednarodno konferenco v sodelovanju s Parkom vojaške zgodovine v Pivki, ki bo posvečena stoletnici prihoda fašizma na oblast.

Osrednja naloga SCNR je raziskovanje polpretekle zgodovine s poudarkom na preučevanju vseh treh totalitarizmov, ki so pustošili v slovenskem prostoru: fašizma, nacizma in komunizma. Kako se enakovredna obravnava vseh totalitarnih pojavov kaže skozi dejavnosti centra?

Enakovredna obravnava se kaže npr. v naših zadnjih publikacijah, predvsem v monografiji V imenu ideologije: obrazi totalitarizmov na Slovenskem, v katerem so sodelavci v petih prispevkih analizirali znane osebnosti fašističnega, nacističnega, komunističnega, pa tudi domobranskega gibanja. Prva nova zaposlitev na SCNR po mojem prihodu je bil kolega dr. Matic Batič, ki je strokovnjak za fašizem. Oktobra organiziramo veliko mednarodno konferenco v sodelovanju s Parkom vojaške zgodovine v Pivki, ki bo posvečena stoletnici prihoda fašizma na oblast. Slavnostni predavatelj bo oxfordski profesor R. J. B. Bosworth, vodilni svetovni strokovnjak za Mussolinija in fašizem.

Dolgoročno pa si želimo pripraviti v obnovljenih zaporniških celicah na Beethovnovi v Ljubljani stalno razstavo.

Kateri so ta čas ključni projekti centra?

Do leta 2027 imamo podaljšan raziskovalni program Kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na slovenskem ozemlju v 20. stoletju, ki ga vodi dr. Renato Podbersič. V okviru tega nadaljujemo z raziskovanjem revolucionarnega nasilja s posebnim fokusom na Dolenjski. Dolgoročni cilj je geografsko pokriti celotno slovensko ozemlje. Pridobili smo tudi mlado raziskovalko, ki se ukvarja z nasiljem med drugo svetovno vojno na vzhodnem Štajerskem. Nadaljujejo se raziskave o nacizmu na Gorenjskem in o vsakdanjem življenju pod socializmom, kakor tudi o vojaških sodiščih. Pripravlja se monografija o ljubljanskih kazenskih ustanovah (1941–1951), kritična izdaja dnevniških zapiskov primorskega duhovnika Vergila Ščeka ter monografija o spreminjanju goriške kulturne krajine pod fašizmom. Kolega dr. Batič vodi podoktorski projekt o spreminjanju kulturne krajine v severnem Jadranu. Letos nas čaka še organizacija treh konferenc. Dolgoročno pa si želimo pripraviti v obnovljenih zaporniških celicah na Beethovnovi v Ljubljani stalno razstavo. Hkrati smo letos pričeli s sistematičnim zbiranjem gradiva na temo totalitarizmov ter kršenja človekovih pravic, in sicer smo začeli z občinskimi »Pučnikovimi« komisijami, ki so na lokalni ravni raziskovale povojne poboje.

FOTO: Tatjana Splichal

Konceptov sprave je najverjetneje skoraj toliko, kolikor nas v Sloveniji živi.

Kako sami razumete pojem »narodne sprave«, ki ga v imenu nosi javni zavod pod vašim vodstvom? Sprava je koncept, ki je na Slovenskem očitno precej različno razumljen … 

Prav imate, konceptov sprave je najverjetneje skoraj toliko, kolikor nas v Sloveniji živi. Na grobo bi ločil med tremi glavnimi koncepti. Prvič, koncept Spomenke Hribar, po katerem obsodimo zločine, ne pa zločincev. Koncept »desnice«, po katerem se sodi zločincem za zločin, Republika Slovenija deklarativno obsodi komunizem, poskrbi za prekope oz. pokope žrtev ter njihovo identifikacijo itd. Ter tretji, koncept »levice«, po katerem bi se Katoliška cerkev morala opravičiti za svojo vlogo med drugo svetovno vojno in potem to opravičilo ponavljati na letni, če že ne mesečni bazi. Razkorak med koncepti je tolikšen, da najverjetneje ne bodo nikoli prišli skupaj. Menim, da bi Republika Slovenija morala zagotoviti nemoteno raziskovanje zločinov in kratenja človekovih pravic ter njihovo popravo ter odpravo skozi sodne rehabilitacije, dostojen pokop pobitih, skozi mehanizem poprave krivic pri Ministrstvu za pravosodje. Je pa že sedaj jasno, da sprava ni cilj, ampak je konstanten, vedno trajajoči proces.

Študijski center za narodno spravo na Beethovnovi ulici 3 v Ljubljani upravlja z zaporniškimi celicami, v katerih so bili po vojni zapori Ozne in Udbe. V celicah so doslej priredili že več dogodkov, leta 2015 razstavo O čem razmišljaš, Antigona. FOTO: Tatjana Splichal