Dr. Tadej Battelino je specialist pediatrije in subspecialist prediatrične endokrinologije, diabetologije in bolezni presnove. Od leta 1997 je predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana. Je redni profesor pediatrije in predstojnik Katedre za pediatrijo na ljubljanski Medicinski fakulteti. Od leta 2021 je izredni član SAZU in od leta 2018 redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti.

Človeška bližina

V predavanju je poudaril, da je človeška bližina verjetno najpomembnejši del zdravniškega poklica in pogoj, da sploh lahko delaš s težko bolnimi ljudmi in njihovimi družinami: da si jim lahko blizu in se jim zdi, da ti ni vseeno. »To je bilo tudi bistvo vsega Jezusovega delovanja: ni mu bilo vseeno,« izpostavi Battelino in doda: »Ko imaš občutek, da ti je Bog blizu, si tudi ti lahko blizu ljudem.«

Za vsakogar, ne le za hudo bolnega

Ni bližina le za hudo bolnega, temveč za vsakogar, s katerim prideš v stik in se pogovarjaš. Bolj ko si javna oseba, pogosteje se ljudje obračajo nate: in takrat si jim blizu in si na ta način kristjan ali pa nisi, je bil neposreden sogovornik in pristavil, da je z ameriškim učbenikom, v katerem je tudi njegovo poglavje in ki bo zdaj zdaj izšel, vse v redu, da pa je to povsem druga raven in nima zveze z delom z bolnimi v naši državi.

Danes še bolj kot kdaj koli vidiš izrazito ločevanje, zaničevanje drugače mislečih, torej ne ultralevih. Tako hudo še ni bilo. Toda to so nekateri izvolili in jaz v demokracijo verjamem.

Kdo je zdrav in kdo bolnik?

Meja med tem, kdo je zdrav in kdo bolnik, je pogosto zelo nejasna in zabrisana. Omeni primer kolegice, ki je pred tremi tedni po 9-letnem boju umrla za rakom in za seboj pustila 11-letnega sina. Doktorirala je pri njem, šla nato na Harvard in tam uspela, bolje ne gre. »Objavljala je najboljše članke, nato pa se je Bog odločil drugače in je po precejšnji bitki, bila je pogumna do konca, umrla. Kdo je torej zdravnik in kdo pacient?« se je vprašal Battelino.

Zdravniki smo na napačni strani, zato nas je treba spljuvati, uničiti, to je bistvo vsega. Je bilo včasih kaj drugače? Je bil izobraženec kaj vreden? Nič se ni spremenilo. Vsak, ki kaj zna, je tem ljudem nevaren, ker ga ne morejo nadzirati.

Napuh in laž

Starejši ko smo, več bolnih ljudi srečujemo, opozarja. Moderna družba, še celo slovenska, izpostavlja videz: biti mlad, zdrav, uspešen, nadut. »To ni res. To je vse napuh, ki pa je eden od hudih grehov. V resnici ni tako. To je vse laž zdajšnje družbe,« opozori Tadej Battelino, ki svoje vere ne skriva, ravno nasprotno: brez zadržkov jo izpričuje tudi javno in v prostorih, ki ji načeloma niso najbolj naklonjeni.

Trdno sem prepričan, da so vsi ljudje v svojem bistvu dobri. Ne vem pa, zakaj se nekateri živalsko obnašajo.

Vere ne skriva

»Hvaliti se z vero je pogumno dejanje, zdajšnji papež v resnici ne mara ljudi, ki to počno. Toda bati se povedati, da si kristjan, je pa neumno. Da niti toliko nisi, da to poveš! In če imaš zato težave, pač! Dvoje je pisano: priznati moramo, da smo Kristusovi, in če nas bodo zaradi njega zaničevali, ni to nič hudega. Tako sem bil vzgojen. Moj dedek je podpisal, da je moja mama, ko je bila stara 7 let, hodila k verouku, in je moral zato za na prisilno delo. Sem imel težave zato, ker sem veren? Seveda. In kaj?«

Mame, prenašalke vere

Če je kaj vera, je to, da vidiš človeka v njegovih potrebah, nadaljuje dr. Tadej Battelino; bistvo kristjana je, da to vidi in zna zares vzpostaviti odnos s sočlovekom: »Vera nam je podarjena, mi smo izbrani. Biti veren se ne da naučiti, razen z zgledom. Priznajmo si, vero bolj ko ne prenašajo mame. Ne vem, ali smo očetje za to kaj prida. To je bistvo judovstva, že 7000 let je tako.«

Dr. Tadej Battelino in gostitelj, poljanski župnik dr. Jože Plut. FOTO: Janez Porenta

Molitev je delo

Tudi njegova mama, naravoslovna znanstvenica, je že vse življenje verna. »Sam pa, čisto odkrito, nisem imel časa, da bi se v vero poglabljal. Delati moram! Nisem prepričan, da orientalsko meditiranje kaj bistveno doprinese k veri. Evangelij nam jasno pove, da je treba delati. In moliti – saj molitev ni zabušavanje; molitev je delo, če jo resno vzameš,« pojasni Battelino. »Zamenjal sem že veliko šefov, imam pa samo enega pravega. In njemu bom dajal odgovore,« uperi kazalec navzgor.

Največja nagrada: mladi, ki želijo delati z njim

»Če omenjate SAZU – to so moji učitelji. In je priznanje, če svojega učenca izberejo medse. Vesel sem tega in hvaležen. V resnici pa bomo na koncu vsi dajali odgovor. In ta odgovor bo, ali si videl človeka. In ali se ti je ljubilo kaj narediti, če si ga videl. To ni vezano na moj poklic, to velja za vsakogar,« poudari in prikima, da je imel na poti vrsto ljudi, ki so prepoznali, da je smiselno delati z njim. Ne le mentorjev, tudi mladih, ki so prišli in želeli delati z njim. To je ena največjih nagrad, ki jih lahko dobiš, poudari.

Hvaliti se z vero je pogumno dejanje, zdajšnji papež v resnici ne mara ljudi, ki to počno. Toda bati se povedati, da si kristjan, je pa neumno.

Ne razume izgorelosti

Delati ni nič narobe. Sam veliko dela, »nato pa grem spat in to mi zelo pomaga; potem se zbudim in je bolje,« reče v smehu. Je iz drugih časov in današnje izčrpanosti in izgorelosti ne razume. »Na medicinski fakulteti zdaj učijo študente, kako se ščititi pred izgorelostjo. Tako ne more biti, jaz izgorelosti ne razumem in je tudi ne bom. Mi nismo bili tako vzgojeni. Moja mama ima 84 let in ni nič izgorela. To zame ni pravi odnos do življenja; če si izgorel, potrebuješ psihiatra in pomoč,« je jasen.

Kaj delam zraven v otrokovi zadnji uri, dveh? Molim! Ali to komu pomaga ali ne, pa je vprašanje.

Nobenega problema, ki smo ga prinesli iz časov nasilja, še nismo rešili

Družbo vidi kot zanimiv pojav, ki – podobno kot človek – deluje po svojih zakonitostih; eden večjih problemov zanj je, da zaradi komunističnega nasilja Slovenci nismo imeli možnosti družbe študirati in je razumeti, zato smo v precejšnjem zaostanku. Nobenega problema, ki smo ga prinesli iz časov nasilja, še nismo rešili – pa ga bomo morali, opozarja. Toda lahko je še huje: »Poglejte jedrne države, Nizozemsko, Belgijo. Tam imajo kavarne v cerkvah, ker nihče več ne pride k maši.« V pomoč je, če se o tem veliko pogovarjamo in iščemo pot v normalnost in odprto družbo, ki sprejema in vidi človeka.

Medicino lahko danes brez tehnike, računalništva, umetne inteligence samo zaprete.

Večno ločevanje

Bistvena prednost normalnih družb je, da imajo ljudje podobne možnosti, da niso diskriminirani, če so verni ali če niso. »To se vidi že, če greste v Trst; ne rabite iti v Ameriko, kjer pa je to najbolj očitno. Tam človeka sprejmejo; če si normalen in se ti ljubi delati, si njihov. Tako bi na svetu moralo biti. Ne pa večno ločevanje! Danes še bolj kot kdaj koli vidiš izrazito ločevanje, zaničevanje drugače mislečih, torej ne ultralevih. Tako hudo še ni bilo. Toda to so nekateri izvolili in jaz v demokracijo verjamem.«

Vsi ljudje smo v svojem bistvu dobri

Pri delu s težko bolnimi otroki poudarja vlogo paliativnega pristopa – kako lajšati bolečino, trpljenje in mu omogočiti dostojno pot, ki jo ima s prirojeno boleznijo. Toda tudi bolečina in trpljenje sta del življenja, o tem se je treba pogovarjati s starši in najti pot. »Tako kot vsi iščemo pot. Kakšno je, bodimo pošteni, malo težje najti. Trdno sem prepričan, da so vsi ljudje v svojem bistvu dobri. Ne vem pa, zakaj se nekateri živalsko obnašajo,« izpostavi Battelino.

Dvorana pod župnijsko cerkvijo v Poljanah nad Škofjo Loko je bila nabito polna. FOTO: Jože Plut

Malo preveč je trpljenja

Toda danes je vsaka stvar trpljenje, doda. »Zjutraj vstati – kakšno trpljenje! Treba je delati – trpljenje. Treba je jesti – trpljenje. Malo preveč je tega trpljenja. Rešitev? Vsak mora pospraviti pri sebi. Ti ljudje, ki imajo vedno občutek, da jim je težko, so eni veliki reveži in res trpijo, ker ne razumejo, da to nima smisla. Treba se je pogovarjati z njimi o teh stvareh, da jih vidimo. Ne boste verjeli, kolikokrat dnevno slišim: nam je tako hudo, naš otrok pa noče jesti … ljubi Jezus!«

Znanost in vera

Battelino ni nikdar povsem dobro razumel, zakaj bi znanost izključevala vero. Njegov oče je bil matematik in vselej veren človek. »Mene pa naravoslovje, genetika, procesi znotraj celice zares navdušujejo. Da bi zato izgubil vero ali jo postavil pod vprašaj – tega sploh ne razumem,« pove odločno in doda, da ni stvar vere, kaj je notri v celici ali v fizikalnem pojavu, ti pa vera pove, zakaj moraš to delati in kako moraš to dobro uporabiti, ne pa narediti iz tega atomske bombe ali zlorabiti genetike. Kar nekaj znanosti je v življenju videl od blizu, pa ni to njegove vere prav nič omajalo.

Poglejte jedrne države, Nizozemsko, Belgijo. Tam imajo kavarne v cerkvah, ker nihče več ne pride k maši.

Težko nadzorovani

Skupni imenovalec znanstvenikov in zdravnikov? Oboje tisti, ki vodijo državo, težko nadzorujejo. »Ni ga boga, da bi nam govoril, kaj bomo delali. To ste videli pri evtanaziji: rekli smo ne in konec debate. Ne vem, kdaj je nazadnje stroka bolj uniformno kaj rekla. Zdravniki smo na napačni strani, zato nas je treba spljuvati, uničiti, to je bistvo vsega. Je bilo včasih kaj drugače? Je bil izobraženec kaj vreden? Nič se ni spremenilo. Vsak, ki kaj zna, je tem ljudem nevaren, ker ga ne morejo nadzirati.«

Stiska staršev, ki jim umira otrok

O tekmovalnosti v zdravniškem poklicu dr. Tadej Battelino pove, da v resnici tekmuje le sam s sabo, nikdar ni tekmoval z drugimi, to se mu zdi bolno in tega ne razume, saj ima že s seboj dovolj težav. Poudari še nepopisno stisko staršev, ki jim otrok umira, in se spomni na Marijo, ki je gledala Kristusa, kako je na križu umiral – hujšega ne more biti in hujšega še ni videl, niti se na to nikdar ne navadiš. »Kaj delam zraven v otrokovi zadnji uri, dveh? Molim! Ali to komu pomaga ali ne, pa je vprašanje.«

Mene pa naravoslovje, genetika, procesi znotraj celice zares navdušujejo. Da bi zato izgubil vero ali jo postavil pod vprašaj – tega sploh ne razumem.

Medicino brez tehnike lahko danes samo zaprete

Dotaknil se je še tehnike v medicini in poudaril, da je bistvo računalnikov v tem, da vse neskončno pospešijo in so zato v veliko pomoč. »Poglejte matematike: kar se je nekoč računalo tedne in mesece, se danes v minutah. Umetno inteligenco uporabljamo za dovajanje inzulina otrokom, neposredno torej prevzame zelo siten del vodenja bolezni. Imamo jo za odčitavanje rentgenskih slik – tri minute. Medicino lahko danes brez tehnike, računalništva, umetne inteligence samo zaprete.«