Priložnost, da smo h pogovoru za avgustovsko številko Slovenskega časa, ki od danes dalje prihaja med bralce, povabili direktorja, zgodovinarja Staneta Okoliša. Kot vabilo k branju celotnega pogovora v tiskani izdaji Družinine mesečne priloge objavljamo del intervjuja, ki odstira zgodbo prvega vseslovenskega muzeja. 

Danes je samoumevno, da v šoli uporabljamo slovenski jezik, vendar se večina tudi zaradi nepoznavanja zgodovine pri tem ne zaveda, da z mlačnim odnosom do slovenščine v šoli lahko hitro izgubimo tudi svojo identiteto.

Zakaj je pravzaprav pomembno, da Slovenci poznamo zgodovino vzgojno-izobraževalnih modelov in ustanov, ki so nekoč formirale naše ljudi?

V prvi vrsti je za Slovence in za slovensko prihodnost zelo pomembna zavest in sploh védenje, kako dolgo in naporno je bilo prizadevanje naših prednikov za uveljavitev slovenščine kot učnega jezika v šolah na Slovenskem. Ob uvedbi splošne šolske obveznosti so slovenščino uporabljali na začetni stopnji osnovnega izobraževanja za priučitev nemščini in pri verskemu pouku. Po prvih poskusih uveljavitve slovenskega učnega jezika v osnovnih in nižjih srednjih šolah v obdobju Ilirskih provinc in v trivialkah na Kranjskem po francoskem odhodu so slovenščino v prvi polovici 19. stoletja uporabljali predvsem v nedeljskih šolah. Načelo o uporabi materinščine se je v osnovni šoli začelo uveljavljati šele po letu 1848, na višjih stopnjah izobraževanja pa šele na začetku 20. stoletja. Danes je samoumevno, da v šoli uporabljamo slovenski jezik, vendar se večina tudi zaradi nepoznavanja zgodovine pri tem ne zaveda, da z mlačnim odnosom do slovenščine v šoli lahko hitro izgubimo tudi svojo identiteto. S poznavanjem šolske preteklosti se bolj zavemo svojega mesta v zgodovini, laže spoznamo svoje naloge in odgovornost za sedanji čas in prihodnost ter spoštujemo vrednote, ki so vodile naše predhodnike v prizadevanju za kakovostno šolo na vseh stopnjah in smereh izobraževanja.

FOTO: Tatjana Splichal

Drugače od treh starejših muzejev: Deželnega muzeja za Kranjsko in mestnih muzejev v Celju in na Ptuju, ki so splošni muzeji, je Slovenski šolski muzej prvi specialni muzej, saj je svoje delovanje in naloge opredelil samo na šolskem področju.

Zavest o pomenu zgodovine šolstva je bila v našem narodu navzoča že zelo zgodaj in se je ne nazadnje uresničila v šolskem muzeju, ki prav te dni praznuje 125. obletnico ustanovitve. Slovenski šolski muzej je sicer četrti najstarejši slovenski muzej. Ali je njegova zgodba v čem drugačna od drugih najstarejših slovenskih muzejev?

Zaveza slovenskih učiteljskih društev je predhodnika današnjega šolskega muzeja ustanovila na letnem srečanju 2. avgusta 1898 ob 50-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa. Učitelji so v svojih društvih razvili močno socialno in nacionalno zavest. Z ustanovitvijo muzeja so mislili tudi na nadaljnje izobraževanje. Z njim so nadgradili postavljanje občasnih in stalnih razstav izdelkov učencev in učiteljev ter predstavitev šolskih učil ob učiteljskih konferencah in društvenih srečanjih. Pred drugo svetovno vojno je muzej poleg učil in drugih predmetov šolske dediščine začel zbirati tudi podatke o zgodovini šolstva in vzgoje na Slovenskem in posebej o šolah, v katerih so poučevali v slovenskem jeziku. Drugače od treh starejših muzejev: Deželnega muzeja za Kranjsko in mestnih muzejev v Celju in na Ptuju, ki so splošni muzeji, je Slovenski šolski muzej prvi specialni muzej, saj je svoje delovanje in naloge opredelil samo na šolskem področju. Ker je Zaveza slovenskih učiteljskih društev kot ustanoviteljica presegla tedanje deželne meje, je šolski muzej tudi prvi vseslovenski muzej.

FOTO: Tatjana Splichal

Prvo načrtno vzgojno-izobraževalno delo med Slovenci je pokristjanjevanje.

Na kateri časovni točki svojo vsebinsko pripoved začenja šolski muzej? Ali vprašano drugače: kaj bi lahko označili za prvo načrtno vzgojno-izobraževalno dejavnost med Slovenci?

Prvo načrtno vzgojno-izobraževalno delo med Slovenci je pokristjanjevanje. Nanj se nanašajo tudi prvi zapisi v slovenskem jeziku. Verska vsebina pa ni samo v Brižinskih spomenikih, ampak tudi v večini drugih starejših zapisov v slovenskem jeziku. Najstarejše šole so nastale v samostanih, škofijskih središčih in pomembnejših župnijah. V mestih so v povezavi z župnijskimi šolami nastale tudi mestne šole za mestne poklice. Stalna razstava o zgodovini šolstva in vzgoje na Slovenskem, ki je bila postavljena leta 2022, se začenja z učenjem v prazgodovini, ki je temeljilo na opazovanju in prenašanju vzorcev obnašanja in vedenja s starejših na mlajše. Vsekakor pa je največja prelomnica v zgodovini šolstva uvedba splošne šolske obveznosti, ki so jo za večji del slovenskega narodnega ozemlja leta 1774 uzakonili v Splošni šolski naredbi. Prihodnje leto bo preteklo 250 let od njenega izida.

Slovensko šolstvo je za nadaljnji obstoj slovenskega naroda največ doseglo prav v prvih letih po prvi svetovni vojni.

Če kaj je prav šola odsev svojega časa. Ali je mogoče reči, v katerem obdobju je bila slovenska šola najboljša?

Na takšno vprašanje je težko odgovoriti, če nimamo meril za tako oceno. Morda bi bilo ustrezneje vprašati, kdaj smo kot narod v šolstvu največ dosegli. Ko na splošno govorimo o slovenski šoli, po navadi mislimo samo na šolo s slovenskim učnim jezikom, upoštevati pa bi morali tudi državni šolski sistem, ki je tako šolo opredeljeval. Ob tridesetletnem obdobju samostojne Republike Slovenije v tem oziru izstopa krajše obdobje po koncu prve svetovne vojne (1918) do vidovdanske ustave (1921). Kakorkoli je bila pred prvo svetovno vojno za narodni razvoj in samozavest izjemno pomembna ustanovitev popolne osemrazredne zasebne slovenske gimnazije v škofovih zavodih (1905) in popolne slovenske državne gimnazije v Gorici (1913), je slovensko šolstvo za nadaljnji obstoj slovenskega naroda največ doseglo prav v prvih letih po prvi svetovni vojni. Poleg slovenizacije državnih gimnazij in precejšnjega dela osnovnih šol je bila v Ljubljani leta 1919 ustanovljena tudi prva slovenska univerza. Slovenci smo s tem prvič vzpostavili državni šolski sistem od najnižje do najvišje stopnje izobraževanja v svojem jeziku.

Po ponovni ustanovitvi muzeja leta 1938 so po šolah zbirali predmete šolske dediščine in sistematično izpolnjevali ankete s podatki o zgodovini vsake posamezne šole.

Ali je mogoče reči, da se je vloga šolskega muzeja bistveno spreminjala v spremenjenih družbenih okoliščinah: da je bila denimo precej drugačna ob ustanovitvi leta 1898 kot pa denimo po drugi svetovni vojni in komunističnem prevzemu oblasti?

V izhodiščih so poslanstvo in naloge muzeja ostale nespremenjene, spreminjali so se le poudarki na izbranih muzejskih dejavnostih in vsebinah. Ob ustanovitvi leta 1898 so bili v ospredju razstave, učbeniki in druga šolska učila ter predstavitve njihovega delovanja. Po ponovni ustanovitvi muzeja leta 1938 so po šolah zbirali predmete šolske dediščine in sistematično izpolnjevali ankete s podatki o zgodovini vsake posamezne šole. Z urejanjem podatkov o zgodovini šol je muzej v okrnjenih razmerah deloval tudi med vojno, po končani vojni pa so prvo anketo dopolnili še z drugo z opisi dogodkov po šolah med »domovinsko vojno«. Zbirali so tudi šolsko gradivo in predmete (učbenike, knjige, listine, fotografije ...) o partizanskem šolstvu in šolstvu med okupacijo. Prvo razstavno gradivo je bilo pripravljeno za razstavo Šolstvo narodov Jugoslavije (1948), prva samostojna razstava pa je bila razstava Partizansko šolstvo ob proslavi 10. obletnice ustanovitve OF (1951). Iz dotedanjega Muzeja slovenskega šolstva – oddelka za osnovne šole se je muzej leta 1949 preoblikoval in dobil sedanji naziv. Zbirati je začel predmete in gradivo za celotno šolstvo na slovenskem ozemlju.

FOTO: Tatjana Splichal

Ni toliko vprašanje, ali bi umetna inteligenca nadomestila učitelja, ampak kako umetno inteligenco postaviti v službo človeka.

Kako kot skrbnik šolske preteklosti gledate v šolsko prihodnost? Bo v njej učitelja nadomestila umetna inteligenca? Razmišljate tudi o takih dilemah?

Če bi se to zgodilo, se nam obeta čudna prihodnost. Šola bi bila v tem primeru razčlovečena in bi izgubila svojo identiteto. Mislim, da pristnega osebnega odnosa med učiteljem in učencem, ki je bistvo vsake šole, ni mogoče nadomestiti. Ni toliko vprašanje, ali bi umetna inteligenca nadomestila učitelja, ampak kako umetno inteligenco postaviti v službo človeka. Res je, da sta tako šola kot družba s pojavom umetne inteligence izpostavljeni veliki nevarnosti. Iz zgodovine pa vendar vemo, da so se v šoli v pričakovanju novega, ki je bilo hkrati tudi neznano, že ukvarjali. Tehnološki napredek je ljudem najbolj koristil takrat, ko so z njim osmislili tudi vse svoje življenje. Mnogi učitelji pa so tudi resno mislili, da bo šole konec, ko so v šolah leta 1870 prepovedali vse vrste telesnih kazni.

Celoten pogovor je objavljen v 160. številki Slovenskega časa, ki je priložena 31. številki Družine