Osnutek koalicijske pogodbe, ki je v preteklem tednu zakrožil v javnosti in naj bi bil podpisan v teh dneh, je največ prahu dvignil glede predvidenih ukrepov na področju gospodarstva in zdravstva. O slednjem je za spletno Družino spregovoril prof. dr. Simon Podnar, dr. med., strokovni direktor Nevrološke klinike.

»Nalivanje denarja v obtolčeno posobo, ki pušča na vseh straneh«

Med pozitivnimi idejami vidi povečanje sredstev za zdravstvo na 12 odstotkov BDP do leta 2030 ter financiranje zdravstvenih storitev po opravljeni storitvi. A oba predvidena ukrepa pozdravlja z zadržkom. Dvig prispevne stopnje je, po njegovi oceni, na eni strani nerealen, po drugi nepotreben. »Predvsem v tej situaciji, ko celoten sistem ni postavljen, kot bi moral biti. To pomeni nalivanje denarja v obtolčeno posodo, ki pušča na vseh straneh.«

Problematična zna biti tudi sprememba plačevanja zdravstvenih storitev iz naslova Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Ta zdaj za vsako leto v naprej določi število in ceno storitev oz. posegov. Kar pomeni, da se sistem ne prilagaja trenutnim potrebam. Z realizacijo predloga iz osnutka koalicijske pogodbe, bi se financirali vsi opravljeni posegi . »To je tako, kot bi si želeli,« pravi Podnar. A težava je v tem, da ni sistema, ki bi prenesel pisanje napotnic v nedogled. 

»To je nekaj, kar bo eksplodiralo. Vsak sistem ima kadrovske in prostorske omejitve in omejitve glede opreme. Tudi če imaš neskončno denarja, na kratek rok ne moreš spremeniti sistema, da bo vse to pogoltnil.«

To je ta kontradiktornost: plačali bi vse, a bi enem pomembnemu delu dejavnosti, pristrigli peruti.

Ukrep, ki bo pripeljal do prave privatizacije

To je še manj izvedljivo ob sočasnem predlogu odprave popoldanskega dela zdravnikov pri zasebnikih in koncesionarjih, opozarja. »To je ta kontradiktornost: plačali bi vse, a bi enem pomembnemu delu dejavnosti, pristrigli peruti.«

Vsako omejevanje, pomeni zmanjšanje aktivnosti, je prepričan dr. Podnar. Posledica tega bo, da bodo zdravniki s svojim znanjem dosegli manj pacientov. Vse storitve, ki jih zdaj popoldan opravijo v zasebnih in koncesijskih ambulantah – slednje pacientov ne stanejo nič – padle na delovni čas zavodov, kjer se bodo vrste zaradi omejitev prostora, opreme in kadra le še podaljšale. 

Prav to pa vodi v pravo privatizacijo zdravstva, ki jo že zdaj lahko vidimo na primerih, ko zavarovalnice s posebnimi zavarovanji zagotavljajo dostop do zdravstvenih storitev v bolj normalnem času.

Do cilja ne moreš priti, če po eni strani hodiš proti cilju, po drugi pa sprejemaš ukrepe, ki te vodijo v nasprotno smer.

»Ta zadeva ne drži vode. Lahko poskusijo. Ves čas pravim, naj Levica prevzame zadevo, da se bo vsaj enkrat nekaj spremenilo. Ker se bo zdravstvo totalno sesulo in ga bo potem možno spet postaviti na novih temeljih. A to ni enostavno, to je katastrofa,« opozarja dr. Podnar.

Ni potrebe po »odkrivanju tople vode«

Glede same reforme zdravstva, ki jo je imelo na mizi že vrsta zdravstvenih ministrov, dr. Simon Podnar v novi vladi pričakuje veliko aktivnosti, a dvomi, da bo cilj dosežen. »Do cilja ne moreš priti, če po eni strani hodiš proti cilju, po drugi pa sprejemaš ukrepe, ki te vodijo v nasprotno smer.« Sam zagovarja, da ni potrebe po »odkrivanju tople vode«, lahko le povzamemo dobre prakse iz tujine.

Zagovornik participacije

Osnutek koalicijske pogodbe predvideva tudi ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki pa je po besedah dr. Podnarja, bilo že v osnovi zgrešeno. 

Za sam zdravstveni sistem, bi bila po njegovih besedah, bolj primerna participacija. To pomeni, da bi pacient, kljub zavarovanju, ob vsakem stiku z zdravstvenim sistemom – pregled pri družinskem zdravniku, specialistu, na urgenci itd. – plačal nek minimalni znesek. 

V tem primeru bi, »vsak pacient pri sebi razmislil, ali dejansko potrebuje obravnavo, preiskavo.« S participacijo bi namreč ljudje dobili občutek, da zdravstvena oskrba ni brezplačna in da je potrebna racionalna uporaba.