FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Matjaž Zwitter: »Pasivne evtanazije ni!«

Pod moderatorskim vodstvom doc. dr. Nane Weber s fakultete gostiteljice so o pereči in občutljivi tematiki govorili dr. Matjaž Zwitter (profesor za medicinsko etiko in pravne vidike medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru), zdravnica mag. Alenka Höfferle Felc (specialistka za področje fiziatrije), Robert Friškovec (teolog, zaporniški duhovnik, namestnik generalnega direktorja Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, tudi doktorski študent na Evropski pravni fakulteti) in pravnica dr. Sara Ahlin Doljak (profesorica na Evropski pravni fakultete). Naj takoj omenimo, da se je dogodka udeležil tudi eden izmed pobudnikov v uvodu omenjenega zakona o pomoči pri samomoru dr. Andrej Pleterski in v dokaj ostri, a dialoški izmenjavi mnenj predstavil nekaj svojih stališč.

Dvourna razprava je seveda ponudila številne vidike na tematiko, ki s sedanjo zakonodajno pobudo dobiva novo poglavje v večletnem procesu, s katerim skušajo zagovorniki na prvo mesto postavljene avtonomije posameznika v slovenski pravni red umestiti pravico do (zdravniške) pomoči pri samomoru in delno tudi evtanazije (v primerih takšne oviranosti posameznika, da ta sam ne bi mogel zaužiti smrtonosne učinkovine).

V izhodišče pogovora je bilo znova postavljeno razčiščevanje temeljnih pojmov. Moderatorka pogovora je namreč napaberkovala nekaj ključnih pojmov, povezanih z vprašanji konca življenja, in v komentar ponudila njihove »popularne« razlage, kot jih običajnemu uporabniku splet ponuja »guglanje«. V naboru teh pojmov se tako znajde tudi t. i. pasivna evtanazija, pod katero skušajo spraviti tudi takšna ravnanja, kot je opustitev nesmiselnega zdravljenja (torej odpoved t. i. terapevtski zagrizenosti). Dr. Matjaž Zwitter je bil v svojem nastopu jasen: po 40 letih izkušenj s hudo bolnimi je trdno prepričan, da pasivne evtanazije ni in da gre za pojem, ki le zamegljuje stvari. Če bi namreč dejansko obstajala t. i. pasivna evtanazija kot opuščanje nesmiselnega zdravljenja, bi to pomenilo, da je v Sloveniji 90 odstotkov ljudi, ki umrejo zaradi pasivne evtanazije: to bili potemtakem vsi tisti, ki umrejo doma, ker jih njihov sočuten družinski zdravnik v zadnjih izdihljajih ne napoti na urgenco, kjer jim lahko podaljšali življenje za nekaj ur, dni, morda celo nekaj tednov, ampak svojcem pojasni, da njihovi domači umirajo, in jim da navodila, kako naj ravnajo, da bo to umiranje čim lažje.

Ali je torej ravnanje takega zdravnika že evtanazija? »Nikakor,« je Zwittrov odgovor. Je utemeljena opustitev nesmiselnega intenzivnega zdravljenja. Enako velja tudi za vse bolnike, ki umrejo na navadnih oddelkih bolnišnic, ker jih dežurni zdravnik v zadnjih izdihljajih ne premesti na intenzivni oddelek, kjer bi jim lahko podaljšali življenje za nekaj dni. Pojma pasivna evtanazija zato dr. Zwitter ne priznava, pojem pogosto služi le zamegljevanju razprave in zakrivanju resničnega pomena evtanazije kot namerne povzročitve smrti.

FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Alenka Höfferle Felc: »Evtanazija je umor, uboj – to je treba vedeti in povedati.«

Ali se je v svoji praksi velikokrat srečala s prošnjami za končanje življenja, je bilo eno izmed vprašanj, naslovljeno na dr. Alenko Höfferle Felc. Njen odgovor: »Sploh ne!« Po eni strani je sicer res, da dela na področju, kjer se ne srečujejo z bolniki v terminalni fazi. Po drugi strani pa je delala na travmatološkem kliničnem oddelku, na oddelku za poškodbe hrbtenice. Občasno so dobili hudo politravmatizirane paciente; njihovo stanje je bilo tako težko, da se je zdravniški konzilij odločil, da jih ne bodo oživljali v primeru, če bi jim odpovedalo srce. A to nikakor ni bilo ravnanje, ki bi ga kakor koli vodila evtanazijska namera, kajti »evtanazija je umor, uboj – to je treba vedeti in povedati«, je dejala dr. Höfferle Felc.

Njene izkušnje so seveda povezane tudi s stiskami ljudi, zlasti takrat, ko mladim hude poškodbe dobesedno čez noč popolnoma spremenijo življenje. Pacienti, s katerimi se srečuje, so gibalno prizadeti zaradi poškodbe ali bolezni. Naloga timov v rehabilitacijski medicini (in v teh timih je glavna oseba pacient sam), je, da paciente naučijo uporabiti preostale zmožnosti in sposobnosti za čim kakovostnejše življenje. V tem smislu je to po njenih besedah »optimistična stroka«; čudovito je namreč opazovati (in pri tem seveda pomagati), koliko pozitivni sil, potencialov se prebudi v ljudeh: pri mnogih med njimi se sproži neka nova sila, nova modrost, ki prinaša nova spoznanja, videnja, spregledanje in osebnostno rast. To smo nemalokrat opazovali. Ni pa tako pri vseh. Omenila je primera mlajših moških, ki sta se srečala s paraplegijo. Obema so razlagali, da so rehabilitacijske možnosti zelo dobre, zdelo se je, da sta svoj položaj dokaj dobro sprejela, a slednjič so se stvari obrnile v drugo smer. Oba sta se po odpustu domov odločila za odhod – za samomor. A opozorilo: nihče od njiju ni prosil za (organizacijsko, finančno) pomoč pri tem države, še manj pa zdravnika, torej človeka, ki je zapriseženo vstopil v svoj poklic, da bo skrbel za zdravje in spoštoval življenje od spočetja do njegove naravne smrti. Tako mora tudi ostati, je bilo eno temeljnih sporočil celotnega nastopa dr. Alenke Höfferle Felc.

FOTO: Tatjana Splichal

Mag. Robert Friškovec: Umiranje je proces prizemljitve

Kako pa se pri svojem delu z vprašanji umiranja, omejenosti srečuje Robert Friškovec? Kot duhovnik se seveda srečuje s vprašanji konca, smisla, večnosti … življenja, kot zaporniški duhovnik pa se vsak dan srečuje z vprašanji omejenosti življenja, nesvobode, bolečine. V zaporih se vsak na svoj oseben in drugačen način sooča s temi vprašanji. V mnogih pogovorih o teh temah Friškovec zasledi željo po samomoru, izraženo z besedi: »Najraje bi kar umrl.« Pogosto to ni realna trditev, prej oblika čustvenega izsiljevanja ali česa drugega, a vsekakor so take misli navzoče. Sam v take pogovore vstopa tako, da v prvi vrsti odpira prostor slišanosti; prostor, v katerem lahko zaporniki spregovorijo o svojem doživljanju trpljenja, (ne)smisla, strahu, izgube, negotovosti, občutke krivičnosti, nekoristnosti …, zlasti pa izgube nadzora.

Zlasti to pa je točka, ki sega onkraj zaporniških zidov. Srečujemo se namreč s tem, kako se nekateri, ki doživljajo, da ne morejo nadzorovati sveta, želijo »ukiniti«; odločitev za radikalen korak torej v prepričanju, da s tem ohranjajo nadzor. Toda ali ni umiranje tudi (morda celo zlasti) vprašanje izpuščanja nadzora, moči, vpliva? Živimo v družbi, ki povečuje individualnost, svobodo, neodvisnost, umiranje pa je – vsaj za Friškovca – nasproten proces, proces prizemljitve. Nekateri ga težko sprejmejo, kar se kaže tudi skozi slovensko evtanazijsko razpravo.

FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Sara Ahlin Doljak: »Prosim, pomagajte, da se to trpljenje konča!«

Kakšna pa je veljavna slovenska ureditev teh vprašanj? Pravnica dr. Sara Ahlin Doljak je strnjeno predstavila ustavno in zakonsko ureditev. Slovenska zdravstvena zakonodaja evtanazije in pomoči pri samomoru ne pozna in je ne dopušča. Povzročitev smrti pacienta s strani zdravnika ali drugega zdravstvenega delavca bi bila po sedaj veljavni zakonodaji okvalificirana kot umor ali uboj, ki spadata med kazniva dejanja zoper življenje in telo; v določenih primerih tudi kot opustitev zdravstvene pomoči. Kot kaznivo dejanje je v 120. členu kazenskega zakonika opredeljeno tudi napeljevanje k samomoru in pomoč pri samomoru. Slovenska ustava v 17. členu določa, da je človeško življenje nedotakljivo, v 51. členu pa, da nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju razen v primerih, ki jih določa zakon.

Evtanazijo sicer v Sloveniji omenja nekaj pravnih aktov posameznih združenj s področja zdravstva, pri čemer gre v vseh teh aktih za naštevanje primerov morebitnega odklonilnega ravnanja članov teh združenje. Dr. Sara Ahlin Doljak je navedla nekaj takih primerov. Kodeks zdravniške etike, določa, da zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru. Kodeks medicinske deontologije prav tako določa, da zdravnik odklanja in obsoja evtanazijo in jo ima za »lažni humanizem«. Deklaracija svetovnega zdravniškega združenja v Ženevi iz leta 1948 zdravniku prepoveduje sodelovanje pri evtanaziji in samomoru z zdravniško pomočjo.

Po prepričanju predavateljice je to vprašanje veliko preveč kompleksno, da bi to področje urejali samo tako, da bi v omenjenem 120. členu kazenskega zakonika izključili kaznivost napeljevanja k samomoru in pomoči pri njem. S tem opozorilom je odgovorila tudi na Družinino vprašanje, ali bi morebitna uzakonitev pomoči pri samomoru trčila od člen ustave o nedotakljivosti človeškega življenja.

Ugledna pravnica je opozorila tudi na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je imelo pred seboj nekaj primerov, pri katerih je v okviru presoje o pravici do zasebnega življenja že priznalo pravico do samoodločbe o času in načinu končanja lastnega življenja, pri čemer je pri odločanju upoštevalo tri načela in sicer načelo avtonomije, ki lahko prevlada nad načelom svetosti življenja, upoštevaje načelo dobrodelnosti. Pri razpravah o evtanaziji gre namreč za to, da nekateri pri svojih argumentih izpostavljajo pravice do osebnega dostojanstva, avtonomije in samoodločanja, drugi pa poudarjajo nedotakljivost človeškega življenja.

Predavateljica pa je v delu svojega nastopa tudi, če smemo uporabiti ta izraz, »izstopila« iz pravniške vloge in predstavila svojo osebno izkušnjo z omejenostjo, ki ji jo je prinesla bolezen. Pred šestimi leti se ji je življenje spremenilo, ko je dobila traheostomo in gastrostomo. Na intenzivni negi je nekoč nočni sestri dejala: »Prosim, pomagajte, da se to trpljenje konča!« A to ni bil klic, želja po smrti, »želela sem, da mi pomagajo rešiti me bolečin in da po treh neprespanih nočeh končno zaspim«. Seveda so ji pomagali. Življenje je odtlej dobilo nove razsežnost: pred tem dogodkom je na fakulteti predavala en predmet, danes jih predava sedem. »Zdravniki so zaznali mojo stisko in mi pomagali, seveda ob pomoči družine in vseh dragih in dobrih ljudi, tudi fakultete, ki mi dovoli biti v njihovi sredini,« je svoje pričevanje sklenila dr. Sara Ahlin Doljak.