Ob robu konference smo se pogovarjali z njenim pobudnikom dr. Romanom Globokarjem, predstojnikom katedre za moralno teologijo.

Kako je dozorela odločitev za tematsko široko zastavljeno mednarodno konferenco o evtanazijski tematiki, pri kateri so sodelovali številni vodilni slovenski strokovnjaki, pa tudi poznavalci iz tujine, predvsem Avstrije?

Že ob napovedi pobude za slovenski zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja smo tudi na Teološki fakulteti razmišljali, da se moramo odzvati na to dogajanje in predstaviti bolj poglobljeno analizo tega, kaj takšna zakonodaja pomeni za širšo družbo, ne samo za tiste posameznike, ki bi se odločili, da končajo svoje življenje s pomočjo zdravnikov. Opozoriti hočemo, kako bo taka odločitev bistveno spremenila vrednost človekovega življenja v družbi. Osnovna ideja je bila, da s pomočjo strokovnjakov pokažemo, da bodo daljnosežne posledice morebitnega sprejetja takega zakona za družbo škodljive.

Pa pričakujete, da bodo argumenti, ki so bili predstavljeni na Teološki fakulteti, čeprav večinoma niso teološki, temveč pravni, etični, medicinski, filozofski, sprejeti v javnem prostoru – tudi v političnem prostoru, kjer se bo o teh stvareh ne nazadnje odločalo? Ali je slovenska družba dovolj odprta in pluralna, da vaši argumenti enakovredno in enakopravno vstopajo v javno razpravo o tej tematiki?

Nujno je predstavljati naša stališča, o njih govoriti, zato da ne bodo preslišana. Gotovo organizatorji posveta ne moremo računati, da bomo imeli zelo širok odmev v družbi, da bomo naleteli na širšo podporo medijev ali da bodo predlagatelji zakona o pomoči pri samomoru nujno upoštevali mnenje, ki prihaja s Teološke fakultete, oziroma se poglobljeno zanimali za to, kaj teologi o tem razmišljajo. Ne, nismo naivni, da bi zdaj mislili, da bomo spremenili prepričanja predlagateljev ali podpornikov tega zakona. A to nas ne odvezuje naše dolžnosti. Velik del javnosti o teh stvareh skorajda ne razmišlja, tudi če bi ljudje to hoteli, pa ne morejo razmisliti celovito. Dokler so namreč v javnosti samo ene informacije, potem si tisti, ki bi želeli dobiti kakšne druge informacije o tem, kakšni so argumenti proti uveljavitvi takega zakona, ne morejo ustvariti celovite podobe.

60 odstotkov ljudi, ki se v Avstriji sprva odločijo za pomoč pri samomoru, spremeni svoje razmišljanje, ko se pogovorijo s paliativnim zdravnikom – ko torej dobijo alternativo.

Poglejmo samo en primer. Na simpoziju smo predstavili izkušnje iz Avstrije, ki ima še vedno prepoved evtanazije, ima pa dovoljeno pomoč pri samomoru. Slišali smo podatek, da 60 odstotkov ljudi, ki se sprva odločijo za pomoč pri samomoru, spremeni svoje razmišljanje, ko se pogovorijo s paliativnim zdravnikom – ko torej dobijo alternativo. V Sloveniji take alternative skorajda nimamo. Mi imamo zelo slabo razvito mrežo paliativne oskrbe, zato predlagana zakonodaja takšnega posveta, kot ga imajo v Avstriji, niti ne predvideva, saj tako rekoč nimamo paliativnih zdravnikov. Nimamo ljudi, ki bi imeli specializacijo iz paliativne oskrbe, ker te specializacije v Slovenij ni. Vidimo pa, da se v Avstriji ljudje odločijo drugače, ko vidijo, da imajo neko drugo možnost. Še enkrat: v Sloveniji te druge možnosti ni. Mi moramo najprej narediti vse, da bo razvita paliativna mreža, da bomo lahko razvili drugačen pristop do tega vprašanja. To je že eno pomembno sporočilo našega simpozija.

Druga zadeva: spregovorila sta onkolog in psihiatrinja, ki sta s svojega vidika povedala, kaj predlagana zakonodaja pomeni za zdravnike: kakšno breme je to za zdravnika, kako je s strani zdravnika nemogoče presojati, kaj je neznosno trpljenje pacienta. Ob tem se zastavlja tudi vprašanje glede avtonomije in prisebnosti nekoga, ki neznosno trpi: koliko je tak človek sploh še avtonomen? Prav avtonomnost pa je ključni pojem, na katerem sloni predlagana zakonodaja.

Kar mi lahko naredimo, je – in mislim, da je to vsekakor bil prispevek posveta –, da »najedamo« prepričanost v nekakšno samoumevnost argumentov, ki jih navajajo predlagatelji zakona o pomoči pri samomoru.

V čem torej vidite glavni prispevek posveta?

Kar mi lahko naredimo, je – in mislim, da je to vsekakor bil prispevek posveta –, da »najedamo« prepričanost v nekakšno samoumevnost argumentov, ki jih navajajo predlagatelji zakona o pomoči pri samomoru. Predvsem je tukaj treba povedati, da takšna zakonodaja odpira prostor za zlorabe. Noben zakon, pa naj bo še tako popoln, ne more preprečiti zlorab. Še bolj pomembno pa je to: tudi ko bi bil zakon popoln in ko bi v celoti preprečil zlorabe – pa jih ne! –, bi njegovo sprejetje nujno spremenilo pogled na življenje: začeli bomo »meriti«, katero življenje je še vredno in katero ni več vredno življenja.

Začeli bomo »meriti«, katero življenje je še vredno in katero ni več vredno življenja. 

Skratka: posnetki s posveta bodo objavljeni na spletu, kdor koli bo želel vprašanje evtanazije presojati celovito na podlagi argumentov ne le za, temveč tudi proti, bo imel to možnost. Ne mislim, da bo ta možnost spremenila razmišljanje vseh, marsikomu pa bo dala misliti – o tem sem prepričan.

Ali bomo govorili, da je človeško življenje vedno nedotakljivo ali pa bomo zaradi sklicevanja na izjemne primere zdaj že z zakonodajo rekli, da pač ni …

Kakšne so dosedanje izkušnje glede možnost medijskega vstopanja vaših argumentov v javne razprave? Kolikor sem lahko videl, so preko zooma posvet na Teološki fakulteti spremljali nekateri mediji, tudi nacionalna radiotelevizija. Kakšna je na sploh v tej zgodbi vloga medijev? Sprašujem tudi zato, ker je bilo na posvetu izrecno izpostavljeno tudi vprašanje rabe jezika v javnih razpravah o evtanaziji in pomoči pri samomoru.

Medijske izkušnje so raznolike … Tudi glede strategije javnega nastopanja je treba pošteno razmisliti, kaj je trenutno najbolj pametno. Imamo recimo razprave pro et contra, kjer pa je zelo jasna agenda tako novinarja, ki vodi oddajo, kot sogovornikov, predlagateljev oziroma zagovornikov zakona o pomoči pri samomoru. To niso razprave, ki bi jih vodilo iskanje resnice, iskanje dobrega ali skupno razmišljanje o nečem, ampak gre velikokrat za očrnitev »druge«, drugačne strani, zlasti Cerkve ali zdravnikov. Trenutno smo tako Cerkev kot zdravniki na slabem glasu – že ko se pojaviš in v javnosti predstavljaš to institucijo, si takoj tisti, ki nisi priljubljen, nisi simpatičen, družba nima nikakršne naklonjenosti do tebe. V takih razmerah se zastavlja vprašanje, koliko je sploh smiselno vstopati v taka soočenja. Bom iskren: tudi zato namenoma na posvet nisem vabil nobenega od predlagateljev zakona, da bi se tu v takšni maniri soočali pro et contra. Kajti tu gre v resnici za zavzemanje za temeljne civilizacijske vrednote. Ali bomo govorili, da je človeško življenje vedno nedotakljivo ali pa bomo zaradi sklicevanja na izjemne primere zdaj že z zakonodajo rekli, da pač ni …

FOTO: Bogomir Štefanič

Naj se na tej točki dotaknem predavanja dr. Gabriela Kavčiča, ki je govoril o vprašanju vesti in samomoru s pomočjo. Dobro je pokazal, da so načela katoliške tradicije že iz preteklosti videla ta problem – primere, ko se nekdo v vesti odloči: na morem več. Pa je ta vest lahko zmotna. Ampak zaradi tega ne bomo spremenili norme, zakonodaje – ne bomo rekli, da je nekaj takega v redu. Lahko rečemo, da konkreten človek s to boleznijo na tak način ni zmogel več in se je odločil, da konča svoje življenje. In ga izročamo Božjemu usmiljenju in zaupamo, da je za tega človeka to bila rešitev. Ne trdimo, da je bil zaradi tega pogubljen. Ne moremo pa zaradi takega izjemnega primera spreminjati zakonov in moralnih norm!

Želim si predvsem to, da bi se slišale zgodbe zdravnikov in ljudi, ki jih je spremljanje umirajočih obogatilo v njihovem življenju.

Kako si želite, da bi razprava, ki jo je sprožil predlog zakona o »medicinski zastrupitvi« bolnih, kot je dejal eden od referentov dr. Tadej Strehovec, tekla naprej?

Želim si predvsem to, da bi se slišale zgodbe zdravnikov in ljudi, ki jih je spremljanje umirajočih obogatilo v njihovem življenju; da bi se slišali tudi dileme in strahovi tistih, ki delajo na tem področju in vedo, kaj bi takšna zakonodaja prinesla. To se mi zdi ključno. Edino zgodbe bodo zmagale …

Kot je na posvetu dejal dr. Kavčič, ki ste ga omenili: v tej razpravi »ni pametno pametovati« … 

Res je, zelo pomembno bo tisto, kar bo nagovorilo srca ljudi. Na posvetu je bila denimo med nami gospa, ki je povedala, kako je bilo, ko je ob umiranju spremljala moža, kako pomembne so bile stvari, kot je oskrba na domu, paliativna oskrba, duhovna oskrba … To so pomembne stvari, ki jim moramo najprej urediti.

Posvet je potekal »v živo« na Teološki fakulteti in prek spleta. FOTO: Bogomir Štefanič

Konferenca na Teološki fakulteti je potekala v štirih vsebinskih sklopih. Posnetki so preko povezav objavljeni na Facebook strani slovenske redakcije Vatican News:

Prvi sklop: mednarodne izkušnje

(pozdravni govori; dr. Johann Platzer: Avstrijski zakon o pomoči pri samomoru in njegova uporaba – izzivi po enem letu; dr. Sigrid Müller: Avstrijski zakon o pomoči pri samomoru cerkveni in teološko-etični odzivi; dr. Tonči Matulić: Družbene posledice legalizacije evtanazije – spremenjeni pogled na vrednost življenja).

Drugi sklop: interdisciplinarni dialog

(dr. Matjaž Zwitter: Vloga zdravnikov pri prostovoljnem končanju življenja; dr. Maja Rus Makovec: Etične in klinične dileme asistiranega samomora pri ljudeh z duševno motnjo; dr. Blaž Ivanc: O nekaterih pravnih problemih glede evtanazije in varstva človekovega dostojanstva)

Tretji sklop: Teološko-etični pogled

(dr. Roman Globokar: Vprašanje avtonomije pri prostovoljnem končanju življenja; dr. Tadej Strehovec: Evtanazija ali kemična zastrupitev – jezikovni vidiki evtanazijskega gibanja; dr. Gabriel Kavčič: Samomor s pomočjo in vest; dr. Meta Rus: Pomen ranljivosti ob koncu življenja)

Četrti sklop: Eksistencialni in duhovni pogled

(dr. Ivan Platovnjak: Duhovne potrebe neozdravljivo bolnih in umirajočih oseb; mag. Berta Kotar Jordan: Osebna izkušnja spremljanja umirajoče osebe; dr. Branko Klun: Problem družbenega konsenza glede razumevanja življenja)