Zgodovinarka je od leta 2021 znanstvena sodelavka Študijskega centra za narodno spravo, njene raziskave pa se osredinjajo na izvor ter oblike genocidnega nasilja med drugo svetovno vojno s posebnim poudarkom na Sloveniji in študiju primerov (po)vojnih kršitev človekovih pravic na Dolenjskem. Urednica monografije Pragovi nasilja je sogovornica osrednjega pogovora julijske številke Slovenskega časa (priložen je dvojni novomašni Družini). Kot vabilo k branju integralne verzije pogovora objavljamo nekaj utrinkov, ki ponujajo vpogled v poglobljene premisleke odlične zgodovinarke.

Javnost je prepričana ali pa jo »vodilni« zgodovinarji vsaj stalno prepričujejo, da je o dogajanju na Slovenskem med drugo svetovno vojno povedano že tako rekoč vse in da tu ni več mogoče pričakovati kakšnih novih znanstvenih spoznanj. Vaše mnenje je očitno drugačno, sicer najbrž ne bi sprejeli urejanja zbornika, ki se posveča obdobju 1941–1943 …

Res je, gre za izjemno pomembno obdobje, v katerem se je za sodobnike »lomil čas«: ljudi je aprila 1941 udarila druga svetovna vojna in z njo okupacija tuje vojaške sile, trganje vsakdanjosti se je vse bolj prepletalo s surovostjo okupacijske politike, prvimi zamislimi podtalnega odpora v taboru tradicionalnih strank in z začetki zelo otipljive revolucionarne akcije za vzpostavitev režima pod izključno oblastjo komunistične partije. Slednje so se do skrajnosti izostrile z ustanovitvijo Varnostno-obveščevalne službe avgusta 1941 in s prvimi likvidacijami najvidnejših nasprotnikov komunizma. Takšno »dokončno urejanje« in vse bolj brezkompromisno obračunavanje z nosilci protirevolucije (ali ljudmi, ki so jih revolucionarji označili za take) je že v prvem letu vojne vodilo k nastanku prostovoljnih protikomunističnih enot na Dolenjskem. Zaradi nasilja italijanske vojske med veliko ofenzivo leta 1942 in nevzdržnih pritiskov komunistične strani so najbolj trpeli preprosti ljudje na podeželju, ki so bili prisiljeni v iskanje preživetvenih strategij sredi najbolj zapletenih razmer, s kakršnimi nihče ni imel izkušnje in se je težko znašel v njih. Knjiga s pomočjo izbranih primerov osvetli logiko brutalnih komunističnih umorov in nato v rezu italijanske kapitulacije kratkotrajno obdobje partizanske oblasti v Novem mestu, intenzivno iskanje političnih sovražnikov znotraj mesta, ki se je končalo z množičnimi aretacijami in nato likvidacijami komunizmu najbolj oporečnih posameznikov v breznih mestnega zaledja. Kočevski proces iste jeseni 1943 je bil prvi montirani revolucionarni proces, vzporedno z njim pa knjiga pokaže na povsem človeško tragiko ob sesutju osnovnih pravnih norm. Socialna mobilnost partijsko najbolj izoblikovanih novih ljudi je istočasno ustvarila novo avantgardo po zgledu boljševiške revolucije, vse pa se tematsko steka v vprašanje tranzicijske pravičnosti danes. Še več, knjiga se zaključi s problematizacijo državljanske vojne pri nas, ki je izredno pomemben, a še vedno ne dovolj raziskan fenomen ter ga zanesljivo postavlja v ustrezen primerjalni historiografski model.

Kot raziskovalke se me najbolj dotaknejo pričevanja ljudi, ki so neposredno doživeli grozo nasilne smrti svojih družinskih članov, obenem pa me fascinira njihova volja po preseganju zla in sposobnost preživetja, ne glede na vse hudo v življenju.

Na predstavitvi monografije Pragovi nasilja. FOTO: Bogomir Štefanič

Za zbornik ste sami napisali dva prispevka, ki pripovedujeta zgodbo Novega mesta aprila 1941 in jeseni 1943. Med drugim pišete o Novomeščanki Slavici Moškon, ki je morala aprila 1941 z vso naglico ob nemški zasedbi Novega mesta šivati nacistične zastave, s tako rekoč enako naglico pa septembra 1943 po kapitulaciji Italije partizanske zvezde s peterokrako zvezdo. Ta konkretni primer želim uporabiti kot povod za vprašanje: Kako so se v tako naglih premenah časov sploh lahko znašli in razumno odločali t. i. »preprosti« ljudje? Pa tudi: kako se vas kot zgodovinarke dotaknejo takšne osebne zgodbe?

Vojna je v svoji najbolj rudimentarni obliki naplavila in stopnjevala kaos uničenja, intimno soočanje z ubijanjem oz. ubijalci, ljudi pahnila v izkustvo popolne brutalizacije smrti, razrušenih domov in raztrganih medčloveških vezi. Ob začetku aprilske vojne je med lokalne (in družinske) skupnosti močno zarezala okupacijska meja, ki se je v novomeški okolici vsaj v prvih tednih zaradi negotovosti o tem, katera okupacijska oblast prihaja in odhaja, zdela gibljiva. Občutek brezvladja je sprva utrjeval vtis, da si lahko ljudje prigrabijo čim več zapuščenih oz. odvrženih dobrin, ki so se zdele na dosegu roke po razsulu jugoslovanske vojske. Po drugi strani pa so organizirane skupine protestirale za nemško okupacijsko silo proti italijanski, vendar se je izkazalo, da so v ozadju pronemških manifestacij večkrat tisti ljudje, ki so se po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo proslavili kot najglasnejši aktivisti za julija 1941 prvič omenjeno Osvobodilno fronto pod okriljem komunistične partije. Zaradi prekinjenih običajnih komunikacijskih poti in odrezanosti od mestnih središč so se bili ljudje prisiljeni zateči k alternativnim oblikam sporočanja od ust do ust ali po zaupnih osebah; razumno odločanje je bilo v tako begajočih časih brez dvoma zelo oteženo in bržkone vklenjeno v njihov lastni moralni in duhovni ustroj ter predvojna politična nagibanja. Toda v ekstremnih razmerah vojne so tudi ta postala ogrožajoča; po izredno pomembnem 16. septembru 1941 in sklepu samooklicanega Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora, da se s smrtjo kaznujejo vsi t. i. »narodni izdajalci«, je bila pot preganjanju in celo iztrebljanju tistih, ki politično niso mislili tako, kot so mislili komunisti, široko odprta. Prav ta lov na t. i. izdajalce je bil uvertura v državljansko vojno. Povsem naravno je, da so ljudje vojno najprej hoteli preživeti. »Razumno« odločanje je bilo pogojeno z zunanjimi vojaškimi pritiski in vrženostjo v čas, ko je človeško življenje v hipu lahko postalo samo še nič. Zgodbe ljudi, ki so živeli in odraščali med vojno, brez dvoma nosijo težo – težo mnogovrstnih izgub. Kot raziskovalke se me najbolj dotaknejo pričevanja ljudi, ki so neposredno doživeli grozo nasilne smrti svojih družinskih članov, obenem pa me fascinira njihova volja po preseganju zla in sposobnost preživetja, ne glede na vse hudo v življenju.

Zanikanje nezakonitosti in nepoštenosti kočevskih procesov je poleg umanjkanja ukrepov povračilne in obnovitvene pravičnosti najboljša ilustracija neodnosa do človekovega dostojanstva kot temeljne vrednote.

Monografija Pragovi nasilja teži k iskanju in razkrivanju novih virov ter izpostavljanju kritičnih pasti oz. stranpoti učinkovitega uveljavljanja načel tranzicijske pravičnosti pri nas. FOTO: Bogomir Štefanič

Monografija se skozi nekatere prispevke dotika vzpostavljanja t. i. tranzicijske pravičnosti. Ali tudi izdajo takšnih knjig lahko vidimo v tej luči: kot iskanje resnice in zbiranje novih dejstev, kar prispeva k vzpostavljanju pravičnosti?

Knjiga vsekakor teži prav k temu: iskanju in razkrivanju novih virov ter izpostavljanju kritičnih pasti oz. stranpoti učinkovitega uveljavljanja načel tranzicijske pravičnosti pri nas. Poglavje o tem izriše marginalizacijo ukrepov povračilne pravičnosti, ker jih ustrezne institucije niso bile niti zmožne niti voljne izvajati. Nihče ni odgovarjal za nobeno hudodelsko dejanje zoper človečnost, medtem ko je zanikanje nezakonitosti in nepoštenosti kočevskih procesov poleg umanjkanja ukrepov povračilne in obnovitvene pravičnosti najboljša ilustracija neodnosa do človekovega dostojanstva kot temeljne vrednote. Za nameček so bile druge tematike, ki se med sabo logično dopolnjujejo skozi vsa poglavja monografije, v slovenskem zgodovinopisju potisnjene na rob; vsekakor je čas, da se dejstva, ki še vedno tako zelo razdvajajo, prevetrijo s svežim pogledom in predvsem z rahljanjem čustvenih bremen. Toda slednje zahteva neomajno etično in profesionalno držo raziskovalca, ki bo pogumno odstiral zlasti najtemnejše plati preteklosti.

Vedno so me zanimali koncepti, ki so odločitvam ljudi vcepljali legitimnost, oplajali (ali morda razkrajali) kulturno tkivo dobe in dodajali ekstatično dimenzijo ideološkim poskusom obvladovanja tako skupnosti kot posameznikov.

Če si na tej točki dovolim malce »vrtanja« v vašo zasebnost: kaj vas je pravzaprav usmerilo na zgodovinopisno področje in tu k raziskovanju prve in druge svetovne vojne? Vaša prva študijska izbira je bila namreč teologija …

Moja prva študijska izbira je bila res teologija in bržkone me je prav ta oblikovala tudi v želji po raziskovanju najbolj prefinjenih odtenkov vprašanj o mestu človeka v ekstremnih razmerah in razmerjih v vojni ter zlasti to, kaj v takih okoliščinah temeljno usmerja njegova ravnanja. Vedno so me zanimali koncepti, ki so odločitvam ljudi vcepljali legitimnost, oplajali (ali morda razkrajali) kulturno tkivo dobe in dodajali ekstatično dimenzijo ideološkim poskusom obvladovanja tako skupnosti kot posameznikov. Potem je bil od podiplomskega študija socialne antropologije zame najbolj logičen prestop v zgodovino kot konkretno presečišče idej, mentalitet in procesov človekovega ponotranjanja resničnosti ter poskusov njene interpretacije. Trenutni premik od proučevanja zgodovine prve svetovne vojne k drugi je zgolj naravno nadaljevanje študija kulturnih in socialnih implikacij velikega spopada od leta 1914 do 1918 ter poglabljanje vedenja o eliminacionističnih koreninah in ne vedno očitnem obsegu izključevalnih, destruktivnih fenomenov vojne moderne evropske dobe.

Celoten pogovor objavljamo v 171. številki Slovenskega časa (priloga Družine št. 26-27)