Pomoč UNRRA, univerza UNRRA

UNRRA (United Nations Relief and Rehabilitation Administration) je bila humanitarna organizacija, ki so jo Združeni narodi ustanovili 9. novembra 1943 in je delovala do leta 1947. Načrtovala in koordinirala je izboljševanje življenjskih razmer žrtev vojne in lajšanje begunske krize v regijah, ki so bile pod nadzorom Združenih narodov. Z obsežno socialno in medicinsko pomočjo, s hrano in drugimi nujnimi sredstvi za vsakdanje življenje, so začeli obnavljati povojni svet. Pomoč je bila namenjena tudi nenemškim beguncem, ki so bili najbolj prizadeti. Organizacija je imela v ZDA sedež v New Yorku, v Evropi v Londonu, v Aziji pa v Sydneyju.

 V prvem povojnem letu so Združeni narodi pod pokroviteljstvom ameriške vojske v Münchnu ustanovili edinstveno povojno izobraževalno ustanovo – univerzo UNRRA Svobodna Evropa, ki je imela sedež v Nemškem muzeju znanosti in tehnologije (Deutsches Museum). Tu so imeli možnost študirati nenemški begunci, ki so lahko dokazali, da niso sodelovali z nacizmom. V materialno in duhovno razbitem povojnem svetu je univerza UNRRA pomenila vrnitev humanistične etike: človeka je ponovno postavila v središče vrednot, predvsem pa je ponovno vzpostavila varovanje človekovih pravic. Pomen te univerze razberemo iz besed Nine Bšor, slušateljice: »Tako zelo smo se želeli učiti!«

V materialno in duhovno razbitem povojnem svetu je univerza UNRRA pomenila vrnitev humanistične etike: človeka je ponovno postavila v središče vrednot, predvsem pa je ponovno vzpostavila varovanje človekovih pravic.

Življenjska pot Otmarja Pirkmajerja

Otmar Pirkmajer je bil pravnik, doktor prava z zavidljivo bibliografijo, okrajni glavar na Ptuju, veliki župan Mariborske oblasti, glavni inšpektor na Notranjem ministrstvu Kraljevine SHS, honorarni profesor na juridični fakulteti Univerze kralja Aleksandra v Ljubljani in pomočnik bana Dravske banovine v letih 1929‒1935. Prisilno so ga upokojili leta 1935, ko je postal predsednik vlade pronemški dr. Milan Stojadinović.

Kot politik (nekateri ga opisujejo kot birokratskega, ker je bil tako zelo natančen) je ostal lojalen londonski vladi, zavzemal pa se je za podpis sporazuma Tito-Šubašić. Že leta 1942 so ga Italijani izbrali za talca, česar se spominja tudi Fran Saleški Finžgar v delu Leta mojega popotovanja. Nemci so ga zaradi liberalnih stališč oktobra 1944 zaprli v ljubljanske zapore. Kot političnega jetnika so ga nato konec februarja 1945 internirali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je zbolel za tifusom. Osvobodila ga je ameriška vojska 29. aprila 1945.

V odsotnosti, ko se je zdravil v ameriški vojaški bolnišnici v Münchnu, je bil doma na dveh povojnih procesih poleti 1945 najprej obsojen kot gospodarski sodelavec nacifašizma na smrt, pred sodiščem narodne časti pa še na lažje prisilno delo in zaplembo premoženja. Čez dva meseca so sodbi ovrgli zaradi proceduralnih napak. Sin Fedor, tudi pravnik in član Osvobodilne fronte, je zapisal, da je dosegel očetovo rehabilitacijo že leta 1946.

Po Dachauu – Dachau 

Po dveh aretacijah se je Pirkmajer spet znašel v Dachauu, kjer so bile sicer razmere precej drugačne: barake so bile obnovljene, mnogi bivši taboriščniki so tu našli začasno in zasilno domovanje. Razumevanje druge aretacije zaplete dejstvo, da ni izgubil niti položaja rektorja niti položaja profesorja. Izpustili so ga v začetku februarja 1947. Sredi marca je ponudil odstop, a je tedaj univerza že postopoma zapirala svoja vrata, saj se je zaključeval mandat UNRRA. Ta je konec leta 1946 ustanovila International Refugee Organization (IRO), Mednarodno begunsko organizacijo, ki je prevzela vlogo mediatorja med zavezniškimi okupacijskimi silami, nemško vlado in razseljenimi osebami. Otmar Pirkmajer ni imel težav z novo zaposlitvijo. Popolnoma se je posvetil pomoči beguncem in razseljenim osebam. V poveljstvu ameriške okupacijske cone je postal častnik IRO za zvezo z nacionalnimi odbori za begunce. Zapisal je, komu je bila pomoč IRO namenjena: »Dobivali so podporo vsi begunci ne glede na ideologijo, ki so prišli v Nemčijo do leta 1945 s pogojem, da so lahko dokazali, da niso sodelovali v nacističnih ali satelitskih vojskah ali organizacijah, ki so sodelovale z Nacizmom.«

Nenavadna življenjska zgodba dr. Otmarja Pirkmajerja kaže težke razmere, v katerih se je obnavljalo življenje po drugi svetovni vojni. Kot pravni strokovnjak se je po letu 1945 posvetil reševanju beguncev. Vidimo ga lahko kot osebnost, ki je po svojih kariernih uspehih znal preživeti dramatične osebne padce in pozitivno gledati v prihodnost, saj ni obtičal v letu 1945. Kljub političnemu pregonu med drugo svetovno vojno in nato še po njej je s svojim delom, znanjem, zavzetostjo in humanizmom znova dosegel poklicne časti, tako da ga lahko upravičeno imamo za premalo znanega člana slovenske duhovne elite tedanjega časa.

Članek si lahko v celoti preberete v 35. številki magazina SLO.