Z njim je želel »odgovoriti na potrebe našega časa«, je poročal spletni portal Vatican News, obenem pa bodo na ta način mednarodne obveznosti, ki jih je sprejel Sveti sedež, začele veljati tudi za Državo mesta Vatikan. Nova »vatikanska ustava« med drugim predvideva razširjeno Papeško komisijo, ki je ne bodo sestavljali več samo kardinali, ampak bodo njeni člani lahko tudi laikinje in laiki, spremembe pa zadevajo tudi strožja določila glede proračuna in zaključnega obračuna.

»Vatikanska ustava« je bila prvič izdana leta 1929, takoj po podpisu Lateranskih sporazumov, leta 2000 jo je nadgradil Janez Pavel II. Prenovljen dokument stopi v veljavo 7. junija. Kot na spletnem portalu kanonist.eu pojasnjuje dr. Sebastijan Valentan, je novo besedilo daljše: namesto 20 ima 24 členov. Dokument potrjuje polnost papeževe moči upravljanja kot suverena Države Vatikansko mesto in vključuje zakonodajno, izvršno in sodno oblast.

V Papeški komisiji tudi laiki in laikinje

Novi zakon tudi določa, piše dr. Valentan, da so državljani, rezidenti in vsi tisti, ki v drugi vlogi in z različnimi nalogami in odgovornostmi opravljajo svojo službo v cerkvenem duhu za državo in Sveti sedež, del državne skupnosti. Druga nova posebnost zadeva strožjo in podrobnejšo ureditev proračuna in zaključnega obračuna, ki jo vsako leto obravnava papeška komisija v skladu z računovodskimi pravili in akti, ki imajo moč zakona.

Novi temeljni zakon potrjuje zakonodajno funkcijo Papeške komisije za Državo Vatikansko mesto, ki so jo doslej sestavljali predsednik kardinal (ki je tudi predsednik Governatorata) in drugi kardinali, ki jih je imenoval papež. Po reformi so lahko v komisijo imenovani tudi drugi člani, torej tudi laiki in laikinje, ki jih za petletni mandat prav tako imenuje sveti oče.

Vatikan. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj bodo spremembe pomenile v praksi

Na vprašanje, kaj zadnje spremembe prinašajo v delovanje vatikanskega governatorata in kako pomembno je sodelovanje laikov v vatikanskih strukturah, za našo spletno stran odgovarja dr. Nataša Govekar, direktorica teološko-pastoralnega oddelka v vatikanskem tajništvu za komunikacije.

Kaj po Vašem mnenju te spremembe prinašajo v delovanje vatikanskega governatorata?

Spremembe, ki jih je uvedel papež Frančišek, so tudi v tem primeru, kakor v drugih, vezane na bolj učinkovito služenje Petrovemu nasledniku in njegovemu poslanstvu. Namen reforme je boljše in bolj utečeno delovanje te male države, katere edini namen je, da papežu zagotavlja popolno samostojnost in svobodo. Gre za ovrednotenje sodelovanja laikov; avtentična razlaga državnih zakonov je izključno v pristojnosti Papeške komisije; državni svetniki, s katerimi so se prej posvetovali posamično, so postali odbor, ki opravlja izvršilne in svetovalne funkcije; uvedena je strožja in podrobnejša ureditev proračuna, ki bo izročen neposredno papežu, medtem ko je prej to potekalo preko Državnega tajništva. Poleg tega bo v nekaterih primerih možno, da predsednik vatikanskega governatorata v imenu države neposredno sodeluje v mednarodnih ustanovah, katerih član je Sveti sedež, in podpisuje sporazume s tujimi organi in subjekti za zagotovitev javnih storitev. 

Frančiškov pontifikat laike vabi v večjo soodgovornost na vseh področjih delovanja Cerkve.

Kakšne spremembe je po Vaših izkušnjah sodelovanje laikov in laikinj prineslo v delovanje rimske kurije?

Laiki in laikinje so bili od nekdaj prisotni. Med mojimi sodelavci so ljudje, katerih celotna družinska zgodovina je zaznamovana s službo različnim papežem: od pradedka kočijaža do današnjega koordinatorja avdio-video produkcije … Res pa je, da nas Frančiškov pontifikat vabi v večjo soodgovornost na vseh področjih delovanja Cerkve. Tako se tudi znotraj rimske kurije učimo črpati iz milosti krsta, ki je skupna vsem – duhovnikom in laikom – in ki nas vse usposablja za prevzemanje odgovornosti v služenju Cerkvi. Mislim, da sodelovanje različnih članov Božjega ljudstva daje tudi rimski kuriji bolj raznoliko podobo. To odseva ne le na vodstvenih položajih, ampak tudi na drugih »vidnih« mestih, na primer pri splošni papeževi avdienci ob sredah, kjer smo do nedavnega ob papežu lahko videli samo »monsignorje«, danes pa Božjo Besedo in povzetek papeževe kateheze v različnih jezikih berejo tudi drugi vatikanski uslužbenci (različnih stanov in raličnih starosti). Tako se počasi vsi skupaj učimo bolj »sinergičnega« delovanja. Vsem namreč dobro dene spomin, da skupaj izgrajujemo Cerkev in skupaj oznanjamo evangelij, vsak s svojim poslanstvom. Tudi v Vatikanu!

 Danes je preprosto normalno in lepo, da lahko moški in ženske, poročeni in neporočeni, skupaj sodelujejo v različnih družbenih in cerkvenih okoljih.

Kako sami ocenjujete vlogo žensk na visokih položajih v Vatikanu, ki so jih nekdaj zasedali izključno duhovniki?

Najprej je dobro spomniti, da v Cerkvi ne govorimo o vlogi laikov, o vlogi žensk, o vlogi te ali one kategorije ljudi ali o različnih odgovornostih, zato, ker bi želeli razdeliti »kvote izvršne oblasti«, kot da bi šlo za politično stranko ali ekonomsko združbo. V Cerkvi gre namreč za izgradnjo in delovanje organizma, telesa, v katerega smo vsi vcepljeni kot udje. V tem smislu imamo vsi eno samo vlogo, in sicer, da pričujemo za Božje kraljestvo, in to vsi skupaj, pod vodstvom Svetega Duha. Drugo, kar pride takoj na misel, ko govorimo o »položajih«, je Frančiškov »refren«, da nismo poklicani »zasedati teritorijev«, ampak »sprožati procese«. In glede tega, mislim, je lahko prisotnost žensk velik dar, saj nam je nekako »prirojeno«, da smo pozorne na življenje in da iščemo vse mogoče načine, da to življenje zaščitimo, spodbujamo, mu dajemo možnost, da se razvija... Naša vključenost v cerkveno življenje, na kateri koli ravni in v kateri koli okoliščini, temelji vedno na sposobnosti darovanja samega sebe. Za to darovanje nas vse usposablja krstno posvečenje in mislim, da je danes preprosto normalno in lepo, da lahko moški in ženske, poročeni in neporočeni, skupaj sodelujejo v različnih družbenih in cerkvenih okoljih.