Tokratno kolumno posveča vprašanju maternega jezika, in sicer v luči 21. februarja, ko smo obhajali mednarodni dan maternega jezika. Zaradi dogodkov v Ukrajini je del kolumne posvetila prav ukrajinščini in položaju drugih jezikov v tej državi, ki jo je 24. februarja po ukazu Vladimirja Putina napadla sosednja Rusija.

Tudi kot napoved skorajšnjega izida Slovenskega časa objavljamo ta del razmišljanja ugledne slavistke, ki je med drugim tudi članica odbora, ki v okviru Sveta Evrope bdi nad uresničevanjem Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih (odbor sestavljajo neodvisni strokovnjaki, zlasti raziskovalci in profesorji s področja sociolingvistike in mednarodnega prava, ki prihajajo iz držav podpisnic tega dokumenta).

V Kijevu je l. 1659 nastala Kijevsko-Mogiljanska akademija, najstarejša izobraževalna ustanova v vzhodnoslovanskem prostoru, kjer so poleg latinščine poučevali še grščino, cerkvenoslovanščino, poljščino in ruščino.

V duhu pretresljivih novic iz Ukrajine tri dni po mednarodnem dnevu maternega jezika sem pomislila na zadnje zasedanje Odbora za Evropsko listino za manjšinske in/ali regionalne jezike (ELRMJ) pri Svetu Evrope, ko smo v glasni razpravi sprejemali smernice za nadaljnje ravnanje na področju teh jezikov za Ukrajino.

Ogromna država, znana po zlatorumenih žitnih poljih in modrem nebu, v celoti leži na evropski celini in meji z Rusijo, Belorusijo, Poljsko, Slovaško, Madžarsko, Romunijo in Moldavijo. Deli današnjega ozemlja so bili pod upravo različnih oblastnikov. Poleg ukrajinskih govorov je v 16. in 17. stoletju na zahodu prevladovala poljščina, v osrednjem in vzhodnem delu pa od 17. stol. dalje ruski govori. V Kijevu je npr. l. 1659 nastala Kijevsko-Mogiljanska akademija, najstarejša izobraževalna ustanova v vzhodnoslovanskem prostoru, kjer so poleg latinščine poučevali še grščino, cerkvenoslovanščino, poljščino in ruščino.

Dejavno zavzemanje dela ukrajinske inteligence za razvoj ukrajinskega knjižnega jezika je zaživelo v 19. stoletju.

Dejavno zavzemanje dela ukrajinske inteligence za razvoj ukrajinskega knjižnega jezika je zaživelo v 19. stoletju. Ukrajinščina se je v tem času razvijala v Ruskem imperiju, obravnavana kot rusko narečje, in v vzhodni Galiciji, kjer je bila sicer bolj polonizirana, a prepoznana kot samostojen jezik. Prva ukrajinska nacionalna država je bila ustanovljena l. 1917, l. 1991 pa se je Ukrajina osamosvojila od Sovjetske zveze. V samostojni državi se je ukrajinščina uveljavila kot prvi uradni jezik, ruščina pa je do l. 2014 imela status jezika medetnične komunikacije. L. 2019 je bil sprejet poseben zakon o »zagotavljanju delovanja ukrajinščine kot državnega jezika« s poudarkom na obveznem učenju ukrajinščine. Po 10. členu aktualne ukrajinske ustave iz l. 1996 ima ukrajinščina status državnega jezika, zagotovljeni pa so tudi svoboden razvoj, raba in zaščita ruščine in drugih manjšinskih jezikov. Ukrajina je l. 1996 podpisala še ELRMJ in se zavezala k skrbi za 17 manjšinskih jezikov.

Po podatkih mednarodne raziskave INTAS iz l. 2006 je bil takrat materni jezik 55 % anketiranega prebivalstva ukrajinščina, 32 % ruščina, 11 % je kot materni jezik navedlo oba jezika, slaba dva odstotka pa druge materne jezike. Poznavalci ocenjujejo, da je danes značilna rusko-ukrajinska dvojezičnost, na jugu in vzhodu države pa se je razvil poseben pogovorni jezik, suržik, mešanica ukrajinskega in ruskega jezika.