V tiskani Družini objavljamo skrajšano verzijo ekspertize, na tem mestu pa integralno verzijo:

Vprašanje o tem, kdaj različne oblike kritike javnih oseb, literarno »bičanje« njihovih napak ali celo žaljive izjave o nekom lahko veljajo za umetniško literaturo, kdaj pa se na institucijo literature ni mogoče sklicevati, je staro in težavno. Tu je potrebna nemajhna mera literarne občutljivosti, ki nas varuje pred tem, da ne bi literaturi preveč zlahka izrekali neupravičenih očitkov. Na drugi strani pa je potrebna tudi etična občutljivost, ki naj bi varovala dostojanstvo vsake osebe.

Besedilo »Utrip laži« javno imenuje avtorja oddaje s priimkom »Možina« in mu nameni hude, mestoma vulgarne obtožbe.

To vprašanje se je odprlo, ko je Svetlana Makarovič dne 21. 1. 2022 na kolesarskem shodu na Trgu Republike v Ljubljani prebrala pesem »Utrip laži«. To besedilo, presenetljivo, ni odziv Makarovičeve na dejanje kakšnega politika ali druge vodilne javne osebnosti, ampak je odziv na oddajo TV Slovenija »Utrip« z dne 15. 1. 2022, ki jo je pripravil novinar in zgodovinar dr. Jože Možina. Besedilo »Utrip laži« javno imenuje avtorja oddaje s priimkom »Možina« in mu nameni hude, mestoma vulgarne obtožbe. Jože Možina toži Svetlano Makarovič zaradi javne žalitve, avtorica pa se brani, da je njeno besedilo literarna satira.

Literarni zgodovinar dr. Matija Ogrin. FOTO: Tatjana Splichal

Kako razumeti satiro?

V antični literaturi ima satira svoje korenine v jambskem pesništvu in atiški komediji, v latinskem svetu se je oblikovala v dveh samostojnih oblikah: kot satira v verzih pri klasikih Luciliju, Horaciju in Juvenalu in kot satirična prozna pripoved, ki se je že zgodaj dotikala z utopijo in pikaresknim romanom. V novem veku so zelo znana prozna dela te zvrsti napisali F. Rabelais, Cyrano de Bergerac in J. Swift. Pozneje je satirično prikazovanje človeških napak in slabosti prešlo iz teh dveh zvrsti v domala vse literarne oblike. Literarni teoretiki in zgodovinarji vidijo v tako široko razumljeni satiri nekaj značilnih, povezovalnih elementov. Oglejmo si nekaj definicij iz referenčnih del literarne vede.

Satira je oblika napada, ki kritiziranega prikaže kot majhnega in grotesknega, vendar ne odvratnega [abscheulich].

»Satira je umetniška forma boja zoper individualne ali socialne napake … Satira je oblika napada, ki kritiziranega prikaže kot majhnega in grotesknega, vendar ne odvratnega [abscheulich].« [1]

»Notorično težavno razlikovanje satire od paskvila, ki sramoti in obrekuje posamezne osebe, je v tradicionalni apologiji satirikov zastavljeno tako, da je dejavni namen satire v izboljšanju in ne v duhovnem ali socialnem uničenju kritizirane osebe in da se satira pri tem sklicuje na določeno resnico ali vrednoto.« [2]

»Z obtožbo pregreh satira pogosto kliče bralca, katerega seznanjenost s stvarno vsebino predpostavlja, za sodnika, pri tem meri človeško ravnanje po nekem določenem merilu in upa, da bo z razkritjem slabosti prispevala k izboljšanju.« [3]

Te strnjene definicije so formulirane tako, da veljajo tako za klasična satirična dela antične literature kakor za novoveška in poznejša literarna dela. Morda nam bodo v pomoč pri tehtanju posameznih izjav pesnice Svetlane Makarovič o zgodovinarju Jožetu Možini.

Kaj Makarovičeva trdi o Možini?

V prvih štirih vrsticah besedila Makarovičeva v obliki retoričnih vprašanj zatrdi, da je Možina »poklicni lažnivec«, da »potvarja zgodovino« in da je »ponižni hlapec vlade« – mišljena je vlada Janeza Janše. Naslednje štiri vrstice trdijo o Možini: »zmenè, nikoli sito, našla svinja je korito«, ki »žre, se baše in kozla« in da »drugega ne zna«. Grobim žaljivkam sledi trditev, da je Možina »izkozlal Pričevalce« in s tem »stopil je med izdajalce«. Tem hudim obtožbam je enaka še trditev, da je »obrekljivec brez časti«. 

Nobena od izjav v predmetni oddaji Utrip 15. 1. 2022 se ni izkazala kot laž ali obrekovanje; vaščani Dražgoš pa so v oddaji pričevali iz lastnega izkustva.

Ko te izraze črnjenja in obsojanja Jožeta Možine premerimo z zgoraj postavljenimi definicijami literarne satire, vidimo, da ni med njimi praktično nobenega ujemanja. Zgodovinarju Jožetu Možini doslej ni še noben zgodovinar dokazal kakršne koli konkretne vsebinske napake ali strokovnega spodrsljaja. Nobena od izjav v predmetni oddaji Utrip 15. 1. 2022 se ni izkazala kot laž ali obrekovanje; vaščani Dražgoš pa so v oddaji pričevali iz lastnega izkustva. Zato se pesem Makarovičeve ne ujema že s prvo definicijo, da je satira »umetniška forma boja zoper individualne ali socialne napake«, saj očitanih napak Možini nihče ni dokazal, prav tako ne vaščanom Dražgoš. S stališča satire je zelo problematična tudi žaljiva trditev, da naj bi bil Možina »zmenè, nikoli sito«, ki »žre, se baše in kozla« idr. Četudi bi vse drugo, kar trdi Makarovičeva, držalo, bi že zaradi teh besed njeno besedilo ne moglo biti satira, saj prva od navedenih referenčnih definicij pravi, da je satira oblika napada, ki kritiziranega prikaže kot »majhnega in grotesknega, vendar ne odvratnega«. Besede, da Možina »žre, se baše in kozla«, pa poskušajo avtorja oddaje Utrip prikazati kot odvratno bitje.

Ko Makarovičeva zapiše, da je avtor oddaj Pričevalci »izkozlal Pričevalce« in »stopil je med izdajalce« ter da je »obrekljivec brez časti«, je razvidno, da te javne obtožbe Jožetu Možini objektivno uničujejo dobro ime, ugled in spoštovanje.

Pomembna je tudi druga definicija, da je dejanski namen satire v izboljšanju človeških nravi in položajev, ne pa »v duhovnem ali socialnem uničenju kritizirane osebe« in »da se satira pri tem sklicuje na določeno resnico«. Ko Makarovičeva o avtorju oddaje Pričevalci izreče besede »našla svinja je korito«, da »izkozlal je Pričevalce« in »stopil je med izdajalce« ter da je »obrekljivec brez časti«, je razvidno, da te javne obtožbe Jožetu Možini objektivno uničujejo dobro ime, ugled in spoštovanje. Te obdolžitve v besedilu Makarovičeve, ki se ne nanašajo »na določeno resnico« (kot zahteva definicija satire), dejansko z uničevalnim namenom moralno maličijo javno osebnost Jožeta Možine kot novinarja in zgodovinarja. To po definiciji Metzler Lexikon Literatur ne more biti lastnost literarne satire.

Tretja definicija, ki jo je zapisal klasik nemške literarnovedne leksikografije Gero von Wilpert, se zdi skromna in samoumevna, vendar je daljnosežna. Wilpert pravi, da glede očitanih pregreh satira kliče za sodnika bralca, torej bralno občinstvo, »katerega seznanjenost s stvarno vsebino predpostavlja«. Pojasnimo si, kaj to pomeni, s primerom.

Ko je Aristofan v komedijah kritiziral brezvestnost in ambicioznost vojskovodje Kleona, je pri tem meril na resnične lastnosti te osebe, na njegovo dejansko nravstveno pomanjkljivost. Dramatik je to napako nemara literarno pretiraval in upodabljal po svoje – toda napaka sama je morala biti vsaj deloma takšna, kot so jo doživljali njuni atenski sodobniki. Če bi to ne bilo res, pač pa bi sodobniki poznali Kleona kot skromnega in obzirnega moža, bi Aristofanov komičen in satiričen tekst sploh ne deloval kot satira, marveč bi sodobniki vzkliknili, da Aristofan laže in obrekuje.

Nihče od zgodovinarjev Možini kot zgodovinarju ni dokazal stvarne napake, kaj šele zavestne laži, kar bi hipotetično nudilo neko podlago trditvi, da je avtor Pričevalcev »poklicni lažnivec«.

To je tudi smisel Metzlerjeve definicije, da se satira sklicuje »na določeno resnico«, in Wilpertove definicije, da satira predpostavlja bralčevo »seznanjenost s stvarno vsebino«. Satira je torej možna le na osnovi socialnega konsenza o določeni osebi ali pojavu: med bralskim občinstvom mora obstajati določena seznanjenost ali zavedanje o resnici kritizirane osebe, npr. o njenih resničnih napakah, da satira lahko na tem temelji. Prav to pa v primeru Jožeta Možine ne drži. Nihče od zgodovinarjev Možini kot zgodovinarju ni dokazal stvarne napake, kaj šele zavestne laži, kar bi hipotetično nudilo neko podlago trditvi, da je avtor Pričevalcev »poklicni lažnivec«. Nikomur tudi ni znano, da bi bil avtor Utripa z dne 15. 1. 2022 nedostojna in nezmerna oseba, ki »žre, se baše in kozla« itn. Izjava o Možini »našla svinja je korito« pa ima evidentni namen žaljenja in škodovanja njegovemu ugledu. Tako se ena za drugo izkažejo besede Makarovičeve zgolj kot lažne in žaljive obtožbe, ki ne temeljijo na kakršni koli resnici o Jožetu Možini.

Nasprotno, zelo številčnemu bralskemu občinstvu monografije »Slovenski razkol« in še bolj številnim gledalcem oddaje »Pričevalci« predstavlja Jože Možina objektivnega zgodovinarja in etično zavzetega, profesionalno podkovanega raziskovalnega novinarja. Spoštovanje, ki ga je zaradi tega Jože Možina deležen, je dokumentirano v številnih pisnih izrazih hvaležnosti bralcev in gledalcev za njegovo delo.

S teh analitičnih literarnovednih gledišč besedilo »Utrip laži« Svetlane Makarovič nikakor ne more veljati za satiro.

»Utrip laži« ima značilnosti tega, kar se v anglo-ameriškem svetu imenuje »character assassination«, kar bi lahko slovenili kot uničenje javne osebnosti.

Uničenje javne osebnosti

Nasprotno, »Utrip laži« ima značilnosti tega, kar se v anglo-ameriškem svetu imenuje »character assassination«, kar bi lahko slovenili kot uničenje javne osebnosti. Cambridge English Dictionary definira »character assassination« kot »nameren poskus uničiti ugled osebe z ostro, še zlasti nepošteno kritiko«, Merriam-Webster Dictionary pa kot »obrekovanje osebe, običajno z namenom uničenja javnega zaupanja do te osebe«. V vzhodni Nemčiji je bil podoben konceptualni postopek »Zersetzung«, ki ga je izvajala tajna policija Stasi, v Sovjetski zvezi in v Rusiji pa »kompromat«.

V »Utripu laži« je poleg uničenja Možinove javne osebnosti razvidna še neka druga težnja, ki daje celotnemu besedilu enoten cilj in značaj. To so verzi v drugi polovici besedila, kjer Makarovičeva apodiktično vrednoti zgodovinske teme druge svetovne vojne in revolucije na Slovenskem brez upoštevanja zgodovinskih faktov, zato pa s toliko bolj razvidno ideološko postavitvijo trditev, v katere mora bralec verovati, jih slepo sprejeti. V tem se kaže čisto ideološko-politična notranja forma besedila, ki Možino zmerja kot »ponižnega hlapca vlade«, torej prek Možine avtorica odpre še notranjepolitično temo – meri na tedanjo Janševo vlado. To pa so natanko tiste značilnosti, s katerimi Wilpertov leksikon definira politično pesnjenje: »Politično pesnjenje odeva v literarno privlačno obliko večinoma notranjepolitične probleme z namenom direktnega ideološkega vplivanja.« [4]

Besedilo »Utrip laži« je primer izrazito političnega pesnjenja, ki nima in ne more imeti statusa umetniške literature.

Besedilo »Utrip laži« je primer izrazito političnega pesnjenja, ki nima in ne more imeti statusa umetniške literature. Je političen tekst, ki, z Wilpertovimi izrazi, politične teme odeva v literarno obliko. Reči bi morali, da je »Utrip laži« politična zloraba institucije literature kot umetnosti, da z videzom literarne oblike plasira politično-ideološke teme. Za takšno politično besedilo vsekakor veljajo vse meje dopustnega in nedopustnega na enak način kakor za druge javne izjave.

Na tem mestu se ni moč opredeljevati do širših vprašanj o tem, kaj takšno drsenje pesnjenja v smer politično-ideološke namembnosti pomeni za sodobno slovensko literaturo in kako razumeti tovrstne napade na edinega novinarja RTV Slovenija, ki raziskuje revolucionarne pomore v državi z več kot 700 množičnimi morišči.

Reference:

[1] Metzler Lexikon Ästhetik. Hrsg. von Achim Trebeß. Verlag J. B. Metzler. Stuttgart, Weimar, 2006, s. 33.

[2] Metzler Lexikon Literatur. 3., völlig neu bearbeitere Auflage. Verlag J. B. Metzler. Stuttgart, Weimar, 2007, s. 678.

[3] Gero von Wilpert, Sachwörterbuch der Literatur. 7., verbesserte und erweiterte Auflage. Kröner, 1989, s. 809.

[4] Prav tam, s. 694.