17. maja 1942 so namreč partizanske enote pod vodstvom Komunistične partije izvedle prvi množični revolucionarni pomor slovenskih civilistov: v soteski Iške, južno od Ljubljane, so umorili 53 oseb, povečini pripadnike slovenskih Romov. Partizani 1. čete Šercerjevega bataljona so tega dne umorili 53 oseb, 49 oseb romske ter 4 osebe slovenske narodnosti. Med žrtvami je bilo 26 odraslih (nad 20 let), 2 mladostnika (15–17 let) in 24 otrok (pod 15 let). Med 26 odraslimi je bilo 14 moških in 12 žensk, med katerimi je bila ena na koncu 8. meseca nosečnosti. Žrtve so bile zvečine mladi ljudje, stari od 20 do 30 let.

Komunistični umori posameznikov in celotnih družin so se sicer začeli že jeseni leta 1941, najhujše oblike pomorov pa so se nadaljevale v vojnem in povojnem času, vse do januarja 1946. Ti zločini so dosegli vrh po koncu druge svetovne vojne spomladi 1945, ko je bilo v nekaj tednih umorjenih več kot 15.000 oseb oziroma en odstotek tedanjega prebivalstva Slovenije.

Podatki o tem dogajanju so številni in javnosti dostopni, tako da si lahko vsakdo ustvari resnično podobo strahotnega obsega komunističnih zločinov. A marsikaj kljub temu védenju še do danes ostaja nerešeno – med drugimi tudi vprašanje uradnega priznanja samostojne slovenske države, da so te žrtve obstajale in so zdaj mrtve. Gre torej za vprašanje izdaje mrliškega lista ali podobnega enakovrednega dokumenta zanje.

Na to perečo problematiko opozarjajo pri Novi Slovenski zavezi. Za tiskano izdajo Družine smo se o tem ob 17. maju pogovarjali z njenim predsednikom dr. Matijem Ogrinom.

Republiko Slovenijo moramo vprašati, kaj je storila za zamolčane žrtve, za osebe brez imena in groba, pa tudi za njihove hudo prizadete bližnje.

Na vprašanje, v čem vidi ključni pomen narodnega dneva spomina na žrtve komunizma, je med drugim odgovoril, da lahko »Slovenci na ta dan državo vprašamo, kaj je postorila, da bi o tej izkušnji zla v narodovi zgodovini javnost vedela več. Republiko Slovenijo moramo vprašati, kaj je storila za zamolčane žrtve, za osebe brez imena in groba, pa tudi za njihove hudo prizadete bližnje«.

17. maj kot narodni in državni dan spomina na žrtve komunizma mora po Ogrinovih besedah torej imeti tudi svojo pravno, juridično vsebino – zato so v Novi Slovenski zavezi obnovili pobudo, naj država za pobite žrtve končno izda mrliške liste.

Marsikdo je sicer živel v veri, da je demokratična Slovenija to že davno storila. A to prepričanje je zmotno, kajti »če bi bilo to vprašanje rešeno že davno, bi slovenska javnost že davno ‘zagledala’ rezultate revolucije in potem, denimo, ne bi bilo mogoče več širiti neresnic o NOB in ga simulirati kot slovensko državotvorno dejanje«.

A da ne bo pomote: pri Novi Slovenski zavezi jim ne gre za nekakšen boj proti NOB, temveč jim gre za uveljavljanje resnice o pobitih in izginulih. Za nekatere med njimi so bili mrliški listi sicer že izdani, a to so morali narediti svojci sami (večinoma zaradi dediščinskih postopkov), na svojo pobudo in stroške; začeti so morali postopek ugotovitve smrti ubitega, sprva celo pred sodišči, kar je bilo za starejše in za zdomce zelo težko, pozneje na upravnih enotah. Pri Novi Slovenski zavezi so prepričani, da bi to morala država Slovenija storiti po uradni dolžnosti – tudi zaradi mednarodnopravnih obveznosti (npr. Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem, ki je z zakonom vstopila v slovenski pravni red jeseni 2021).

Po dostopnih podatkih, ki pa so zelo razpršeni, so bili po oceni dr. Ogrina do danes izdani mrliški listi za tretjino, morda polovico izmed 14.901 oseb, ki so jih pri Novi Slovenski zavezi vrnili v javni spomin s projektom Farnih spominskih plošč.

Ali je mogoče vsaj približno oceniti, koliko žrtev je še brez mrliških listov? Po dostopnih podatkih, ki pa so zelo razpršeni, so bili po oceni dr. Ogrina do danes izdani mrliški listi za tretjino, morda polovico izmed 14.901 oseb, ki so jih pri Novi Slovenski zavezi vrnili v javni spomin s projektom Farnih spominskih plošč. Še veliko večja pa je številka žrtev, ki jo hrani baza Inštituta za novejšo zgodovino. Tisoče žrtev torej ne obstajajo v nobeni uradni evidenci Republike Slovenije, »za to državo so ne-osebe«, kot pravi dr. Ogrin.

Ali se bo to stanje spremenilo? Dr. Ogrin prav v okviru spominskega 17. maja na nosilce oblasti naslavlja apel za rešitev tega vprašanja, po naših informacijah naj bi o tej temi kmalu razpravljala tudi parlamentarna komisija za peticije.

Pogovor z dr. Matijem Ogrinom objavljamo v 20. številki Družine.