V prvi številki revije Cerkev danes, ki bo izšla v ponedeljek, 9. februarja, se bo vse vrtelo okrog nestrpnosti do Cerkve. Še pred izzidom vam ponujamo vpogled v intervju, ki ga je z dr. Martinom Kuglerjem pripravil Igor Vojinovič.

Dr. Martin Kugler se je rodil leta 1962 na Dunaju. Študiral je zgodovino, komunikologijo in politične vede na Dunaju, v Gradcu in Rimu. Je ustanovitelj in direktor družbe Kairos Consulting za nepridobitne organizacije, nastale leta 2004. Pred tem je ob izvedbi Srednjeevropskih katoliških dnevov delal kot predstavnik za odnose z javnostjo avstrijske škofovske konference. Od leta 2005 je generalni tajnik ekumenske MREŽE »Evropa za Kristusa » in član Observatorija nestrpnosti in diskriminacije kristjanov v Evropi. Je poročen, ima štiri otroke in živi na Dunaju.

Dr. Kugler, že vrsto let vodite Observatorij nestrpnosti in diskriminacije kristjanov; katere poglavitne kristjanofobne skupine po vašem opažanju prevladujejo danes po Evropi?

Izraz »kristjanofobija« se mi ne zdi najprimernejši, kajti pojav, o katerem se pogovarjava, vsebuje veliko več od zgolj fobije. Razumem pa vaše vprašanje širše. Raziskave o kršenju pravic vernih ljudi v Evropi pogosto ugotavljajo, da stoji za posameznimi primeri nestrpnosti ali diskriminacije ena izmed naslednjih treh skupin: radikalne feministke, istospolni lobi ali radikalni sekularisti. Nekaj primerov: Glede vprašanja dejanske in popolne enakosti med moškimi in ženskami radikalne feministke verjamejo, da pri dostopu do opravljanja splavov, kontracepcijskih sredstev in biotehnologije ne sme biti nikakršnih omejitev, zato se zavzemajo za ukinitev pravice do ugovora vesti. Njihovi aktivisti zahtevajo, da se v izobraževalni sistem uvede obvezna spolna vzgoja, da se ta začne v zgodnjem otroštvu in da je osredotočena na spoznavanje različnih oblik spolnosti. Ob tem delujejo istospolni (homoseksualni ali gejevski) aktivisti, ki hočejo dokazati, da je istospolnost povsem normalen pojav. Da bi dosegli popolno družbeno priznanje, želijo ti aktivisti zakonsko uveljaviti istospolne poroke in pravico do posvojitve otrok v istospolnih zvezah. To lahko, na primer, potegne za seboj, da bodo kristjani ali muslimani prisiljeni molčati glede svojih moralnih pogledov na istospolne zveze. Tretjič, imamo radikalne sekulariste, ki delajo na tem, da bi iz javnega življenja popolnoma odstranili vsa stališča, povezana z vero, in da bi verskim skupnostim odvzeli vsa javna denarna sredstva ter prepovedali npr. javno prikazovanje križa ali drugih verskih simbolov. Ob tem si prizadevajo odstraniti deklarirane kristjane iz vseh javnih služb. Na splošno se je že izkazalo, da so te tri lobistične skupine v imenu strpnosti pripravljene delovati nestrpno. Njihove največje tarče pa so ravno krščanske Cerkve, saj so za sekulariste poglavitni nosilci vere v onstranstvo (presežnost) in v naravni zakon čeprav je to kristjanom skupno tudi z drugimi svetovnimi verstvi.

V Sloveniji je bilo veliko izrazov nestrpnosti do Cerkve s strani članov ali dedičev totalitarnega režima; ali so kateri izmed širiteljev verske nestrpnosti do kristjanov po Evropi povezani z nekdanjim komunističnim režimom in kako?

Vladimir Palko, nekdanji slovaški minister, je pred kratkim objavil dragoceno knjigo v nemščini o tem in podobnih vprašanjih. V njej opisuje, kako so nosilci nekdanjega komunističnega režima v srednji in vzhodni Evropi od 60. do 80. let prejšnjega stoletja poskušali vplivati ne samo na svoje »sestrske stranke« (italijanske, francoske in druge komuniste), temveč tudi na svoje socialdemokratske »bratrance«, ki so bili zelo uspešni pri vodenju javnih zadev v zahodnih državah in pozneje na ravni Evropske zveze. Tradicionalne vrednote s področja družine, zakonske zveze, vzgoje in izobraževanja ali glede kulture življenja so ti socialisti in njihovi socialdemokratski »bratranci« vztrajno zavračali, pridružili pa so se jim tudi nekateri krščanski demokrati, ki so se vmes preobrazili v mlačne »liberalce« in v svojih državah tiščali glavo v pesek pred hitro napredujočo »antropološko revolucijo ». Korak za korakom je ta prikrita ali ponekod spontana koalicija zavrnila naravni zakon kot merilo za zagotavljanje človekovega dostojanstva in postala sovražna do vseh izrazov krščanskega vpliva na odločanje o javnih zadevah. Od tod je prišlo do ironičnega stanja, kot piše Palko v svoji knjigi, da so po propadu komunizma nekdanji komunistični politiki iz vzhodnoevropskih držav prevzeli najvišje položaje v službah Evropske zveze, postali so celo člani Evropske komisije. Leta 2004 se je zdelo, da je bilo za večino takšno stanje popolnoma sprejemljivo, saj je v tistem letu evropski komisar, Italijan Rocco Buttiglione, moral odstopiti s položaja zaradi svoje katoliške vere in sklicevanja na naravni zakon.

Pred kratkim smo obhajali teden krščanske edinosti. Kako lahko ekumenski stiki med krščanskimi Cerkvami prispevajo k zmanjševanju tega protikrščanskega ozračja?

Ekumenski odnosi so že veliko prispevali k podajanju pogumnega in doslednega odgovora na protikrščansko ozračje, ki ga omenjate. Priča smo celo novem ekumenskem duhu, ki je sad naraščajočih izzivov in potreb na različnih ravneh s tega področja. Kot konkreten primer lahko omenim avstrijsko mrežo »Lebenskonferenz« (PRO-life nevladne organizacije in različne Cerkve in krščanske skupnosti), kjer so že veliko storili na področju bioetike, podprli evropsko državljansko pobudo »One of Us«. Lebenskonferenz (lebenskonferenz. at) trenutno lobira proti evtanaziji in proti novi zakonodaji s področja reproduktivne medicine. Na ravni EZ deluje še več drugih omrežij ekumenskega značaja hvala Bogu!

Evropa se trese zaradi dogodkov v Parizu in njihovih posledic ali so med glavnimi sovražniki krščanstva v Evropi tudi islamski skrajneži?

Ne, radikalni islam deluje zunaj tega konteksta. Nevarnosti, ki prihajajo s te strani, se zelo močno razlikujejo od države do države in se pojavljajo samo v tistih regijah, kjer živi številčnejša skupnost muslimanskih priseljencev.


Celoten pogovor si preberite v novi številki revije Cerkev danes.