Na spletni strani Družine smo poročali o shodu, ki ga je v sredo na ljubljanskem Trgu republiko priredilo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve. Shod je povezal številne udeležence v nasprotovanju poniglavi oblastni odločitvi o ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve, njegova sporočilnost pa je presegla okvir zgolj tega, sicer pomembnega vprašanja.

Spomnimo ob tem na nastop dr. Jožeta Dežmana, donedavnega direktorja Muzeja novejše zgodovine, torej muzeja, ki so ga oblastniki po 75 letih delovanja brez argumentirane strokovne razprave ukinili, da bi na njegovem »pogorišču« vzpostavili nov muzejski javni zavod z novim, oblastem bolj všečnim vodstvom.

Dr. Dežman je na sredinah shodu opozoril na protiustavna ravnanja sedanjih oblastnikov v odnosu do preteklosti. V ta kontekst je umestil tudi »slavno romanje« ministrice za kulturo Aste Vrečko na Čebine, kjer je v ponedeljek, 17. aprila, ob 86. obletnici slavilno ovrednotila ustanovitev Komunistične partije Slovenije. Dr. Dežman je opozoril, da nosi takšno oblastno ravnanje sporočilnost, ki je v opreki z vrednotami slovenske osamosvojitve, torej vrednotami, ki so vtkane v slovensko ustavno identiteto. Pri tem se je govornik naslonil tudi na študijo pokojnega pravnika dr. Lovra Šturma, v kateri je nekdanji predsednik ustavnega sodišča utemeljil, zakaj je bila komunistična partija pred drugo svetovno vojno v Jugoslaviji prepovedana in zakaj bi bila stranka s takim programom tudi danes upravičeno prepovedana kjer koli v Evropski zvezi.

Za boljše razumevanje te tematike in tudi v poduk zgodovinopisnim »analfabetom«, ki – npr. v osebi ministrice za kulturo – z oblastnih pozicij spodjedajo temelje slovenske ustavne demokracije, objavljamo del študije, v kateri je dr. Šturm analiziral (ilegalno) delovanje Komunistične partije Jugoslavije (in tako tudi Komunistične partije Slovenije). Študijo je dr. Šturm v osnovnih potezah predstavil na posvetu Temna stran meseca II novembra 2018 in je bila pozneje v celoti objavljena v zborniku tega posveta, piscu teh uvodnih vrstic pa je dr. Šturm študijo poslal tudi osebno z dovoljenjem navajanja .

Vstopimo torej v preteklost in preko besed dr. Lovra Šturma spoznajmo, s kakšno ignoranco se srečujemo danes, ko imamo pred seboj oblastnike brez osnovnega zgodovinopisnega in ustavnopravnega védenja (študijo objavljamo brez obsežnih opomb).

»Ločnica je nasilje«

V zgodovinopisju, pa tudi širše je splošno znano, da je bila Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) pred drugo svetovno vojno v nekdanji Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, kasnejši Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) oz. Jugoslaviji v ilegali. Dejstvo, da je bila KPJ kot politična stranka prepovedana že kmalu po svoji ustanovitvi, je manj znano, še manj pa je v literaturi najti stvarnih razlag, zakaj je prišlo do tega.

Socialistična delavska stranka Jugoslavije (komunistov) se je neposredno po ustanovitvi na kongresu od 20. do 23. aprila 1919 v Beogradu manifestativno pridružila Kominterni.

Socialistična delavska stranka Jugoslavije (komunistov) se je neposredno po ustanovitvi na kongresu od 20. do 23. aprila 1919 v Beogradu manifestativno pridružila Kominterni. Kongres je kot temeljno programsko usmeritev partije opredelil njeno sodelovanje z delavskimi strankami, ki delujejo na podlagi nepomirljivega in brezkompromisnega razrednega boja proletariata s ciljem, da se kapitalizem uniči in se ustvari komunistična družba. Na drugem kongresu v Vukovarju, ki je potekal od 20. do 25. junija 1920, se je stranka preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije ter sprejela svoj program in statut.

Ministrski svet Kraljevine SHS je dne 29. decembra 1920 s posebnim razglasom številka 29282, znanim kot Obznana, začasno, do sprejema ustave, prepovedal komunistično propagando in komunistične organizacije, njihov tisk in vse druge spise, ki bi motili mir države znotraj in zunaj, upravičevali in odobravali diktaturo, revolucijo ali kakršnokoli nasilje.

Po prepovedi so konspirativno delovale številne partijske skupine njenih privržencev in popularizirale njene politične cilje ter pripravljale tudi atentate na najvišje nosilce državne oblasti.

Po prepovedi so konspirativno delovale številne partijske skupine njenih privržencev in popularizirale njene politične cilje ter pripravljale tudi atentate na najvišje nosilce državne oblasti. Ena od teh je bila skupina komunistov iz Bijeljine, poimenovana Rdeča pravica, v kateri je sodeloval tudi Rodoljub Čolaković, po vojni visok partijski in državni funkcionar. Tako sta Stevo Petrović in Alija Alijagić, pripadnika te skupine, skušala 30. aprila 1921 na pogrebu Branka Jovanovića, ministra za vojsko, izvesti atentat na Nikolo Pašića, predsednika vlade, in atentat na Milorada Draškovića, notranjega ministra. Le dva meseca pozneje, 28. junija 1921, na dan sprejema vidovdanske ustave, je Spasoje – Baćo Stejić, aktivist ilegalne komunistične partije, v družbi skupine komunistov iz Vojvodine vrgel bombo na kočijo, v kateri sta se kralj Aleksandar Karađorđević in Ivan Ribar, predsednik ustavodajne skupščine, peljala na podpis akta o razglasitvi ustave. Vendar se je bomba zapletla med električne žice in eksplodirala šele, ko je kočija že odpeljala mimo. Skoraj natanko leto dni pozneje od takrat, ko je partija v svoj program zapisala, »da bo za uresničitev svojega programa uporabila vsa revolucionarna sredstva, tudi najmočnejša«, 21. julija 1921 pa je Alija Alijagić, njen ilegalni aktivist, v družbi skupine komunistov iz Zagreba v Delnicah ustrelil notranjega ministra Milorada Draškovića.

Narodna skupščina 2. avgusta 1921 sprejela Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi, s katerim je, po začasni prepovedi z Obznano, prepovedala delovanje komunistične partije.

Po odločitvi partije, da se bo borila za »vzpostavitev sovjetske republike po ruskem zgledu« in da bo organizirala »ljudsko in rdečo vojsko za njeno obrambo«, po zgledu na Leninovo ČEKO in Rdečo armado, ter po prehodu njenih pripadnikov k terorističnim dejanjem, je Narodna skupščina 2. avgusta 1921 sprejela Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi, s katerim je, po začasni prepovedi z Obznano, prepovedala delovanje komunistične partije. Ta zakon, znan kot Zakon o zaščiti države, je pomenil potrditev razglasa z dne 29. decembra 1920 in njegovo po vsebini podobno, toda pravno bolj razčlenjeno normiranje. Prepoved je ostala trajno v veljavi, komunistična partija je bila postavljena izven zakona: nikdar več ni podala vnovične vloge za registracijo kot druge zakonito organizirane politične stranke in nastopila na volitvah pod svojim imenom. Delovala je v ilegali in konspirativno, kot politična organizacija je bila nezakonita.

Primerjalna analiza kasnejše in takratne sodne presoje pokaže, da bi bila politična stranka s takim ali podobnim programom in tako nasilnim načinom delovanja kot nekdanja KPJ v neskladju tudi z načeli svobodne demokratične družbene ureditve, ki so do svobode delovanja političnih strank zelo tolerantna, in z danes uveljavljenimi demokratičnimi evropskimi ustavnimi sistemi.

Črta ločnica, ki razmejuje odločitev o svobodi ali o prepovedi delovanja politične stranke, je nasilje, kot cilj ali način njenega delovanja.

Črta ločnica, ki razmejuje odločitev o svobodi ali o prepovedi delovanja politične stranke, je nasilje, kot cilj ali način njenega delovanja. Značilna je presoja Nemškega Zveznega ustavnega sodišča, ki je 23. oktobra 1952 prepovedalo nacionalsocialistično stranko, ki se je imenovala Socialistična stranka rajha – Sozialistische Reichspartei (SRP), in 17. avgusta 1956 Nemško komunistično stranko – Kommunistische Partei Deutschlands (KPD). Obe omenjeni sodbi o prepovedi desne in leve ekstremne politične stranke sta dali nemškemu Zveznemu ustavnemu sodišču tudi priložnost za opredelitev pojma svobodne demokratične družbe. Ta opredelitev je namreč ustavnemu sodišču tudi omogočila, da je utemeljilo ključne razloge za prepoved njunega delovanja. V sodbi o prepovedi nacionalsocialistične stranke SRP je nemška ustavnosodna presoja postavila načelo, da zaradi posebnega pomena strank za obstoj demokratične države ni možna njihova izključitev iz političnega življenja že takrat, ko se z legalnimi sredstvi borijo proti posameznim predpisom ali celo proti ustavnim institucijam. Takšna izključitev je dopustna šele takrat, ko hočejo takšne stranke omajati temeljne vrednote svobodne demokratične ustavne države. Temeljna ustavna ureditev je tista, ki je povezana z vrednotami. Je nasprotje totalne države, ki kot izključna oblast zavrača človekovo dostojanstvo, svobodo in enakost. 

Blagor skupnosti ne more biti že od vsega začetka izenačen z interesi in željami določenega razreda. Diktatura proletariata je nezdružljiva s svobodno demokratično družbeno ureditvijo.

Na prejšnje izhodišče se navezuje sodba o prepovedi nemške komunistične stranke KPD. Svobodna demokracija zavrača pojmovanje, da je zgodovinski razvoj določen z znanstveno določljivim končnim ciljem in da zato lahko končni cilj tudi določa posamezne skupne odločitve kot korake k uresničitvi tega cilja. Blagor skupnosti zato ne more biti že od vsega začetka izenačen z interesi in željami določenega razreda. Diktatura proletariata je nezdružljiva s svobodno demokratično družbeno ureditvijo. Obe državni ureditvi se medsebojno izključujeta. V tem kontekstu se pokaže kot pravno upravičena tudi takratna prepoved KPJ.

Poznejši zgodovinski potek dogodkov potrjuje, da odločitev partije za nasilen prevzem oblasti s terorističnimi dejanji in z izločanjem političnih tekmecev ostaja poglavitni končni, čeprav velikokrat navzven prikriti cilj in nepogrešljiv del partijske strategije in taktike.

Poznejši zgodovinski potek dogodkov potrjuje, da odločitev partije za nasilen prevzem oblasti s terorističnimi dejanji in z izločanjem političnih tekmecev ostaja poglavitni končni, čeprav velikokrat navzven prikriti cilj in nepogrešljiv del partijske strategije in taktike. Partija je zvesto sledila nauku marksizma, da je »prvi pogoj socialistične revolucije razbitje starega državnega aparata in zamenjava z novim«. Pravnik Makso Šnuderl poudarja dve manifestaciji, v katerih se je izražala revolucija v Jugoslaviji. Prva je rušenje starega državnega aparata, neuporabljanje starega prava in nepriznavanje stare državne ureditve. Druga je sprememba v komandnih položajih državne oblasti. O začetku komunistične revolucije v širšem jugoslovanskem prostoru, kar je sprožilo nastanek krvave državljanske vojne, obširno piše Milovan Djilas, ki temu dogajanju namenja posebno poglavje s povednim naslovom The Civil War within the War.