V knjigi 1945. Dnevnik mojega križevega pota so objavljeni dnevniški zapisi dr. Julija Savellija, ki jih je pisal v času, ko ga je v Ljubljani imel zaprtega gestapo (od 12. januarja do 10. aprila 1945) in ko je bil na poti v begunstvo (od 5. maja do 12. julija 1945). Zapiske so za objavo opremili z mnogimi pojasnjevalnimi opombami. Knjigi sta dodana daljša prispevka zgodovinark, dr. Tamare Griesser Pečar in Petre Grabrovec.

Družina je prišla za njim v Argentino po devetih letih

Med tistimi, ki so se pred prihajajočim komunističnim prevzemom oblasti podali na pot čez mejo, je bil tudi pravnik dr. Julij Savelli, podravnatelj tovarne Stora v Št. Vidu nad Ljubljano. Slovenijo je zapustil sam, brez družine, torej brez žene Amalije in hčerk Anke in Alenke, sicer pa je bila žena noseča s tretjim otrokom, sinom Julijem, ki se je rodil januarja 1946. Družina je prišla za njim v Argentino 17. junija 1954, torej šele po devetih letih, ko je po mnogih intervencijah pri argentinskih oblasteh, ameriških senatorjih, Rdečem križu dobila dovoljenje za odselitev.

Bil je soustanovitelj in dirigent Pevskega zbora Gallus

Julij Savelli se je najprej umaknil na Koroško, od tam v Italijo, maja 1948 pa je z ladjo iz Genove pristal v Argentini z največjim transportom Slovencev, bilo jih je namreč kar 728. Bil je soustanovitelj in 36 let dirigent Slovenskega pevskega zbora Gallus v Buenos Airesu. Zato mu je nadškof Alojzij Šuštar leta 1992 podelil odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Cerkve na Slovenskem. Sicer pa je na vodilnem mestu delal v tovarni nogavic, bil odbornik društva Zedinjena Slovenija, član Slovenskega Narodnega odbora, načelstva Slovenske ljudske stranke (SLS), odbornik Društva Slovenska Pristava ter predsednik krajevnega doma Pristava.

Skozi osebno zgodbo nam predstavlja zaporniško življenje

Dnevniški zapiski dr. Julija Savellija so nastali v letu 1945 in obsegajo zapise o zaporniških dnevih, ko je bil dr. Savelli med januarjem in aprilom leta 1945 zaprt v gestapovskih zaporih na Miklošičevi cesti v Ljubljani, ter zapise z begunske poti, ko je maja 1945 skupaj z ostalimi Slovenci pred komunističnim nasilnim režimom sprva emigriral na avstrijsko Koroško, nato v Italijo in naposled leta 1948 v Argentino. Gradivo zaporniških zapisov obsega posamezne liste in gre za kronološko urejene zapise zaporniškega vsakdana. Bralcu skozi osebno zgodbo predstavlja zaporniško življenje (hrana, prostor, odnosi) in hkrati intimno doživljanje ob ločitvi od svojcev ter negotovi prihodnosti.

Dr. Julij Savelli z ženo Amalijo ob poroki. VIR: knjiga

Opis življenja v begunskem taborišču Monigo

Dnevniški zapisi kasnejše begunske poti med majem in julijem 1945, obdobjem, ki ga dr. Savelli poimenoval obdobje njegovega »Križevega pota«, obsegajo dva zvezka in dvojnik zapisov na posameznih kronološko urejenih listih.

Dr. Savelli je na begunski poti redno pisal dnevniške zapiske, ki so dragocen arhivski vir in obsegajo natančne opise vsakdanjega življenja manjše skupine slovenskih beguncev v Avstriji in Italiji poleti 1945. Pri opisovanju življenja v begunskem taborišču Monigo je sočasno osvetlil težnje Slovencev po ohranitvi lastne narodne identitete z ohranjanjem slovenskega jezika in kulture izven matične domovine.

Knjiga je dragocen dokument

Dnevniške zapise je urednica Petra Grabrovec dopolnila s pismi, ki jih je dr. Savelli pisal družini v domovino. Ta so največkrat napisana na cigaretne lističe ali manjše dele papirja. Opisani so vsakdanji dogodki, ki so ustrezno datirani. Dr. Savelli je v pismih uporabljal šifre za zaščito sebe in družine v primeru, če bi prišla v napačne roke. Šifre so razvozlali ob napotkih in pomoči Savellijeve družine. Po 12. juliju 1945 se zapiski skoncentrirajo samo na pisma domačim, ki so bila poslana v različnih časovnih intervalih po zasebnih kanalih v domovino. V uvodnem in sklepnem delu dnevnika so dodali odlomka iz njegovega pisma vnukom, kot ga je imenoval dr. Savelli, kjer je orisal svojo nadaljnjo življenjsko pot. Pismo ni datirano, vendar je mlajšega nastanka in so ga lahko okvirno umestili v čas po smrti žene Amalije.

Knjiga je dragocen dokument, ki bo prispevala k razumevanju obdobja slovenske zgodovine ob koncu druge svetovne vojne in takoj po njej.

Dr. Julij Savelli z ženo Amalijo ob poroki. VIR: knjiga

Vpogled v delovanje in miselni svet tradicionalnega tabora

Dr. Aleš Maver je o knjigi zapisal, da je za slovenski prostor izjemno dragocena. »Njen osrednji del je namreč kritična objava vira, dnevnika Julija Savellija, zanimivega mlajšega predstavnika tradicionalnega tabora na Slovenskem med drugo svetovno vojno.

Besedilo vira je pripravljeno v za uporabnika izjemno prijazni obliki. Obsežne opombe bistveno lajšajo branje in razumevanje Savellijevih vpisov. Dragoceni sta tudi obsežni uvodni študiji. V prvi je dr. Tamara Griesser Pečar postavila delovanje avtorja dnevnika v širši kontekst druge svetovne vojne na Slovenskem.

Študija Petre Grabrovec se po drugi strani ukvarja zlasti s Savellijevim glasbenim udejstvovanjem, čeprav vključuje njegovo celotno biografijo.

Objava vira skupaj s spremnima študijama v knjigi omogoča dober vpogled v delovanje in miselni svet dela tradicionalnega tabora na Slovenskem med drugo svetovno vojno, ki sta doslej vsaj širši javnosti malo znana. Zato bodo po knjigi s pridom posegali zgodovinarji, vojaški in kulturni zgodovinarji, pa tudi muzikologi.«

Spominska plošča na zunanjščini današnje vojašnice v Monigu pri Trevisu, kjer je bilo med vojno italijansko taborišče za Slovence, po vojni pa za politične begunce, postavili so jo 9. novembra 2019. FOTO: Ivo Žajdela

Cel niz podatkov o dogajanju v letu 1945

Dr. Željko Oset pa je zapisal, da knjiga prinaša spomine slovenskega izobraženca, ki se je zavedel izjemne vloge zbiranja podatkov na terenu med civilnim prebivalstvom in uslužbenci kritične infrastrukture v času druge svetovne vojne, računajoč, da bo to odločilnega pomena za uspešen izid njegovega tabora, za zaščito svoje družine in vzpostavitev pogojev za razmislek o drugačni prihodnosti, po koncu druge svetovne vojne, po zmagi nad silami osi. Spomini so takšne narave, da so zanimivi za širše občinstvo, saj predstavljajo cel niz podatkov o dogajanju v letu 1945, s čimer se trajno ohranja spomin in omogoča razumevanje turbulentnega časa v naši zgodovini.«

Dnevniški zapiski so posebno dragocen zgodovinski vir

Ti dnevniški zapiski seveda niso primerljivi npr. z dnevniškimi zapiski na primer Antona Žaklja (Beg v neznano, Studia slovenica, Ljubljana, 2008), kjer avtor opisuje pot v begunstvo in opis življenja v begunskih taboriščih. Prav tako ne zelo podrobnih in informativno bogatih, ki jih je pisal France Pernišek (Moj begunski dnevnik, Studia slovenica, Ljubljana, 2007). Vendar, vsaki takšni dnevniški zapisi so pomembni, saj lahko v njih dobimo različne podatke: od specifične zgodbe pripovedovalca, njegovega čustvovanja, do različnih dragocenih podatkov, ki so zapisani zelo blizu samega dogajanja in iz prve roke. Seveda so tudi dnevniški zapisi dr. Julija Savellija takšni.

Med postavitvijo spominske plošče na zunanjščini današnje vojašnice v Monigu pri Trevisu, kjer je bilo med vojno italijansko taborišče za Slovence, po vojni pa za politične begunce, postavili so jo 9. novembra 2019. FOTO: Ivo Žajdela

So ga »prijeli«, je »padel«, je »bežal«

In še ena, za koga morda nenavadna opomba. Ko sem knjigo pred branjem najprej na hitro prelistal, sem bil razočaran. Najprej, v njej je preveč uporabe italika. Nesmiselno je italik uporabljati v primerih, ko citiramo z narekovaji. Večstoletna praksa je že zdavnaj pokazala, da italik ni dober za oči (otežuje branje).

Ker je slovenščina eden najbolj razvitih svetovnih jezikov, ni prav nobene potrebe, da ga poneumljamo s povsem nepotrebnimi izrazi. Ti so v tej knjigi: so ga »prijeli« (namesto aretirali ali ugrabili), je »padel« (namesto so ga ubili ali umorili), je »bežal« (v knjigi piše »na begu«, kar je povsem neprimerno, saj je to negativni izraz, morda za tiste, ki bežijo pred roko pravice s kraja kaznivega dejanja; prav je: se je umaknil, se je rešil). Pri teh treh izrazih gre za izjemno pomembne življenjske situacije nekoga, zato jih ne more označevati s tem komunističnim »izrazoslovjem«.

Tu je tudi ta toliko navzoč trpnik: »je bil« (ubit), namesto bolj aktivne in določne oblike so ga (ubili).

Ivo Žajdela, Pomembnost terminologije, Slovenski čas, št. 160, 6. 8. 3023Ivo Žajdela, Odpor okupatorju in revolucija, Demokracija, 29. 4. 2010

Ivo Žajdela, Resnica proti komunistični mitologiji, Demokracija, 27. 8. 2015Ivo Žajdela, Revolucija - ne, državljanska vojna, Demokracija, 3. 9. 2015

Ivo Žajdela, Komunisti kot pozitivci, Demokracija, 10. 9. 2015Ivo Žajdela, Zlagane podobe komunistov, Demokracija, 17. 9. 2015

Ivo Žajdela, Sprava ali sožitje, Demokracija, 24. 9. 2015