Praga 1948, Ljubljana 2004–2024

Sovjetska komunistična Rdeča armada je leta 1948 po volitvah, na katerih komunisti niso zmagali, na »povabilo« češke komunistične partije zasedla Češkoslovaško. To dejanje je bilo le potrditev tega, da je proti nevarnosti komunističnega bloka, ki je nastajal kot veliko razočaranje svobodnega sveta (izrazit primer je Poljska, pa tudi Slovenija), treba nekaj narediti. Voditelj Kominterne Stalin se ni držal medvojnih dogovorov med zavezniki o »interesni« razdelitvi Evrope in o vzpostavitvi demokracij v »osvobojenih državah«.

Volitve v državah, ki jih je »osvobodila« Rdeča armada ali pa so v njej zmagali komunisti s pomočjo zaveznikov, kot je bilo pri nas, so bile le farsa. Vedelo se je, kdo mora zmagati.

Volitve v državah, ki jih je »osvobodila« Rdeča armada ali pa so v njej zmagali komunisti s pomočjo zaveznikov, kot je bilo pri nas, so bile le farsa. Vedelo se je, kdo mora zmagati. Ko pa je ob vdoru Rdeče armade v Prago Zahodna Nemčija izrazila solidarnost s Češkoslovaško in je Sovjetska zveza blokirala Zahodni Berlin in s tem onemogočila dovoz hrane itd. v Zahodni Berlin, so zavezniki Berlinčane reševali s pomočjo zračnega mostu. Rešitve pa je bilo treba iskati za vso Evropo in svet. V ozadju nastanka Nata je bil poleg strahu pred komunizmom in njegovim širjenjem, ki ga je simboliziral »veliki stric« Stalin, tudi prizadevanje demokratičnih zmagovalk v 2. svetovni vojni, da bi onemogočili nastajanje ideološkega in nacionalističnega militarizma v Evropi in da bi pospešili njeno politično povezovanje.

Vsekakor so napetosti hitro rastle. H(l)ad je začel postajati sinonim za novo obliko vojne.

Obrambno zavezništvo

Zamisel o obrambnem zavezništvu držav je že l. 1940 prvi predstavil norveški minister Trygve Lie. 4. aprila 1949 so zunanji ministri ZDA, Kanade, Velike Britanije, Francije, Italije, Luksemburga, Belgije, Nizozemske, Islandije, Danske, Norveške in Portugalske v Washingtonu podpisali Severnoatlantsko pogodbo, ki so jo nato v petih mesecih ratificirali parlamenti držav podpisnic. Države članice so s pogodbo izrazile privrženost načelom Ustanovne listine OZN, njihovo željo živeti v miru z vsemi ljudstvi in vladami ter odločenost, da bodo varovale demokracijo, svobodo posameznika in pravno državo. Nekaj dni pred napovedanim podpisom je sovjetska vlada z diplomatsko noto posvarila vse napovedane podpisnice, da bo njihov pristop k sporazumu »obravnavala kot sovražno dejanje«, naperjeno zoper »vitalne interese ZSSR«.

Namen zavezništva je odvrnitev oboroženega napada na eno ali več držav članic oziroma učinkovita kolektivna obramba.

Tako je nastal NATO. To je sicer kratica za Organizacijo severnoatlantske pogodbe (The North Atlantic Treaty Organization). Ob vsem omenjenem je verjetno največ vojn v času »hladne vojne« preprečil 5. člen severnoatlantske pogodbe: »Pogodbenice soglašajo, da se oborožen napad na eno ali več pogodbenic v Evropi ali Severni Ameriki šteje za napad na vse pogodbenice.« Namen zavezništva je odvrnitev oboroženega napada na eno ali več držav članic oziroma učinkovita kolektivna obramba.

Groženj je manj, miru pa tudi

S padcem uradnega (državnega) komunizma (in s tem komunističnih držav – ZSSR, SFRJ in drugih) je bilo konec hladne vojne. Vendar »smo se znašli v paradoksu: Groženj je manj, miru pa je tudi manj« (Manfred Wörner, 1993). Imel je prav. Varšavski pakt je razpadel, delno tudi imperij ZSSR, komunistična ideologija in strah pred restavracijo komunističnega totalitarizma pa je ostajal še v mnogih državah. Demokratične vlade novih demokracij so si tudi zaradi tega prizadevale za vstop v Nato in EU. Dogajanja v državah na meji med EU in Rusijo tej tezi samo pritrjujejo.

Članstvo v Natu je iz prvotnih 12 v času po padcu železne zavese hitro rastlo, v zadnjih letih pa je zaradi napada Rusije na Ukrajino zraslo kar na 32 članic (letos Švedska).

Članstvo v Natu je iz prvotnih 12 v času po padcu železne zavese hitro rastlo, v zadnjih letih pa je zaradi napada Rusije na Ukrajino zraslo kar na 32 članic (letos Švedska). Težko si je predstavljati težo odločitve nevtralne države, kot je bila na primer Švedska (ohranjala ga je tudi med 2. svetovno vojno), da se odpove statusu nevtralnosti in se vključi v Nato.

Razprave pred 20 leti

Pred dvajsetimi leti je samostojna in demokratična Slovenija vstopila v EU (1. maja 2004) in postala članica Nata (29. marca 2004).

Spominjam se debat in okroglih miz – tudi sam sem na nekaterih sodeloval kot vojaški vikar. Zdelo se je, da je bil to čas, ko je bilo »normalno«, da sta država in Cerkev sodelovali v nekem »projektu«.

Dr. Jože Plut kot vojaški vikar. FOTO: Tamino Petelinšek/arhiv Družine

Sam sem v debatah poudarjal, da je Nato pogodbena zveza demokratičnih držav, ki potrjujejo svoje »zaupanje v cilje in načela Ustanovne listine Združenih narodov ter svojo željo, da bi z vsemi narodi in vladami živele v miru. Odločene so varovati svobodo, skupno dediščino in civilizacijo svojih narodov, temelječe na načelih demokracije, osebne svobode in vladavine prava. Prizadevajo si za spodbujanje stabilnosti in blaginje na severnoatlantskem območju. Odločene so združiti svoja prizadevanja za kolektivno obrambo ter ohranitev miru in varnosti.« Torej: civilizacija, demokracija, človekove pravice in vladavina prava.

Države članice Nata so »odločene varovati svobodo, skupno dediščino in civilizacijo svojih narodov, temelječe na načelih demokracije, osebne svobode in vladavine prava«.

Še večkrat bi morali poudarjati še nekaj. Da so države članice Nata »odločene varovati svobodo, skupno dediščino in civilizacijo svojih narodov, temelječe na načelih demokracije, osebne svobode in vladavine prava«. Hkrati pa si prizadevajo »za spodbujanje stabilnosti in blaginje na severnoatlantskem območju«. Sporazum predvideva tudi, da v miru države članice sodelujejo na političnem, gospodarskem, znanstvenem in kulturnem področju.

Na referendumu o vstopu Slovenije v NATO 23. marca 2003 je članstvo podprlo dobrih 66 odstotkov udeležencev. FOTO: Daniel Novakovič/STA

Današnje stanje

To, kar sem podajal pred dvajsetimi leti kot razloge, ki naj nas prepričajo, da bomo glasovali za vstop v EU in Nato, se še danes kaže kot umestno. Pa vendar jih še enkrat podajam kot parodijo na družbeno stanje v Sloveniji.

Če bi ne bili v EU in Natu, mar bi naši – ne tako redko izvoljeni – oblastniki ne imeli še slabšega odnosa do demokracije in bi kot država (že) odfrčali v objem državnega komunizma (komunizem je sicer že v sebi totalitaren, torej nedemokratičen!)?

Sam se sprašujem o slednjem: namreč če bi ne bili v EU in Natu, mar bi naši – ne tako redko izvoljeni – oblastniki ne imeli še slabšega odnosa do demokracije in bi kot država (že) odfrčali v objem državnega komunizma (komunizem je sicer že v sebi totalitaren, torej nedemokratičen!); mar naša vojska ne bi postajala nekakšen branik »nestrankarskega bratstva«, ki bi namesto gradbenih podjetij gradila ceste; mar policisti ne bi postajali miličniki, ki bi skrbeli za elito nestrankarskih strokovnjakov za katerokoli stroko, ki bi nadzirali njim neljube državljane; in, mar cerkveni voditelji ne bi postali (še bolj) »politično korektni«, (ne)verniki pa tihi, delavni in vdani državljani, ki jih je občasno treba nagraditi s kakšnim socialnim bonusom, da so zadovoljni …?

Hvala Bogu, ni (čisto) tako! Ni tako zato, ker se državljani Slovenije vse bolj zavedajo pomena demokracije in pravic, vse bolj postajajo suvereni državljani in smo kot država enakopraven član Evropske unije in Severnoatlantskega zavezništva (Nata). Naj se zgodba Slovenije nadaljuje v dobro!

Prispevek je bil najprej objavljen v aprilski številki Slovenskega časa, ki je priložena velikonočni Družini.