V tem duhu je bilo organizirano in izpeljano študijsko srečanje, ki ga je 17. maja v prostorih Slovenske matice priredila vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki jo vodi zgodovinar dr. Jože Dežman. V včerajšnjem prvem delu poročila s posveta, ki želi biti del trajnega javnega dialoškega procesa, smo predstavili nastopa dr. Rada Pezdirja o novih uvidih v kriminalne razsežnosti udbovske vzporedne ekonomije in mag. Igorja Omerze, ki je aktualiziral (tudi skozi optiko aktualne spomeniške razprave) vprašanje preganjanja nosilcev slovenske osamosvojitvene misli.

 Posvet je uvedla dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica in urednica pri Slovenski matici. FOTO: Tatjana Splichal

V tokratnem poročilu pa predstavljamo nekaj ugotovitev iz nastopov zgodovinarjev dr. Jožeta Možine, dr. Mitje Ferenca in dr. Jožeta Dežmana.

Preberite tudi prvi del poročila z dogodka: Mafijec Charles Lucky Luciano kot »osamosvojitelj«?!

Dr. Jože Možina: »Vsaj mrtvih ne smemo deliti!«

Dr. Jože Možina, pisec izjemno odmevne monografije Slovenski razkol, je predstavil vzroke za začetek radikalnega razkola med Slovenci, ki izbruhne med drugo svetovno vojno. Po njegovih besedah – neizpodbitno pa so podprte s podatki v omenjeni monografiji – je ta razkol namerno in brutalno sprožila Komunistična partija Slovenije po metodi boljševistične revolucije.

Ne zgolj mimogrede: gre seveda za isto partijo, ki se ji je ministrica za kulturo v sedanji vladi nedavno verbalno klanjala na Čebinah in jo postavljala v temelje slovenske državnosti; hkrati pa je iz istega ministrstva prišlo gradivo, na podlagi katerega je vlada na predvečer dneva spomina na žrtve komunizma ta komemorativni dan ukinila.

A čeprav uradno ukinjen je 17. maj dan, ko se spominjamo žrtev komunističnega totalitarizma – žrtev, ki so, kot je dejal dr. Možina, »v civilizirani družbi, kot si jo zaslužimo Slovenci, deležne enakega pietetnega spomina, kot to velja za žrtve nacionalnega socializma in fašizma; in za vse žrtve na sploh. Vsaj mrtvih ne smemo deliti!«

V svojem nastopu je dr. Možina (ne)posredno odgovoril tudi na pogosto slišan ugovor, da te preteklostne teme nikogar več ne zanimajo. Dejstva sporočajo ravno nasprotno: množični obiski in izpovedni pogovori ob predstavitvah monografije Slovenski razkol, njen že sedmi ponatis in torej velika branost, ne nazadnje tudi številni burni odmevi od zadnji oddaji Utrip (13. maja), ki jo je dr. Možina pripravil na TV Slovenija – vse to in še marsikaj drugega kaže, »kako živa ter spomina in obravnave potrebna je ta tematika. Vse to kaže, kako željni so ljudje svežega pogleda, resnice in civiliziranega odnosa do vseh žrtev.«

In ta pogled pokaže nekaj temeljnih ugotovitev, ki jih je dr. Možina strnil v naslednje trditve:

Upor proti okupatorju bo vedno časten, kolikor so posamezna dejanja vredna časti. Ubijanje neoboroženih pripadnikov lastnega naroda za potrebe prevzema oblasti pa nikoli ne more biti domena časti – ampak bo vedno le zločin.

Obeležitev spomina na žrtve komunistične nasilja je civilizacijska pridobitev, ki širi prostor razumevanja in sprejemanja tistih, ki so trpeli ter njihovih potomcev. Spomin na te žrtve lahko zato ukinja le politična garnitura, ki vidi v komunističnem totalitarizmu z zločini vred vrednoto, ki jo je treba braniti ter njihove žrtve oropati spomina; takšno početje pa je, kot je dejal dr. Možina, »skrajno razdiralno in zaskrbljujoče za skupno slovensko prihodnost«. Oblastna garnitura, ki ukinja tak spominski dan, s tem početjem po zgodovinarjevem mnenju »tudi formalno postaja dedič zločina in zanikovalec žrtev«.

Gre torej za početje, ki skuša za vsako ceno ohraniti mite, na katerih so dolgo slonele nekatere ključne razlage slovenske medvojne zgodovine. Možinova knjiga Slovenski razkol, iz katere je v nadaljevanju svojega prispevka nizal nekatere ključne ugotovitve, te mite dokumentirano razgalijo kot prazne.

Posvet je pritegnil tudi nekaj zanimanja medijev. FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Mitja Ferenc: »Smo na pol poti …«

Dr. Mitja Ferenc se je v uvodu svojega nastopa, v katerem je predstavil stanje raziskav ter urejanje prikritih morišč in grobišč, naslonil na zgodbo o Antigoni, ki je kljub prepovedi vladarja Kreonta pokopala brata Polinejka: tudi Slovenci se namreč po zgodovinarjevih besedah »še vedno spopadamo z ukazi naših povojnih kreontov in z odrekanjem temeljne civilizacijske pravice do groba«, ki je bila mnogim odtujena 45 let do demokratičnih sprememb. Žal pa v marsičem še do danes. Kajti odgovor, ki (si) ga je zastavil dr. Ferenc, nima enoznačno pritrdilnega odgovora: Ali je samostojna demokratična Slovenija res naredila tisto, kar se je od te demokratične državo pričakovalo – da bo torej pokopala vse svoje mrtve?

Dr. Ferenc (že od leta 1990 je tako ali drugače vpet v to dogajanje) je v temeljih obrisih predstavil, v kolikšni meri je slovenska država to civilizacijsko nalogo uresničila, v kolikšni pa opustila. Na splošno bi lahko rekli, da je bilo na tem področju storjenega veliko, a iskreno samospraševanje pokaže: »V veliki meri smo tudi zamudili čas, ko bi lahko zadostili pričakovanjem svojcev, zmanjšali njihovo bolečino, ko so od države pričakovali, da bo našla in raziskala mesta, kjer so pomorjeni njihovi dedje, očetje, strici, bratje …«

Po t. i. spravni slovesnosti v Kočevskem rogu julija 1990 je bilo otipljivo pričakovanje, da bo slovenska država veliko hitreje stopila na pot uresničevanja te pravice; zdelo se je, da bo v družbi in politiki doseženo soglasje o odkrivanju grobišč in njihovem zaznamovanju, o pokopu žrtev, izdaji mrliških listov in o drugih vprašanjih pietetne in civilizacijske narave. A to se je kazalo samo na načelni ravni; izkazalo se je, da so mnogi v izvršni oblasti ravnali s figo v žepu.

V takih razmerah zato ni bilo čudno, da so prve označitve prikritih grobišč naredila društva in posamezniki; država je prvo označitev v svojem imenu naredila šele leta 2003! Tudi sicer je na državni ravni dolgo veljalo, da bi to vprašanje rešili le s simbolno ureditvijo dveh grobišč: spominskim parkom Teharje in spominskim obeležjem pri jami pod Krenom v Kočevskem rogu. A vendarle se zgodi preobrat, in sicer z odločitvijo občine Slovenska Bistrica, ki je leta 2001 sama raziskala dve zaklonišči tovarne Impol. Besedo dobijo žrtve. Odtlej so se stvari vendarle začele premikati, tudi izvršna oblast ni več mogla tiščati glave v pesek.

Nov preobrat je v tej smeri pomenila prva Janševa vlada v mandatu 2004–2008, ko so bile prvič komisiji za prikrita grobišča dane možnosti za začetek raziskovanja grobišč. Ministrstvo za delo je tako leta 2006 prvič odobrilo sondažni izkop; v isto leto sega tudi odmevni prvi iznos trupel iz miniranega kraškega brezna, in sicer iz brezna Konfin 1 pri Grčaricah, v katerem je bilo 88 oseb, mnoge od njih so bile nato identificirane, nekatere tudi pokopane v družinskih grobovih.

Sledilo je še več pomembnih dejanj (npr. raziskava protitankovskega jarka v Teznem pri Mariboru, ki pokaže strahotne razsežnost – večje od katinskih – tamkajšnjih povojih pobojev), potem pa se zgodi marec 2009 in vstop v Hudo jamo. V komisiji za grobišča si niso mogli misliti, da bi jih politika, potem ko so že vzpostavili mednarodno primerljive standarde dela, lahko ustavila – pa jih je. Leta od 2010 do 2015 so šla tako rekoč v prazno, šele nov zakon iz leta 2015 je omogočil nadaljevanje dela.

In kakšna je današnja evidenca na tem področju? Evidentiranih je 750 lokacij prikritih morišč in grobišč, od teh so na 224 potrdili obstoj posmrtnih ostankov oziroma v celoti (31) ali delno (91) izkopali posmrtne ostanke. Vseh 224 potrjenih grobišč je v naravi tudi označenih.

To je tisto, kar od nas, kot je dejal dr. Ferenc, zahtevajo civilizacijska humanitarna načela: vsak človek, ne glede na to, ali je padel kot zmagovalec ali kot poraženec, ima neodtujljivo pravico imeti svoj grob. »Nismo na koncu, smo nekje na sredi poti, veliko več bi lahko storili, zamudili smo veliko časa in energije v prepričevanju izvršne oblasti,« je dejal dr. Ferenc in se zahvalil podpori (tudi medijski), da »smo lahko po koraku nazaj naredili kakšen korak tudi naprej«.

Dr. Jože Dežman: »Vrnitev osebe«

Dr. Jože Dežman, predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč. FOTO: Tatjana Splichal

Dr. Jože Dežman je v svojem nastopu ponudil vpogled v stalinistično desetletje 1945–1955, in sicer predvsem v luči temeljnih pravic in svoboščin.

Kako je bilo torej po vojni s pravico do življenja? Ena od »udbovskih fint« je bila namreč ta, da so bili po vojni ljudje sojeni. Tako obstaja dokument, po katerem naj bi bilo v obdobju 1945–1950 na smrt obsojenih in usmrčenih 218 ljudi. A po drugi strani vemo, da je bilo po vojni umorjenih več kot 15.000 ljudi. Prejšnja država je, kot je dejal dr. Dežman, strašno slabo štela: tudi za medvojni čas so celo pri svojih izgubili 10.000 ljudi. Ne nazadnje: tudi seznam o 218 obsojenih na smrt je prekratek, saj je dr. Dežman s svojimi raziskavami že pri 280. Obstaja pa še več sto oseb, ki so bile obsojene na smrt, potem pomiloščene, a so do pomilostitve v strahoviti negotovosti čakale tudi več let. Veliko je tudi primerov ugrabitev in izginotij ljudi brez sodbe.

Kako je bilo s svobodo gibanja? V drugi polovici 50. let se za beg čez mejo odloči več kot 80.000 ljudi, od tega so jih več kot polovico aretirali, 20.000 jih pobegne, 13.000 jih vrnejo. Samo od aprila 1949 do januarja 1950 je bilo na severozahodni meji ujeti več kot 2500 ljudi, 192 pa ubitih – v osmih mesecih je bilo torej na meji ubitih več ljudi kot v 30 letih berlinskega zidu!

Kaj pa pravica do življenja brez strahu in prisile? Dr. Dežman je opozoril na razsežnosti prisilnega, tako rekoč suženjskega dela zapornikov in vojnih ujetnikov. Rdeči rasizem je zarezal med vojne sirote in vdove, vojne invalide … Postavljene so bile jasne režimske črte med vrednimi in nevrednimi, med priznanimi in osovraženimi; eni, ki so češčeni, in drugi, ki so diskriminirani, stigmatizirani, segregirani …

O vsem tem se bomo še morali pogovarjati, pa če je to (trenutni) oblasti všeč ali ne – to je naš skupni problem. Iz vojne ljudje, kot je dejal dr. Dežman, niso mogli priti zdravi, zdaj pa počasi le prihajamo do spoznanja: kot je bilo bolno to ubogo ljudstvo v tistem času, smo bolni z njim tudi mi danes. A to je mogoče zdraviti. V tem duhu je dr. Dežman iskreno čestital za prireditev, ki so jo na predvečer (ukinjenega) narodnega spominskega dneva za žrtve komunizma na Trgu republike pripravili v združenjih Prebudimo Slovenijo, Vseposvojitev, Nova Slovenska zaveza in Združeni ob lipi sprave. Na tej slovesnosti so namreč ljudje govorili o ljudje, govorili so o osebah, v nasprotju s kolektivističnim spomenikom revolucije, v katerem množica hodi po ideološkem diktatu.

Gre torej za »vrnitev osebe« – in prav tej vrnitvi se s svojim raziskovanjem posvečajo vsi sodelujoči na posvetu komisije za grobišča, ki ga je njen predsednik napovedal kot prvega v nizu prihodnjih razprav. Ob tem je izrazil pričakovanje, da bo sedanja vlada s hvaležnostjo vstopila v to javno razpravo in skoznjo znova sprejela dan spomina na žrtve komunizma – kajti »moramo jim pomagati, da se bodo česa spomnili«, kot je svoj nastop sklenil dr. Dežman.