Gre za zdaj že razvpito novelo, ki kot prekršek, ki se kaznuje z denarno kaznijo od 1000 do 2500 evrov, prepoveduje javno poveličevanje nacizma in fašizma. Na spornost predlagane zakonske spremembe (njen frontman je poslanec Gibanja Svoboda, zgodovinar dr. Martin Premk) opozarjajo v številnih civilnodružbenih, strokovnih in političnih krogih, na zakonsko pobudo koalicije pa se je odzval tudi zgodovinar dr. Jože Dežman. Njegovo stališče objavljamo v nadaljevanju. 

Vladajoča koalicija se je pri noveliranju zakona o javnem redu in miru očitno oprla na poslanca Martina Premka. Ta je javnosti znan kot skrajni zagovornik mitov, mitomanije in laži, s katerimi je titoizem uveljavljal sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil kot civilne religije. Premkova, predvsem v glasilu komunističnih veteranov Svobodna beseda objavljena stališča so napad na Republiko Slovenijo, zgodovinopisje, zdravo pamet. V jedru njegovega gneva in zaničevanja so slovenska sprava, pravica umorjenih do groba in spomina, državljanska vojna ...

Značilno je, da so njegova besedila polna hujskanja, vsebine pa ni.

Tako je tudi s Predlogom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu javnega reda in miru.

Iz pokopališkega v kazenski zakon?

Avtorji tega brezpravnega konstrukta ne odgovarjajo na kritike, da bi morali v vladni koaliciji med prepovedanimi skrajnimi ideologijami obsoditi tudi komunizem. Tega ne nameravajo storiti, prav tako zaničujejo in zanikajo komunistične zločine, najbolj jasno so to izrazili z ukinitvijo dneva spomina na žrtve komunizma.

Nesrečni Premk in drugi novostalinistični fantasti pozabljajo, da je bil eden temeljnih korakov v demokratizaciji Sloveniji ukinitev rasističnega razlikovanja med žrtvami in njihovimi svojci.

Toda nesrečni Premk in drugi novostalinistični fantasti pozabljajo, da je bil eden temeljnih korakov v demokratizaciji Sloveniji ukinitev rasističnega razlikovanja med žrtvami in njihovimi svojci. Rdeči nadčlovek si je svoj privilegiran položaj med mrtvimi in živimi zagotovil tudi s 35. členom Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč. Tam je bilo določeno: »Na pokopališčih ni dovoljeno postavljanje znakov, napisov, slik ali simbolov, ki označujejo pripadnost umrlih sovražnim gibanjem, usmerjenim proti NOV Jugoslavije, oziroma njihovo sovražno dejavnost proti družbeni ureditvi SFRJ.«

Ta člen so pred simbolnim pogrebom smrtnih žrtev, ki jih je tabuiral titoizem, ki je bil julija 1990 v Kočevskem rogu, črtali.

Torej je bila ukinitev rasistične diskriminacije živih in mrtvih temeljni korak v demokratično Slovenijo. Temu so sledili zakoni in ukrepi tranzicijske pravičnosti: denacionalizacija, zakon o popravi krivic, razveljavitev stalinističnih sodnih procesov, pravica do groba in spomina za vse …

»Narodnih izdajalcev« ne bo zmanjkalo

V predvideni novi šesti točki 2. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru naj bi bile tiste, ki so z okupatorji slovenskega ozemlja »sodelovale pri okupaciji območja današnje Republike Slovenije v Kraljevini Jugoslaviji:

a. »Prostovoljna protikomunistična milica (Bela garda, Vaške straže in Legija smrti)

b. Slovensko domobranstvo

c. Gorenjska samozaščita

d. Slovenski narodni varnostni zbor

e. Jugoslovanska vojska v domovini (Plava garda, četniki)

f. Vermani

g. Raztrganci

h. Črna roka

i. Ustaši – Hrvaška revolucionarna organizacija (UHRO) oziroma Ustaši – Hrvaško revolucionarno gibanje (UHRP) in Hrvaške oborožene sile (HOS) Neodvisne države Hrvaške (Hrvaško domobranstvo, Ustaška vojska, Hrvaški legionarji, Orožniki).«

Že ob tej solati se postavi nekaj vprašanj.

Ali gre res samo za »območje današnje Republike Slovenije v Kraljevini Jugoslaviji«? Torej gre samo za Dravsko banovino? Če je tako, potem primorski domobranci (Slovenski narodni varnostni zbor) ne morejo biti na seznamu.

Imena iz komunistične propagande (vaške straže, plava garda, raztrganci) ne morejo biti zakonsko določena zgodovinska imena enot.

Tudi imena iz komunistične propagande (vaške straže, plava garda, raztrganci) ne morejo biti zakonsko določena zgodovinska imena enot. Pri slovenskih protikomunističnih enotah pogrešamo poimenovanje Prostovoljna protikomunistična milica.

Ali je slovensko prebivalstvo (nekaj sto ljudi v nekaj vaseh) tako množično drlo v hrvaške enote, da zaslužijo tako bogato alineo?

Vendar hujši problem je to, da se Martin Premk s tovariši sicer oplaja s preganjanjem »narodnih izdajalcev«, ki so bili temelj slovenskih delitev oz. titoističnega aparthajda, toda pri tem še zdaleč ne dojame, kako nore so bile tovrstne domišljije njegovih titoističnih prednikov.

Če so navedeni »vermani«, ki so bili rezervna enota, zakaj niso navedeni prisilni mobiliziranci v nemško vojsko.

Če so navedeni »vermani«, ki so bili rezervna enota, zakaj niso navedeni prisilni mobiliziranci v nemško vojsko. Ti, čeprav žrtve prisilne mobilizacije kot okupatorjevega zločina, so bili obravnavani kot »narodni izdajalci«. In nič kaj dosti bolje se ni godilo prisilnim mobilizirancem v madžarsko vojsko in mobilizirancem v italijansko vojsko. Pa je tu sto tisoč in več »narodnih izdajalcev«.

Če so pri Neodvisni državi Hrvaški omenjeni orožniki, potem bi morali biti omenjeni tudi drugi slovenski orožniki.

Zakaj niso navedeni slovenski esesovci, pa to niso bili domobranci, ampak prostovoljno in prisilno mobilizirani v esesovske enote.

Če so omenjeni »raztrganci« (morda bi Premk le navedel tudi uradno ime »protibande«) kot del delovanja nacionalsocialistične tajne politične policije oz. gestapa, bi moral Premk navesti tudi gestapovce, pa tudi gestapovske agente in agenture v vrstah partizanskega gibanja tja do fantomskega agenta Alfe. Kam sodi črna roka, pa tudi ni dovolj jasno povedano – ali pod gestapo ali kam drugam.

Jugoslovanska vojska v domovini ima dovolj določen mednarodnopravni položaj, da jo je razmeroma neduhovito umeščati v ta zakon.

Toda s tem pojem »narodnih izdajalcev« v titoizmu še zdaleč ni bil izčrpan.

Tisoči civilistov, ki jih je med vojno in po njej umorilo partizansko gibanje, so bili tabuirani, zaplenjeno jim je bilo premoženje, njihovi svojci diskriminirani, segregirani, stigmatizirani. Tudi po teh bi Premk moral udariti s svojim čarovniškim kladivom.

Tisoči civilistov, ki jih je med vojno in po njej umorilo partizansko gibanje, so bili tabuirani, zaplenjeno jim je bilo premoženje, njihovi svojci diskriminirani, segregirani, stigmatizirani. Tudi po teh bi Premk moral udariti s svojim čarovniškim kladivom.

Potem pa so tisoči in desettisoči, ki so se kakor koli znašli v okupatorskem aparatu, upravi, politiki, pa v protikomunističnem delovanju … In da ne omenimo takoimenovanih kršilcev kulturnega molka, zlasti v Ljubljani, kjer je kulturno življenje med vojno prav cvetelo …

Da ne omenimo bogate bere »narodnih izdajalcev«, ki so jih določili tisoči stalinističnih sodnih procesov z dachavskimi kot posebej zanimivim primerom. Da o Golem otoku in njegovih »izdajalcih« niti ne govorimo.

Premk, če bi zvesto sledil totalitarnim prednikom, ne bi smel izpustiti glavnega sovraga, ki je v bratski ljubezni združil slovenske liberalce in staliniste: vero in Katoliško Cerkev.

In seveda Premk, če bi zvesto sledil totalitarnim prednikom, ne bi smel izpustiti glavnega sovraga, ki je v bratski ljubezni združil slovenske liberalce in staliniste: vero in Katoliško Cerkev. Umorjeni in preganjani kleriki ter verniki bi zaslužili poseben člen, ki naj bi pomagal pri uničenju »opija ljudstva« oz. po Leskovšku Luki »vere kot šašave stvari«.

Imenitno bi bilo, če bi nam Premk in tovariši pojasnili, zakaj so v svoji neostalinistični vnemi ostali sredi poti. Ali bodo svoje totalitarne orgije v polnem obsegu izvedli v drugem mandatu?

Prosim vse, ki boste glasovali o tej znameniti noveli, da Premku in tovarišem predlagate, naj se namesto domišljiji raje posvetijo dejstvom in tranzicijski pravičnosti.