O razstavi, ki bo v zavodu na ogled do 10. maja, 17. aprila pa bo v Evropskem parlamentu odprta tudi njena angleška inačica, se pogovarjamo z avtorjem dr. Jožetom Dežmanom.

Slovenija še vedno trpi za množico dolgoročnih posledic tabujev, laži in mitomanije o zločinih titoizma.

Začniva na točki, zaradi katere je razstava, o kateri govoriva, že dalj časa predmet javnih razprav. Ministrstvo za kulturo jo je namreč že pred časom črtalo iz programa Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije kot vsebinsko in strokovno neprimerno. Kdo torej razstavo v Zavodu sv. Stanislava omogoča?

V Sloveniji je mnogo ljudi, ki delajo za narodov blagor, in sicer tako, da je njihova človeška in strokovna vest taka, da si upajo odkrivati in predstavljati resnico. Gre za temeljno vprašanje: ali smo sposobni sprejeti resnico, ko je ta odkrita, spoznana? Slovenija še vedno trpi za množico dolgoročnih posledic tabujev, laži in mitomanije o zločinih titoizma. Ena od takih je, da naj bi bili umorjeni, ki jim je posvečena razstava, obsojeni. Druga, da naj bi o njihovi usodi razpravljali na konferenci na Jalti. Tretje zavajanje je bilo o morišču in grobišču v Jami pod Krenom, kjer je bil julija 1990 simbolni pogreb slovenskih umorjenih in so komunistične oblasti zatrjevale, da so bili tam umorjeni slovenski vojni ujetniki ... Razstava je torej mogoča predvsem zaradi prizadevanj vseh, ki imajo toliko vesti, da nočejo živeti v laži, ampak odkrivajo in izpovedujejo resnico.

Obred pod Krenom je bil narejen zato, da bi se slovenski komunisti lahko na nekaj »obesili« – pa se prav tako niso. Mrtvi jim tega ne dovolijo …

Omenjate laž, povezano z grobiščem pod Krenom v Kočevskem rogu …

To je pomembno vprašanje. Spomnimo: tam je bila maša zadušnica, ki jo je daroval nadškof Šuštar. Maša zadušnica je obred za mrtve. V 6. poročilu Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč pišem o tem, kako delujejo mrtvi. Ker sem nedavno predaval na Madžarskem, sem tam opozoril, da so imeli junija 1988 zelo podoben obred, kot smo ga imeli v Sloveniji julija 1990: prekopali in pokopali so Imra Nagyja in še nekaj teh, ki so bili krivično sojeni in umorjeni po revoluciji leta 1956. Komunisti so leta 1988 tisti obred nekako dovolili, ker so mislili, da se bodo lahko nanj »obesili« in se razbremenili – pa se niso. In tudi obred pod Krenom je bil narejen zato, da bi se slovenski komunisti lahko na nekaj »obesili« – pa se prav tako niso. Mrtvi jim tega ne dovolijo …

Za komunizem pravijo, da je kot černobilski reaktor: da ga je sicer razneslo, seva pa še kar naprej.

Stvari torej še vedno ostajajo nedorečene in jih je zdaj končno treba doreči?

Dejansko imamo opravka s procesom – za komunizem pravijo, da je kot černobilski reaktor: da ga je sicer razneslo, seva pa še kar naprej. Toda sevanje komunističnega reaktorja je usodno predvsem za tiste, ki so ga ustvarili. Sevanje laži o Jami pod Krenom je motilo tiste, ki so iskali resnico. Speleolog Andrej Mihevc je bil tam že leta 1991 in je leta 1995 objavil inventar najdenega, kjer je že razvidna razlika med neslovenskimi predmeti pod Krenom in slovenskimi pod Macesnovo gorico. Leta 2004 pa Pavel Jamnik in Mitja Ferenc izvedeta natančnejši izkop predmetov v vrtači nad Jamo pod Macesnovo gorico in po objavi rezultatov Mitje Ferenca od leta 2006 vemo, da je Macesnova gorica morišče in grobišče slovenskih umorjenih. To je z raziskavami leta 2017 potrdila ekipa Uroša Koširja, dokončno pa se je potrdilo z izkopom posmrtnih ostankov 3450 umorjenih leta 2022. Ta izkop je potrdil tudi točnost pričevanju tistih, ki so pobegnili iz jame.

Dr. Jože Dežman ob panoju, posvečenem roškim rešencem (novoporočenca Alojz in Ana Pozelnik, Milan Zajc, France Kozina, France Dejak, Janko Svete in Janez Janša st.). FOTO: Tatjana Splichal

Vstop v brezno pod Macesnovo gorico je torej razgrnil resnično podobo …

Če smo v Hudi jami odkopali enajst pregrad, debelih pet metrov in pol, pa še desetine kubikov nasute jalovine pred temi pregradami, je bilo treba tukaj izkopati 3000 kubičnih metrov miniranega skalovja. Tale slika (dr. Dežman pokaže na pano z rekonstrukcija jame pod Macesnovo gorico, ki jo je Andrej Mihevc naredil s sinom Rokom; op. B. Š.), pove, da je bil celoten obod jame odstreljen na umorjene. Zdaj vemo, kakšna je bila jama v času zločina. Temeljita arheološka raziskava, ki jo je vodil Luka Rozman, temeljita analiza najdenih predmetov dr. Uroša Koširja, temeljita antropološka analiza dr. Petre Leban Seljak, zgodovinski pregled dr. Tamare Griesser Pečar in druge raziskave pa pripovedujejo naprej. Vse te resnice nas varujejo pred sevanjem našega propadlega titoističnega reaktorja. In tudi razstava je zato, da znanosti damo javno priznanje …

Le kaj se boste delali norca iz resnice in pravice, ali mislite, da ni demokracije!? Seveda je! In deluje!

… ki pa so jim ga nekateri hoteli odreči, če še enkrat spomnimo na ravnanje ministrstva za kulturo.

Res je – ministrstvo za kulturo je to razstavo prepovedalo. In to s poslušnim hlapčevanjem kolegic v domnevno strokovni komisije. Vsej tej druščini pravim titofilni konservativci – to je druščina ljudi, ki verjamejo, da stari svet še obstaja, da titoistični reaktor še stoji. A ga ni več, tudi če še vedno čutimo njegovo sevanje. Ta razstava je zato upor proti poskusu oblastnega umora spomina, mnemocida – in ta upor omogoča delo raziskovalcev, ki sem ga povzel kot avtor razstave, zato je razstava tudi moj osebni upor: Le kaj se boste delali norca iz resnice in pravice, ali mislite, da ni demokracije!? Seveda je! In deluje!

Če so nas mrtvi iz Hude jame sedem let prepričevali, da jih je treba prekopati, bodo to naredili tudi mrtvi iz Jame pod Macesnovo gorico.

Gre torej za sevanje resnice proti sevanju laži; gre za proces zdravljenja, v katerem je prvi korak, da si upamo povedati resnico. S to razstavo jo pripovedujemo. Vanjo je vložen javni denar, s katerim so bile izvedene raziskave v Jami pod Macesnovo gorico in okoli nje, omogočila jo je podpora ustanove Memores in še nekaterih posameznikov, sam vlagam svoje delo, gostovanje angleške postavitve razstave v Evropskem parlamentu je omogočila Romana Tomc. Nastaja še dokumentarni film in založba Družina izdaja predvsem Jami pod Macesnovo gorico posvečeno šesto poročilo naše komisije. Vse to je uporniški, a nenasilni vložek v zdravljenje posledic našega Černobila, je vložek v slovensko spominsko in kulturno vojno. Ta temeljna vojna se ta hip bije predvsem v Ljubljani ob vprašanju: ali se umorjene lahko pokoplje ali pa se jih ne sme? Sam glede tega živim v miru Božjem: če so nas mrtvi iz Hude jame sedem let prepričevali, da jih je treba prekopati, bodo to naredili tudi mrtvi iz Jame pod Macesnovo gorico. Če župan Janković misli, da so desetine kubičnih metrov kosti, ki v Kočevju ležijo v tisti garaži, pozabljene in izbrisane, se moti. Prepričan sem, da so te kosti med nami in delajo. Jankovića bodo zagrabile za njegovo primitivno kosmato barbarsko dušo in ga odslovile.

Pred nami razpada slepo upanje titofilnih konzervativcev, da lahko premetavajo in odmetavajo kosti, kakor se jim ravno zazdi. Ko počasi zaključujem svoje delo na tem področju, je moja ugotovitev zelo optimistična: mrtvi delajo in vsi tile jankovići in kučani in njihovi nasledniki bodo pač šli v podobno šolo, kot so šli njihovi predhodniki skozi vso zgodovino.

Koncentracijsko taborišče v Šentvidu nad Ljubljano je najhujše uničevalno koncentracijsko taborišče za Slovence v vseh treh totalitarnih režimih.

Orisali ste širši družbeni kontekst, v katerega prihaja razstava o Macesnovi gorici. Zakaj je prav, da je njena prva postavitev v Zavodu sv. Stanislava?

Temu se reče prst Božji. Razstavi je bilo prepovedano, da bi bila v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Zavod sv. Stanislava pa je zanjo najbolj primeren kraj – od tukaj je namreč teh 3.450 umorjenih v Jami pod Macesnovo gorico šlo v smrt. Tu je bilo koncentracijsko taborišče, iz katerega so odpeljali v smrt verjetno več kot 80 odstotkov tu interniranih slovenskih vojnih ujetnikov. Komaj kje je bilo taborišče s tako smrtnostjo taboriščnikov! Razmere so bile strahotne; tisti redki, ki taborišče preživijo, po dveh mesecih pridejo ven taki, kot da bi bili bistveno dlje v nemških koncentracijskih taboriščih: pridejo s 40 kilogrami, bolni, obnemogli in predvsem psihično uničeni za dolga leta. Zato že dolga leta trdim: koncentracijsko taborišče v Šentvidu nad Ljubljano je najhujše uničevalno koncentracijsko taborišče za Slovence v vseh treh totalitarnih režimih.

Dr. Jože Dežman ob panoju, ki predstavlja rane, zadane žrtvam. FOTO: Tatjana Splichal

Ali to pokaže tudi razstava?

Predstavljamo ključno pričevanje bratov, domobrancev Antona in Franca Mehle, ki sta se maja 1945 javila oblastem. V Šentvidu sta delala v ambulanti in bila potem odpeljana v smrt. Njuna pisma – nekaj sta jih uspela pretihotapiti do domačih – kažeta podobo razmer. Za lakoto v taborišču na primer napišeta (dr. Dežman prebere z enega izmed razstavnih panojev): »Če bi jedli tako, kakor jemo tukaj, bi bilo od enega leta zadosti za 15 let.«

Njuna pisma pa odpirajo še druga vprašanja. Med drugim domačim pišeta (dr. Dežman znova bere s panoja): »Samo enkrat smo bili malo površno zaslišani. Kakor bo naredil Terenski odbor, tako bo …« To na široko odpira razpravo o kolektivni odgovornosti krajevnih ljudskih odborov, ki so vsi dobili sezname kandidatov za smrt in so o njih odločali. Če recimo pogledamo na cerkljansko območju, ki je bilo glede tega raziskano, so se v 21 vaseh odločili za umor sokrajanov, v vasi Lahovče pa ne. V Cerkljah so se tudi odločili, da so tiste, ki so se vračali iz Šentvida po amnestiji, pobili v vodiški gmajni. To je vzorec, ki se ponavlja v nekaj tisoč krajih v Sloveniji: nove komunistične oblasti se povežejo v bratstvo krvavih rok.

Verjetno je o usodi več kot petnajst tisoč umorjenih odločalo več sodelavcev v zločinu, kot je bilo umorjenih.

Umorjeni leta 1945 in tudi 1946 so verjetno bivali v ne manj kot tri tisoč krajih. Funkcionarji krajevnih ljudskih odborov, miličniki, politični policisti in njihova vohunska mreža: vsi so soodločali o tem, katere sokrajane bodo dali pobiti. Verjetno je o usodi več kot petnajst tisoč umorjenih odločalo več sodelavcev v zločinu, kot je bilo umorjenih. K tem pa je potrebno prišteti vsaj nekaj tisoč slovenskih pripadnikov enot Korpusa narodne obrambe, ki je izvršil te umore. Vsa ta zločinska družba se je povezala v bratstvo krvavih rok. In skušala zakriti umor, preprečiti sojenje zločincem, ohraniti najbolj varovani tabu titoizma. Toda ni jim uspelo. Brata Mehle pričata, ker je družina ohranila pisma. Alojz Mehle je o njuni usodi pričal v Moji zgodbi na Radiu Ognjišče.

Najbrž to ni edini pričevanjski poudarek razstave?

Naj opozorim na vsaj še dva: primer družine Lavrič, o kateri pričuje Janko Car iz Željn pri Kočevju, in družine Jakopič iz Ljubljane, o kateri pričuje Marta Jakopič Kunaver. Še enkrat: tabu ni uspel, mnemocid – umor spomina – ni uspel! To so temelji, o katerih se bomo pogovarjali naprej, saj se raziskave teh vprašanj šele začenjajo.

Umorjenim so trgali Boga – jemali, a ne tudi vzeli, kar kažejo predmeti, najdeni v breznu.

Ključni del razstave poleg zgodovinopisnih podatkov in pričevanj, predstavljenih na panojih, so seveda predmeti. Pri izkopu posmrtni ostankov iz brezna je bilo najdenih več kot 10.000 predmetov, večina, okoli 8.500, jih pripada žrtvam. Na prvi pogled komaj verjetna številka, saj smo živeli v prepričanju, da so v brezno padale slečene, brez vsega … Se torej kaže drugačna podoba? 

Ne, podoba golega in stolčenega trupla je resnična podoba. A pobijanje ni bilo popolnoma uniformen proces. Del umorjenih je imel vsaj kaj oblečeno; tudi kakšen čevelj je bil v breznu. Vemo, da se je ropanje začelo že na Jesenicah, nadaljevalo v Kranju, Škofji Loki, Šentvidu, pred jamo … Vemo, da je bilo v vrtači nad breznom izkopanih več deset kilogramov predmetov, med njimi številne svetinjice. Umorjenim so trgali Boga – jemali, a ne tudi vzeli, kar kažejo predmeti, najdeni v breznu. Kar so imeli v življenju za najbolj vredno, so ohranjali do konca. In tako so v smrt odhajali z dokazi svoje vernosti: to so bile brezjanske Marije, križci, druge svetinjice. V smrt so šli tudi s tistim, kar jim je bilo najbolj osebno in jih je spominjalo na odnose z domačimi: prstani, ure … Predmeti izpovedujejo, da so upali: Morda pa bomo vendarle preživeli! To upanje kažejo tudi čisto osebni predmeti, kot so zobne ščetke, porcije, žlice … Pričevanj predmetov s tem še ni konec: najdeni so tudi ostanki bergel, opornic; analiza pokaže na amputirane ude, zaceljene in nezaceljene rane … Med pretresljivimi predmeti je nekaj steklenih očes …

Vojni zločin je bil, da so pobijali zaščiteno skupino vojnih ujetnikov, še hujši pa, da so pobijali ranjence in invalide.

Ali se s tem kaže žalostna vzporednica z breznom Konfin pri Grčaricah, kjer so nekaj tednov kasneje umorili ranjence, prepeljane iz ljubljanskih centralnih zaporov Ozne?

Saj to ni vzporednica samo s Konfinom, tudi v protitankovskem jarku v Teznem je en del ranjencev, pa v Hudi Jami, Brezarjevem breznu ... Vojni zločin je bil, da so pobijali zaščiteno skupino vojnih ujetnikov, še hujši pa, da so pobijali ranjence in invalide.

Dodajmo, da je vsaj 36 najdenih žrtev preživelo padec v jamo in so se zatekli v stranske »žepe«, največja skupina, bilo jih je 23, pa v stranski rov. Prizor obupne smrti v temi, mraku, na golih skalah – in mednje postavljen čevelj, v katerega so zelo verjetno zajemali vodo.

Ali je ta čevelj na razstavi?

Je.

Kaj pa je pokazala antropološka raziskava žrtev?

Da je bilo žrtev 3.450. Za četrtino žrtev starosti ni bilo mogoče ugotoviti, od ugotovljenih je polovica starejših od 23 let, okoli 800 do 23 let in okoli 800 pod 20 let. Nekaj žrtev je bilo mladoletnih. Amnestije za vse mladoletne ni bilo.

Žensk ni?

Ne.

Molitev bogoslovcev ob breznu pod Macesnovo gorico pred spominsko slovesnostjo v Kočevskem rogu 2020. FOTO: Bogomir Štefanič

Ali se te ugotovitve »pokrivajo« s podatki o 1500 žrtvah iz seznama žrtev druge svetovne vojne Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), ki imajo kot kraj smrti naveden Kočevski rog?

Da! Hkrati pa te ugotovitve odpirajo novo vprašanje. Ta hip je okoli 1.500 imen iz popisa INZ s krajem smrti Kočevski rog. Če pa pogledamo seznam umorjenih za že omenjene Cerklje na Gorenjskem, vidimo, da je za več kot 20 umorjenih napisano, da so se po vrnitvi iz Vetrinja oz. po javljanju ali aretaciji v Sloveniji znašli v Zavodu sv. Stanislava. Torej je najverjetneje, da so bili umorjeni v Kočevskem rogu. V popisu INZ pa je le za štiri naveden kraj smrti Kočevski rog. Še huje pa je, da je v popisu INZ vrsta ljudi iz teh vasi, za katere je naveden datum smrti po koncu druge svetovne vojne, pa jih ni na farni spominski plošči. Pa take nerazumljive razlik niso samo v primeru občine Cerklje! Ker je INZ popis zaprl za javnost, ni mogoče preveriti, od kod so dobili podatke oz. ali ti držijo. Torej INZ, ki se je po novem celo odpovedal raziskavam druge svetovne vojne, ne pristane na znanstveno preverjanje svojega dela. In tak INZ pač ni verodostojna znanstvena ustanova. Če popisa smrtnih žrtev ne bodo dovolili znanstveno preveriti, lahko vedno bolj upravičeno dvomimo v njegovo resničnost.

V Šentvidu je bilo verjetno interniranih več kot 5.500 Slovencev, 3.450 najdenih pod Macesnovo gorico torej verjetno niso dovolj.

Iz Vetrinja v Šentvid pride po 27.maju 1945 več kot 5.000 Slovencev. Brata Mehle pišeta, da je bilo že sredi maja tam 480 domobrancev, ki so se javili oblastem. Tudi pozneje še vozijo aretirane vojne ujetnike in civiliste v Šentvid. V Šentvidu je bilo verjetno interniranih več kot 5.500 Slovencev, 3.450 najdenih pod Macesnovo gorico torej verjetno niso dovolj, tudi če odštejemo nekaj sto mladoletnih in drugih, ki so bili iz Šentvida izpuščeni, pa umorjene v Brezarjevem breznu. In še: iz Vetrinja pride več kot 12.000 Hrvatov, 5.500 Srbov, 400 Črnogorcev – tudi ti so bili umorjeni v Rogu. Če so Srbi in Črnogorci verjetno večinoma v Jami pod Krenom, kje so zlasti Hrvati? Simo Dubajić za Rog pravi: »mojih trinaest hiljada Hrvata« …

Mrtvi so z nami, delajo za nas, njihovo orodje in odrešenje je resnica!

Marjetka Dolinar: Gloria (iz triptiha, posvečenega Macesnovi gorici). FOTO: razstava »3450 umorjenih/Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin«  

Iskanje morišča na področju Ušivih jam?

T. i. Ušive jame so verjetno več kot samo ena jama. Jama pod Macesnovo gorico je bila globoka okoli 30 metrov, pa Janez Janša starejši, katerega skupino so pobijali zadnjo, pravi, da ni bilo veliko za pasti v globino … Pa s tem nočem zbujati podob groze. Ne, gre za drugačno vzdušje. Naj ga ponazorim s slikami Marjetke Dolinar. Slikarka je Slovensko Guernico, ki je nastala ob rovu sv. Barbare v Hudi jami, naslikala v temi, mraku, zlu Hude jame. Za razstavo o Macesnovi gorici pa je naslikala triptih Zadnja pot – torej podoba zločina in smrti, Molk – podoba tabuja, in Gloria – to pa je tisto, o čemer že ves čas govoriva: mrtvi so z nami, delajo za nas, njihovo orodje in odrešenje je resnica!

Črna knjiga komunizma s slovenskim deležem, z našo temno stranjo meseca je neizmerno pomembna za svetovni spomin.

Avtor pogovora in intervjuvanec v Platonovi votlini Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu, kjer bo razstava o Macesnovi gorici odprta do 10. maja. FOTO: Tatjana Splichal

To resnico hočete postavljavci razstave in njeni strokovni sodelavci ponesti tudi v Evropo. Omenili ste že, da bo angleška verzija 17. aprila odprta v Evropskem parlamentu. Macesnova gorica je v Evropskem parlamentu sicer že odmevala v nedavni razpravi ob peticiji dr. Mitje Ferenca o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. Kaj si obetate od te internacionalizacije?

Če bi v Španiji odkrili tak zločin, kot je bil v Jami pod Macesnovo gorico, bi bila to svetovna senzacija; če bi pri kakšni piramidi odkrili kaj takega, prav tako; tudi če bi v rimski Emoni odkrili kaj tega, bi bila to senzacija. A so naši ujetniki »černobilske radiacije« v svoji zastrupljenosti verjeli, da bodo zločin skrili tako, da o odkritjih v Jami pod Macesnovo gorico ne bodo poročali. To je prazno upanje, tabujev uničeni reaktor ne more več ohranjati. Peticijska razprava v Evropskem parlamentu je pokazala, da se tako španski ljudski stranki kot španskim socialistom zdi povsem nesprejemljivo, da se umorjenih v Sloveniji ne pokoplje – pa so imeli ravno tako hudo državljansko vojno kot mi, ravno take hude in dolgoročne posledice zaradi nje. Ko sem predaval v Budimpešti, je bilo občinstvo ravno tako pretreseno: kako jo možno, da so se v sosednji deželi dogajala taka grozodejstva, pa o tem ničesar ne vedo! Mi smo dolžni, da v spominsko zakladnico človeštva shranimo resnico o tem, kar se je pri nas zgodilo: črna knjiga komunizma s slovenskim deležem, z našo temno stranjo meseca je neizmerno pomembna za svetovni spomin.

Predstavljanje slovenske izkušnje tujini je mediacijski proces: ker se doma ne moremo zmeniti, nam zdaj drugi pripovedujejo, kaj je normalno in kaj ni.

»Izvoz« slovenske resnice in kulturne vojne v mednarodno okolje, je pomemben zaradi izmenjave in primerjave izkušenj: naj se primerjamo, naj nas ocenijo v tujini. Neostalinističnih grehov sedanjih oblastnikov – pomislimo samo na Zemljaričev pogreb, čebinski kult, prepoved pričujoče razstave, ukinitev spominskega dneva na žrtve komunizma in Muzeja slovenske osamosvojitve – grešniki ne morejo braniti oz. prodajati demokratični tujini kot civilizacijskih dosežkov. Komur te novostalinistične izpade predstavimo v tujini, pade »v nezavest« od začudenja: kako je kaj takega sploh mogoče! Slovenska zgodovinska izkušnja z zločini fašizma, titoističnega stalinizma sodi med velike evropske in svetovne zgodbe. In prav množična morišča in grobišča iz časa po drugi svetovni vojni kot najhujši množični umori vojnih ujetnikov in civilistov po komunističnem prevzemu oblasti oz. po drugi svetovni vojni v Evropi je eden od svarilnih primerov, ki ga titofilni konzervativci skušajo še vedno tabuiratu tako doma kot v mednarodnem prostoru. Zato je tako predstavljanje zgodovinske resnice kot slovenske kulturno-zgodovinske vojne prispevek k vsem evropskim resolucijam o obsodbi zločinov totalitarnih režimov. Glede tega ni nobenih izgovorov o domnevnem pranju slovenskega perila v tujih pravnih in političnih strojih. Predstavljanje slovenske izkušnje tujini je mediacijski proces: ker se doma ne moremo zmeniti, nam zdaj drugi pripovedujejo, kaj je normalno in kaj ni. In normalno je odkrivati resnico in pokopati mrtve.

Naj začnejo v Evropi in svetu opazovati in odkrivati Slovenijo, da se bodo lahko vsebinsko odločali o tem, kdo je pri nas barbar, kdo zagovarja in skriva zločine, brani zločince, kdo tabuira, krši temeljne pravice živih in mrtvih.

Dr. Jože Dežman v pogovoru z ljubljanskim nadškofom Stanislavom Zoretom, ministrom za obrambo Matejem Toninom, predsednikom republike Borutom Pahorjem in predsednikom vlade Janezom Janšo ob breznu pod Macesnovo gorico, kjer je bila 6. junija 2020 roška spominska slovesnost. FOTO: Bogomir Štefanič

Ali bi tudi mi kot Madžari morali imeti Hišo terorja, v kateri ste nedavno predavali in je posvečena žrtvam nacizma in komunizma …

… s tem da je komunizem predstavljen bistveno bolj prepričljivo. Vendar spominske vojne potekajo tudi na Madžarskem. Treba je še vedeti, da je v Budimpešti zgrajena tudi Hiša usod, ki je bila zgrajena za postavitev razstave o madžarskem holokavstvu. Hiša usod z vloženimi 18 milijoni dolarjev naj bi bila odprta leta 2014 ob sedemdesetletnici zločina, pa je že dolga leta prazna, ker so Judje nasprotovali temu, da bi ji vsebino dala ekipa, ki naj bi bila preveč naklonjena Orbanovi oblasti in bi skušala zakriti madžarsko soodgovornost pri zločinu. A tudi Judje sami še niso uspeli ustvariti svoje vizije muzeja. Naj ob tem omenim, da Keith Lowe med 25 neuspešnimi spomeniki na svetu, ki so posvečeni 2. svetovni vojni, omenja tako spomenik žrtvam vseh vojni in po njih v Ljubljani in spomenik žrtvam nemške okupacije v Budimpešti. In če bi šli po Evropi, povsod najdemo nezaceljene zgodovinske rane, spominske in kulturne vojne … Vsakega nekaj boli … Če mednarodna javnost veliko bolj spremlja Madžarsko, Italijo, Španijo, Francijo, Avstrijo, Nemčijo, kako se ukvarjajo z zgodovinskimi bolečinami in patologijami, pa je prav, da si tudi Slovenci vzamemo svoj zasluženi delež mednarodne pozornosti. Naj začnejo v Evropi in svetu opazovati in odkrivati Slovenijo, da se bodo lahko vsebinsko odločali o tem, kdo je pri nas barbar, kdo zagovarja in skriva zločine, brani zločince, kdo tabuira, krši temeljne pravice živih in mrtvih. V tej mediaciji se bodo titofilni konzervativci sami pometli na smetišče zgodovine.