V čem vidijo temeljno sporočilnost te medijsko-politične (in morda še v kakšno drugo smer obrnjene) zgodbe, smo za naslednjo številko tiskane izdaje Družine (izide v sredo, 26. januarja) povprašali ugleden publicistični krog ljudi, ki s svojim javnim nastopanjem nekoč in danes tudi sami dosledno (in ne brez tveganj) širijo prostor pluralnosti in svobode izražanja. Povabilu so se odzvali dr. Anton Stres, Zlata Krašovec, mag. Božo Rustja, Alenka Puhar, Igor Pirkovič in dr. Jože Dežman. Slednji se je pri svoji presoji osredinil prav na dražgoško mitologijo, svojo izjavo, ki jo na tem mestu objavljamo v celoti, pa sklenil z pozivom h končanju ideološkega terorizma, ki smo mu vedno znova – letos pa še posebej – priče v Dražgošah.

Zgodovinski poraz komunizma je Kučan v letošnjih Dražgošah zamolčal, razglasil pa je protifašistični boj prav v duhu poraženih.

V letošnjih Dražgošah je bilo, kot da Milan Kučan še ne ve, da je komunizem v leninistično-stalinistični, pa tudi samoupravni utopiji propadel povsod, kjer so ga skušali uveljavljati. Zgodovinski poraz komunizma je Kučan v letošnjih Dražgošah zamolčal, razglasil pa je protifašistični boj prav v duhu poraženih. V duhu časov, ko je bil za dan vstaje slovenskega naroda proti okupatorju razglašen strel Slovenca-komunista Mihe Novaka na Slovenca Franca Žnidaršiča 22. julija 1941. Kučan ni povedal nič o tem, da so tudi z decembrsko vstajo 1941 uresničevali leninistično stalinistični model. Vodilni stalinist Stane Žagar je za začetek vstaje dal pobiti nekaj sokrajanov, v Dražgošah je razglasil sovjetsko republiko.

Pravilnik o pokopališkem redu na vojnih grobiščih iz leta 2005 zahteva spodobno obnašanje na grobovih. Tako kot sem spraševal druge govornike v Dražgošah, sprašujem tudi Kučana: »Ali bi tako rohnel na grobu svoje matere, očeta?«

Tudi v dražgoški grob so nametali kosti v slogu komunističnega ateističnega pokopa. Ne vemo, kdo je v njem sploh pokopan. Leta 1976 niso zapisali, koliko posmrtnih ostankov so prekopali v kanalizacijski cevi podobno kostnico. Ali imamo tisto premetavanje kosti lahko za pogreb ali ne? Poleg tega so niso spoštovali vere žrtev – omenimo tu IV. ženevsko konvencijo iz leta 1939, ki v 130. členu govori o dostojnem pogrebu, po možnosti s cerkvenimi obredi v veri žrtev.

Tako kot sem spraševal druge govornike v Dražgošah, sprašujem tudi Kučana: »Ali bi tako rohnel na grobu svoje matere, očeta?«

V odloku o razglasitvi Kostnice s spomenikom v Dražgošah za kulturni spomenik državnega pomena piše, da je posvečen »devetim padlim borcem in enainštiridesetim domačinom, žrtvam okupatorskega nasilja januarja 1942.« Na plošči pod spomenikom piše: »V kostnici leži 8 borcev iz dražgoške bitke in 40 vaščanov, žrtev fašističnega terorja.« Po podatkih iz knjige pogrebov je 21. januarja 1942 nemški duhovnik Besel pokopal 33 oseb. Od devetih padlih partizanov vsaj štirje niso pokopani v kostnici.

Čas je, da bi vse to v Dražgošah uredili, in če bi se v prihodnje kučani v Dražgošah manj posvečali ideološkemu terorizmu in bolj spoštovanju resnice, sočutja, odpuščanja in sožitja, bi bil to naravnost čudež.