Ali bodo neostalinisti še naprej sramotili resnico in pravico? Kaj bo zmogel demokratični upor spomina in vesti?

Ministri za obrambo stalinizma

Napoved preganjanja fašizma za domače potrebe, ki jo prinaša sprememba zakona o javnem redu in miru tudi s preganjanjem t. i. »okupatorskih organizacij«, je morda najbolj nazorna napoved strategije, ki jo bo titofilni, neostalinistični vladni blok s komunističnimi veterani ubral v letu 2025.

Po medijskem poročanju so »te 'okupatorske organizacije', kot so jih poimenovali, Prostovoljna protikomunistična milica, Slovensko domobranstvo, Gorenjska samozaščita, Slovenski narodni varnostni zbor, Jugoslovanska vojska v domovini, Vermani, Raztrganci, Črna roka in ustaši«.

Resnice ubogi Premk niti ne pozna niti ga ne zanima. Pomembno je samo notranjepolitično ponavljanje mitov, potvorb in laži titoizma, novostalinizem skratka.

Nenavadno je, da poslanec Svobode Martin Premk, ko predstavlja zakonsko novelo, pozabi na prostovoljce in prisilno mobilizirane prebivalce Slovenije v esesovskih enotah, v enotah nemške, madžarske in italijanske vojske, v orožništvu, pozabi uradništvo in druge zaposlene v okupacijskem aparatu, da o kršitvah t. i. kulturnega molka niti ne govorimo … Med njimi skoraj ne najdemo nikogar, ki bi bil ideološko zvest okupatorjem, na komunistični strani pa je bila zvestoba zločinskemu stalinizmu popolna.

Skratka, resnice ubogi Premk niti ne pozna niti ga ne zanima. Pomembno je samo notranjepolitično ponavljanje mitov, potvorb in laži titoizma, novostalinizem skratka.

Avtorji tega brezpravnega konstrukta ne odgovarjajo na kritike, da bi morali v vladni koaliciji med prepovedanimi skrajnimi ideologijami obsoditi tudi komunizem. Tega ne nameravajo storiti, prav tako zaničujejo in zanikajo komunistične zločine, najbolj jasno so to izrazili z ukinitvijo dneva spomina na žrtve komunizma.

Toda nesrečni Martin Premk in drugi novostalinistični fantasti pozabljajo, da je bil eden temeljnih korakov v demokratizaciji Slovenije ukinitev tega rasističnega razlikovanja med žrtvami in njihovimi svojci. Rdeči nadčlovek si je svoj privilegiran položaj med mrtvimi zagotovil tudi s 35. členom Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč. Tam je bilo določeno: »Na pokopališčih ni dovoljeno postavljanje znakov, napisov, slik ali simbolov, ki označujejo pripadnost umrlih sovražnim gibanjem, usmerjenih proti NOV Jugoslavije oziroma njihovo sovražno dejavnost proti družbeni ureditvi SFRJ.«

Ukinitev rasistične diskriminacije živih in mrtvih je bila temeljni korak v demokratično Slovenijo.

Ta člen so pred simbolnim pogrebom vseh smrtnih žrtev, ki jih je tabuiral titoizem, ki je bil julija 1990 v Kočev­skem rogu, črtali.

Torej je bila ukinitev rasistične diskriminacije živih in mrtvih temeljni korak v demokratično Slovenijo. Temu so sledili zakoni in ukrepi tranzicijske pravičnosti: denacionalizacija, zakon o popravi krivic, razveljavitev stalinističnih sodnih procesov, pravica do groba in spomina za vse …

Zdaj nam pod pretvezo boja proti fašizmu novostalinisti skušajo prodati stari titoistični aparthajd. In če bo Martin Premk minister za obrambo, bo kvečjemu minister za obrambo stalinizma. Fanatičen in neveden!

Ritolizniki

Komunist Živojin Pavlović, ki so ga izključili iz komunistične partije, je leta 1940 obsodil stalinistični teror (Bilans sovjetskog termidora: prikaz i otkrića o delatnosti i organizaciji staljinskog terora). V njem je obračunal s stalinizmom.

Pavlović poudari, da ko se je stalinski teror razširil tudi na tuje partije, so te postale navadne agenture moskovske policije in njenih šefov. To pa je naprej pomenilo uničenje demokracije in pravice do kritike v teh partijah in nadaljevanje klanja vseh komunistov nekonformistov tako v tujini kot v Sovjetski zvezi. V njih so uvedli režim slepe pokorščine nekim ritoliznikom, ki jim je zaupala stalinska policija.

Broz je skrival svoje zločine nad komunisti kot državno skrivnost.

Pavlović seveda s tem ritoliznikom misli na Josipa Broza Tita in tovariše. Broz je skrival svoje zločine nad komunisti kot državno skrivnost.

Pavlovića so titoisti dobili v roke v Užicah, po strašnem mučenju so ga umorili novembra 1941. V Srbiji je bil leta 2010 sodno rehabilitiran, označujejo ga za »srbskega Solženicina«.

To, da so komunisti zagrešili največje bratomore med Slovenci, Hrvati in Srbi v njihovi zgodovini, je bil najbolj varovan tabu titoizma. Z vsemi sredstvi. Pa vendar je bila to tudi javna skrivnost.

Klavnica in lažnivka ni država

V času najhujših vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu po drugi svetovni vojni v Evropi je Jugoslaviji nekdo rekel, da to ni država, ampak klavnica. To, da so komunisti zagrešili največje bratomore med Slovenci, Hrvati in Srbi v njihovi zgodovini, je bil najbolj varovan tabu titoizma. Z vsemi sredstvi. Pa vendar je bila to tudi javna skrivnost. Po drugi strani pa so zločince, torej komunistično elito od Josipa Broza do tistih, ki so množične umore izvedli, častili kot največje junake.

To zločinsko izročilo, ki ga goji tudi sedanja Vlada RS, je hudo breme za slovensko družbo. Novostalinistična koalicija pa seže daleč čez vladno koalicijo.

Ivan Puc je leta 2000 v Reporterju opozoril na zapis Jožeta Snoja v Rekapitulacijah v zvezi s »tomišlsko kuhno južno od Murgl«. Na simbolnem pogrebu tabuiranih mrtvih v titoizmu je govoril Milan Kučan »in dlje ko je, prebrisanec postbeograjski, dogodku in trenutku primerno parafraziral svetopisemskega 'Pridigarja', bolj je sredi nas, na nastop čakajočih, jemálo Jančarja – svojim ušesom ni mogel verjeti, da posluša svoj lastni spis! Kot da se utaplja, se nas je, oziraje se osuplo okrog sebe, obnemelo oprijemal z nemočno ogorčenimi pogledi!« Drago Jančar je nekaj dni pred mašo zadušnico dal svoj sestavek Spomenki Hribar. Snoj vpraša: »Pljusk iz piskra ali naključje, da dvema od vsegá iz vseh časov porabnega prav neki staromodni 'Pridigar' pade na pamet istočasno?« In sklene: »Tako se je pred našimi očmi – pred mojimi, ki imajo kurjo slepoto za strankarske spletke, zagotovo prvič – pri belem dnevu skotila zarota. In dobila je mlade in iz teh in takih zarot se je teh nekaj poroških desetletij nasralo na tone in zdaj jih imamo ko dreka.«

Ne Hribarjeva ne Kučan se na gornje nista odzvala, prav tako ne odgovorita na vprašanje, ali sta leta 1990 vedela, da je maša zadušnica za slovenske žrtve titoizma na morišču in grobišču žrtev iz jugoslovanskega juga.

Mitja Ribičič je kot visok funkcionar tajne politične policije poslal v smrt na stotine ljudi. Bojan Polak je poveljeval slovenski diviziji Korpusa narodne obrambe, ki je pomladi 1945 umorila na tisoče ljudi. Ko so ju na zaslišanje pred Preiskovalno komisijo o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti državnega zbora leta 1996 vprašali, ali kaj vesta o zločinih, ki sta jih izvajala in ukazala, sta se brezsramno zlagala, da jima niso znani. Ciril Ribičič ne kot politik in ne kot pravnik očetovega početja ni komentiral.

Zoran Janković neprestano ponavlja že ponarodelo laž, da v Ljubljani ne bo »domobranskih spomenikov«.

Predsednik RS Danilo Türk je v komentarju odkritja umorjenih v rovu sv. Barbare leta 2009 govoril o »drugorazredni temi« in rekel, da so to »politične manipulacije okrog tega«. Ni pa še pojasnil, ali so titoistični tabuji, zanikanje zločinov, čaščenje zločincev »politične manipulacije«.

Zoran Janković neprestano ponavlja že ponarodelo laž, da v Ljubljani ne bo »domobranskih spomenikov«. Pa ima Ljubljana največje taborišče smrti za Slovence v vseh treh totalitarnih režimih, ki je bilo v sedanjem Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, ima kulturni spomenik morišče Brezarjevo brezno in grobišče umorjenih iz Brezarjevega brezna v Kucji dolini, ima farne spominske plošče s krepko več kot tisoč imeni tabuiranih žrtev, ima tabuirano vojaško pokopališče na Orlovem vrhu itd. itd.

Še bi lahko naštevali. Vse to nam pove, da dokler Republika Slovenija ne uredi evidenc prebivalstva, ne pokoplje nepokopanih umorjenih, toliko časa jo bo razkrajalo izročilo klavnice in lažnivke.

Inštitut za novejšo zgodovino noče nadaljevati popisa smrtnih žrtev vojne, upora, revolucije, protirevolucije in državljanske vojne, zaprl ga je za javnost.

Znanost in kultura tabujev, mitov in laži

Toda v boj za ohranitev nekdanjega sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil se ne podaja samo politika. Inštitut za novejšo zgodovino noče nadaljevati popisa smrtnih žrtev vojne, upora, revolucije, protirevolucije in državljanske vojne, zaprl ga je za javnost. Direktor Andrej Pančur je celo razglasil, da se Inštitut za novejšo zgodovino ne bo več ukvarjal z drugo svetovno vojno. O tem inštitutu za zgodovino brez zgodovine več v prihodnje.

Asta Vrečko je s svojo Komisijo za nepremično dediščino prepovedala projekt o 3450 umorjenih v Jami pod Macesnovo gorico. Razstava 3450 umorjenih: Jama pod Macesnovo gorico – Slovenski Katin je bila postavljena v angleščini v Evropskem parlamentu v Bruslju, v Sloveniji pa v Zavodu sv. Stanislava, v Kopru, Novi Gorici, trenutno /do 17. avgusta/ gostuje v Pokrajinskem muzeju v Kočevju. Dokumentarec 3450 – bratomor v Jami pod Macesnovo gorico je v živo videlo več kot dva tisoč obiskovalcev, na spletu več kot 14.000, v televizijskem predvajanju nekaj deset tisoč. Šesto poročilo Komisije Vlade RS za reševanje prikritih grobišč s 432 stranmi, okoli 700 fotografijami, zemljevidi, dokumenti, statističnimi prilogami, je med bralci. Tako da ima Vrečkova s svojo komisijo več kot dovolj snovi, da utemeljijo, kaj naj bi bilo pri vsem tem pomanjkljivega in neprimernega.

Morda pa bi morali pomisliti, kaj je Otto Rühle zapisal že leta 1939, namreč da je fašizem le kopija boljševizma in se boj proti fašizmu začne z bojem proti boljševizmu/stalinizmu?

Morda pa je temelj te cenzure enak temelju cenzur zgodovinskega spomina v predlaganih spremembah zakona o javnem redu in miru. Morda bi se morali naučiti slovenščine, ki jo je skušal titoizem zatreti. Ali je slovensko, da je bilo taborišče smrti v Šentvidu nad Ljubljano najbolj uničevalno koncentracijsko taborišče za prebivalce Slovenije v vseh treh totalitarnih režimih, da je 3450 umorjenih iz Jame pod Macesnovo gorico najhujše raziskano prizorišče bratomora v slovenski zgodovini, da bo grob teh 3450 umorjenih največji slovenski grob, da je pobijanje vojnih ujetnikov vojni zločin …?

Morda pa bi morali pomisliti, kaj je Otto Rühle zapisal že leta 1939, namreč da je fašizem le kopija boljševizma in se boj proti fašizmu začne z bojem proti boljševizmu/stalinizmu? Naj bo tako tudi v spominskem letu 2025.

Prispevek je bil najprej objavljen v 172. številki priloge Slovenski čas.