Ker je to vprašanje t. i. ustavna materija, so spremembe na tem področju seveda nujno povezane s spremembo ustave. Kot pravi splošno znana modrost, pa se velja sleherne spremembe ustave lotevati »s tresočo roko«. Ali je v primeru sodniških imenovanj zakonodajalčeva roka pri načrtovanih spremembah ustave res dovolj »tresoča«? Kakšno je sedanje stanje in kakšne so načrtovane spremembe pri imenovanju sodnikov? Ali so spremembe ustave pri tem vprašanju (in s tem spremembe pri vlogah sodnega sveta, državnega zbora, predsednika republike …) sploh potrebne zlasti pa nujne? 

To so poleg drugih vprašanja, na katera v prispevku, ki smo ga najprej objavili v januarski številki Slovenskega časa, odgovarja pravnik, prof. dr. Jernej Letnar Černič. Prispevek v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Kljub opozorilom široke strokovne javnosti so predlagatelji s spremembami skočili na glavo v prazen bazen.

Načelo delitve oblasti

Delitev oblasti je temeljni sestavni del načela pravne države. Omejuje koncentracijo moči v vseh treh vejah oblasti v demokratični in pravni državi. Zato se je treba vseh posegov v delitev oblasti lotiti s tresočo roko, vključujočo debato v strokovni javnosti in globokim premislekom.

Trenutna vladajoča oblast je konec predlanskega leta začela s postopkom reforme nekaterih ustavnih določb glede delovanja sodne veje oblasti, še posebej 125., 129., 132. in 134. člena. Državni zbor je nato lani jeseni začel s postopkom ustave. Kljub opozorilom široke strokovne javnosti so predlagatelji s spremembami skočili na glavo v prazen bazen. Predlogi ustavnih sprememb zato niso niti premišljeni niti strokovno prepričljivi.

Sedanja ureditev

Veljavno besedilo ustave v 130. členu določa, da »sodnike voli državni zbor na predlog sodnega sveta«. Ustava s tem členom uresničuje ustavno načelo delitve oblasti iz njenega 2. odstavka 3. člena, da je državna oblast razdeljena na tri veje oblasti. Oblast je v ustavnih demokracijah razdeljena na tri veje oblasti, da moč ni skoncentrirana v eni veji oblasti, eni osebi oziroma eni politični stranki. Enotnost moči vodi v zlorabe vladavine prava in človekovih pravic. Ustava zato vzpostavlja sistem zavor in ravnovesij, kjer se vse tri veje oblasti medsebojno nadzorujejo.

Nosilci sodne veje oblasti imajo po 129. členu ustave za razliko od nosilcev oblasti v preostalih dveh vejah oblasti trajen mandat.

Javna funkcija v sodni veji oblasti ima z ostalima vejama oblasti določene posebnosti. Nosilci sodne veje oblasti imajo po 129. členu ustave za razliko od nosilcev oblasti v preostalih dveh vejah oblasti trajen mandat. 125. člen ustave določa: »Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni. Vezani so na ustavo in zakon.« Ustava pa v 132. členu določa: »Sodniku preneha sodniška funkcija, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon. Če sodnik pri opravljanju sodniške funkcije krši ustavo ali huje krši zakon, lahko državni zbor na predlog sodnega sveta sodnika razreši. V primeru naklepno storjenega kaznivega dejanja z zlorabo sodne funkcije, ugotovljenega s pravnomočno sodno odločbo, državni zbor sodnika razreši.«

Prof. dr. Jernej Letnar Černič je publicist in predavatelj na več visokošolskih ustanovah (Nova univerza, Katoliški inštitut). FOTO: Bogomir Štefanič

Vsebina predlaganih sprememb

Jeseni se je v Državnem zboru RS izoblikovala potrebna večina za začetek ustavnorevizijskega postopka. Sestavljena je iz poslancev trenutno vladajoče koalicije in najmanjše opozicijske stranke v trenutnem mandatu državnega zbora. Takšna večina predlaga naslednje spremembe, in sicer:

Po novem naj bi se 129. člen glasil: »Sodnik se najprej imenuje za dobo treh let, v tretjem letu pa se lahko imenuje v trajno sodniško funkcijo. Zakon določa pogoje za imenovanje sodnikov.« 130. člen ustave bi se glasil: »Sodnike imenuje predsednik republike na predlog sodnega sveta.« 132. člen naj bi po novem določal: »Zakon določa starostno mejo in druge razloge za prenehanje sodniške funkcije. Sodnika, ki pri opravljanju sodniške funkcije krši ustavo, huje krši zakon ali z zlorabo sodne funkcije stori naklepno kaznivo dejanje, ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo, razreši predsednik republike na predlog sodnega sveta.« Predlagana je še ena sprememba, in sicer: »V besedilu 134. člena se besedilo 'državnega zbora' nadomesti z besedilom 'sodnega sveta'.«

Minili so časi, ko so ljudje postajali sodniki z dopolnjenimi tridesetimi leti ali še prej, kot marsikdo, ki se v tem trenutku nahaja pri koncu svoje sodniške kariere.

Prof. dr. Jernej Letnar Černič v pogovoru z nekdanjim ustavnim, sedanjim vrhovnim sodnikom Janom Zobcem, prav tako kritičnim presojevalcem razmer v slovenskem sodstvu. FOTO: Bogomir Štefanič

Zakaj je predlog ustavnih sprememb neprepričljiv?

Prvič, v slovenski družbi ni potrebe za spremembe 129. člena, ki uvaja poskusni mandat. Že najmanj zadnje desetletje in še več v slovensko sodstvo vstopajo izjemno izobraženi in pripravljeni ljudje, ki so se izobraževali na domačih in tujih univerzah. Večina izmed njih je zaradi številne konkurence in omejenih sodniških mest na opravljanje funkcije čakala deset let in več. Minili so časi, ko so ljudje postajali sodniki z dopolnjenimi tridesetimi leti ali še prej, kot marsikdo, ki se v tem trenutku nahaja pri koncu svoje sodniške kariere.

Sodniki, ki imajo večino v sodnem svetu, bodo torej lahko odločali, kdo izmed njih bo izvoljen na določeno funkcijo. Takšna pristojnost pa v ustavni demokraciji de facto zamaje načelo delitve oblasti.

Drugič, še bolj je sporen 130. člen, ki jemlje volitve sodnikov iz rok zakonodajne veje oblasti in jih prenaša v izvršilno vejo oblasti k predsednici republike. Če ima zakonodajna veja oblasti do sedaj možnost, da tudi zavrne predlog sodnega sveta, po predlagani ureditvi predsednica republike te pristojnosti ne bo imela. Slediti bo morala predlogu sodnega sveta, kot mora slediti sprejetemu zakonu v državnem zboru, ko podpiše ukaz o njegovi razglasitvi. Sodni svet RS kot sodniško telo samouprave bo de facto po predlagani ureditvi imelo večjo moč. Sodniki, ki imajo večino v sodnem svetu, bodo torej lahko odločali, kdo izmed njih bo izvoljen na določeno funkcijo. Takšna pristojnost pa v ustavni demokraciji de facto zamaje načelo delitve oblasti. Tega dejstva ne more polepšati niti podpis predsednice na sklepu o imenovanju osebe na določeno sodniško mesto.

Tretjič, pisci ustave so omenjene člene napisali s premislekom in ozirom na 3. člen ustave, ki vzpostavlja načelo delitve oblasti na tri veje oblasti. Delitev oblasti je ključnega pomena za uresničevanje pravne države in ustavne demokracije. Brez delitve oblasti pravna in demokratična država pade in se spremeni v totalitarno oblast, kjer ena politična stranka, ideološka večina oziroma posameznik nadzorujejo oblast. Varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin postane v takšnem sistemu le privilegij peščice. Vladavino prava nadomesti pravo vladajočih.

Predlagana ureditev bo zato vzpostavila vladanje sodniške oligarhije, ki bo sama še bolj določala, kdo bo izvoljen na sodniško mesto.

Četrtič, predlagana ureditev bi bila problematična tudi v najmočnejših ureditvah, kjer prebivalstvo zaupa v delovanje sodne oblasti. V slovenski državi, kjer manj kot polovica prebivalstva – po nekaterih raziskavah pa še manj – zaupa sodstvu, je še bolj zaskrbljujoča. Predlagana ureditev bo zato vzpostavila vladanje sodniške oligarhije, ki bo sama še bolj določala, kdo bo izvoljen na sodniško mesto. 

Za pošteno delovanje sodstva je pomembna tako notranja kot tudi zunanja neodvisnost in nepristranost. Številni primeri iz zadnjih let, ko so sodniki opozarjali na pomanjkljivosti v samem sodstvu, potem pa so sami postali predmet pregona svojih kolegov v obliki kvazi etičnih organov, kažejo, da trenutni kontekst slovenske ustavne demokracije ni primeren za ustavne spremembe.

Reforma volitev sodnikov je v predlagani obliki nepotrebna in strokovno neprepričljiva. Povzročila bo še večjo notranjo in zunanjo politizacijo slovenskega sodstva.

Petič, nekateri predlagatelji pravijo, da želijo izključiti politiko iz sodstva. Takšen predlog je v trenutni ureditvi utopičen, saj Sodni svet RS še naprej v nasprotju z veljavno in ustavno ureditvijo deluje za zaprtimi vrati. Objavlja le zapisnike sej s sklepi. Tudi reforma sestave in volitev sodnega sveta ne bo prinesla občutnih sprememb, saj jo omejuje sociologija slovenske pravne države, ki jo prežema avtoritarna mentaliteta, formalizem in čezmeren pravni pozitivizem.

Reforma volitev sodnikov je v predlagani obliki nepotrebna in strokovno neprepričljiva. Povzročila bo še večjo notranjo in zunanjo politizacijo slovenskega sodstva.

Z odprtostjo dela sodnega sveta se bo počasi izboljšala tudi notranja neodvisnost in odgovornost v sodstvu.

Kakšne spremembe bi bile vendarle potrebne?

Sodna veja oblasti črpa svojo legitimnost in kredibilnost iz ljudske volje. Nosilce sodne funkcije sodijo v imenu ljudstva. V ustavo bi bilo zato – v izogib večji politizaciji – vredno napisati, da je za izvolitev sodnikov potrebna ustavna, torej dvotretjinska večina poslancev. Potrebne so spremembe pri delovanju Sodnega sveta RS. Ne nujno ustavne spremembe. Dovolj bi bilo, da začne sodni svet na sejah delovati in zasedati javno, tako da bo lahko vzpostavljen nadzor javnosti. V nekaterih državah, denimo v Republiki Gruziji, seje sodnega sveta prenašajo na enem izmed programov javne radiotelevizije. Hkrati bi bilo potrebno funkcijo članov sodnega sveta profesionalizirati. Z odprtostjo dela sodnega sveta se bo počasi izboljšala tudi notranja neodvisnost in odgovornost v sodstvu.

Čim bolj odprto bo sodstvo, tem višje bo zaupanje javnosti vanj.