Na ljubljanski slavistiki ste diplomirali leta 1968, torej pred natanko 50 leti. Kaj je mladeniča iz Vavte vasi pravzaprav pripeljalo k temu študiju? Ali je bil slovenski jezik vrednota, dota, ki ste jo prejeli že v domači hiši, prvem šolskem okolju?

Slovenski jezik je bila prav gotovo dota, ki sem jo prejel od domačih: od družine, sosedov. To je bilo, strokovno rečeno, osrednjedolenjsko narečje. S knjižnim jezikom sem se srečal najprej v cerkvi, potem šele v šoli. Pa tudi na paši, ker sem imel pogosto s seboj knjigo.

Čutil nisem nikakršnega izrecnega pritiska (kakor prej na učiteljišču), da bi me kdo v času študija spraševal o veri, mojih osebnih nazorih.

Kaj pa ste brali?

Joj, tega se pa res ne spomnim več zadosti natančno. Vse, kar mi je prišlo v roke! Knjige sem kar požiral. Pomembna je bila tudi srednja šola, učiteljišče v Novem mestu, kjer smo imeli dva dobra profesorja slovenščine, Janeza Kolenca in Jožeta Severja.

Vendar ta dota nikakor ni bila mišljena kot dota za usmeritev v poklic, kaj šele za usmeritev v kariero, kakršna se mi je pač zgodila. Bil sem popolnoma brez tovrstnih ambicij. Pri desetih letih sem mislil, da bom tišlar, in sem bil s tem čisto zadovoljen. Tudi ko sem se vpisal na učiteljišče, moj pogled ni segal kam daleč. Mislil sem si, da bom učitelj denimo na kakšni podružnični šoli in bom v tem lahko čisto zadovoljen in srečen. Potem pa se je stvar korak za korakom prožila naprej, ne da bi jaz sam kaj dosti naredil za to. Edini korak pri moji odločitvi je bil ob koncu učiteljišča, ko sem šel za eno letu poučevat v Mirno Peč na Dolenjskem, ker sem prej nekaj let dobival občinsko štipendijo, ki jo je bilo treba »odslužiti«. Pomislil sem: zdaj bom tu eno leto (takrat me je že »pičilo«, da bi šel študirat slovenščino), to leto bo minilo, jaz pa ne bom utegnil nič misliti na študij ali se nanj pripravljati. Pa sem se šel »za rezervo« vpisat kot izredni študent. To je bil takrat poseben, zelo ohlapen študijski status, danes bi mu samo pogojno rekli študij ob delu. Dobil sem indeks, ga dal v predal in v Mirni Peči poučeval do konca šolskega leta 1963/64, potem pa se odpravil v Ljubljano. Predavanj seveda ni bilo več, kolegi na počitnicah, zapiskov nobenih, učbenika nobenega … Kljub temu sem improviziral in se, kolikor se je le dalo, zakopal v študij, tako da sem septembra naredil nujne pogojne izpite za redni vpis v drugi letnik. To je bila huda, a hkrati koristna šola. Zresnilo me je in rekel sem si: Zdaj vem, kaj lahko pomeni leto izgubljenega študija; kar sem zamudil, to bom skušal nadomestiti, v prihodnje pa me kaj takega ne sme ujeti nikoli več. In tako sem postal resnoben bruc v drugem letniku. (nasmeh)

Poglejte, kaj se dogaja s pojmi družina, enakost nasproti enakopravnost spolov … Ves ta genderski kompleks, ki se je pokazal tudi v znanem pravilniku na Filozofski fakulteti.

Zavzet študij ste sklenili z diplomo v letu 1968. Ali se vas je takratno burno študentsko dogajanje kako dotaknilo?

Burna šestdeseta leta niso šla mimo mene, nikakor pa me niso prevzela ali kakor koli posrkala vase. Bil sem resen študent, v primerjavi z vrstniki tudi z več življenjskimi izkušnjami. Nekatere reči, ki so se takrat dogajale, zasedba fakultete, tarokiranje na cesti med demonstracijami, so se mi zdele bolj kot kaj drugega le pozerstvo t. i. princev iz »boljših« ljubljanskih političnih družin, ki so to vodili. V ozadju je vse skupaj nadzorovala in po svoje tudi vodila Udba, a to je že druga zgodba … Jaz sem bil pri vsem tem bolj ob strani. Edina stvar, ki me je ob študiju res iskreno zanimala, je bilo petje v Akademskem pevskem zboru. Tu sem sodeloval vsa leta študija in še potem nekaj let.

V Peterletovi vladi sem resno delal za pridobitev podpore Slovencev zunaj Slovenije pri osamosvojitvenem prizadevanju. Bili so napeti, a lepi časi.

V kolikšni meri je bila slavistika tisti čas politično »kontaminirana«, kako je bilo z akademsko svobodo? Morda je še odmeval primer odstranitve profesorja Antona Slodnjaka, ki si je drznil pozitivno pisati o Balantiču …

Naj se pri odgovoru na to vprašanje za trenutek vrnem v učiteljsko leto v Mirni Peči. Saj sem za silo spremljal časopis in slišal, kaj se dogaja, ampak edina afera, ki je bolj konkretno pljusknila tudi zunaj Ljubljane do dolenjskih učiteljev in izobražencev, je bila »afera Topla greda«. Zaradi nje so nas sklicali na predavanje Bena Zupančiča.

Moram iskreno priznati, da ne poznam te zgodbe.

To je bila Rožančeva gledališka farsa ali feljton o kmetijski politiki; namesto uprizoritve je prišla prepoved, češ da delo žali delavce kmetijskega kombinata Grosuplje ipd. Ker tako ostrega in neposrednega spora med politiko in gledališčniki ob kmetijskem vprašanju sredi šestdesetih let ni bilo več mogoče kar potihoma spraviti pod preprogo (Jože Pučnik je že sedel), so po Sloveniji hodili politiki razlagat uradno stališče in mirit razburjene duhove. V Novo mesto je prišel Beno Zupančič. No, na koncu predavanja je bila kot vedno tista znamenita točka vprašanja za predavatelja. Med udeleženci je bil tudi starejši kolega, ki je bil takrat morda že absolvent. Ni se oziral na tematiko predavanja in je brez ovinkov vprašal: »Kaj pa je s profesorjem Slodnjakom?« Takrat je to vprašanje prvič butnilo vame in odtlej sem spremljal tudi to razsežnost dogajanja na slavistiki. A ko sem prišel na fakulteto, se tam o Slodnjaku ni več govorilo oziroma je bila fakulteta v celoti že v novi zasedbi. Glavna sta bila profesorja Boris Paternu in France Zadravec, na knjižni slovenščini najglasnejša Breda Pogorelec, iz Zagreba je prihajal Jože Toporišič …

Nekajkrat sem polemiziral zlasti z ministrom Slavkom Gabrom, ko je šlo na primer za vprašanje angleščine pri spreminjanju zakona o visokem šolstvu. To se je nekaterim zdelo prehudo in kmalu so iznašli način za utišanje nadležnega slovenista.

Profesorica Breda Pogorelec je bila tudi vaša mentorica pri diplomi.

S Toporišičem se nista ravno najbolje razumela, da pa bi nekako orala drug ob drugem ali vsaj drug za drugim, sta se dogovorila, da bo na vsaki dve leti eden od njiju kot glavni predavatelj za knjižno slovenščino prevzel prvi letnik in ga peljal do konca študija. Čeprav sem pogojni izpit za vpis v drugi letnik opravil pri Toporišiču, sem bil po omenjenem dogovoru uvrščen k Pogorelčevi. To ne pomeni, da nisem hodil poslušat tudi Toporišiča, a tako ali drugače sem veljal za »Bredinega« študenta.

A spraševali ste me po akademski svobodi. Sploh na začetku študija nisem opazil nič posebnega. Od stare garde »klerikalcev« sta bila na oddelku le še Viktor Smolej, slovakist, in France Tomšič, predavatelj za staro cerkveno slovanščino. Drugo je bilo vse »pošlihtano« po novem. Za nove študente je bilo to normalno, starejši so se počasi odmikali, zato je vse teklo mirno. Čutil nisem nikakršnega izrecnega pritiska (kakor prej na učiteljišču), da bi me kdo v času študija spraševal o veri, mojih osebnih nazorih. Le enkrat so me bolj od strani vprašali, ali sem »organiziran«. Saj poznate ta žargon.

Bralci Družine Janeza Dularja seveda dobro poznajo, nazadnje zlasti kot pisca v rubriki Jezik me srbi, za katero je od prve (maja 2010) do stote številke (avgusta 2018) priloge Slovenski čas napisal 99 kolumn. FOTO: Tatjana Splichal

Seveda – vprašanje je merilo na članstvo v partiji.

Res so me vprašali, ali sem član oziroma ali bi to postal. Po nikalnem odgovoru takega spraševanja ni bilo nikoli več. A vse le ni bilo čisto »pod nadzorom«. Kmalu sem opazil, da so posebej nekatere študentke skrivaj prepisovale Balantičevo zbirko, ki je bila takrat še vedno ilegalna.

Neka senca je na navidezno študijsko idilo padla tudi pri meni, a šele na diplomskem izpitu iz slovenske književnosti. Ko sem na vsa vprašanja že odgovoril, je sledil neformalni pogovor o tem in onem, tudi o tem, od kod sem doma. Z Dolenjskega, iz Vavte vasi, komaj čakam, da se vrnem tja. »A iz Vavte vasi? To pa je domobranska vas, a ne?« sem zaslišal pripombo. Bil sem osupel. Prvič, ker to ni bilo čisto res, in drugič: kaj ima taka izjava sploh opraviti na takem mestu, ob taki priložnosti?

V jutranjih urah, ko je besedilo prilezlo iz tiskalnika, datum za oddajo pa je že bil tukaj – le kaj bo rekel urednik, če bom pozen! – sem ženo trdosrčno zbudil, ji prinesel v posteljo ta spis in jo milo prosil za prvo kritično branje.

Kdo pa jo je izrekel?

Profesor P. je veljal za uglajeno, razgledano, estetsko prenicljivo osebnost, zato pripomba gotovo ni izvirala iz hudobije ali česa podobnega. Domnevam, da je razlog v njegovem snovanju raziskave Slovensko pesništvo upora; postopoma je izšlo več knjig z različnimi tematikami, npr. borčevske pesmi, pesmi iz taborišč … V tej seriji so bile tudi pesmi, ki so se pele na partizanskih mitingih. Iz izročila vem, da je bil en tak miting proti koncu vojne tudi v Vavti vasi. Gotovo so na njem počez tolkli proti »belim« in domobrancem. Morda je profesor iz podatkov o sporedu mitinga, če ga je imel pred seboj, prišel do prej omenjenega sklepa, ne da bi imel širšo predstavo o vojnih razmerah pri nas.

Podoben primer se mi je zgodil nekaj let pozneje, že po diplomi, ko sem bil na fakulteti magistrski študent in asistent. Stanoval sem za Bežigradom in vsak dan prihajal na Filozofsko fakulteto. Kod? Mimo uršulinske cerkve, seveda. Kdaj pa kdaj, ne prav pogosto, sem stopil noter in bil presunjen, ko sem v klopeh pred seboj zagledal klečečega profesorja Tomšiča, ali profesorja Dušana Čopa, ali zadaj stoječega Edvarda Kocbeka … Ko sem potem v posebnem razpoloženju stopal iz cerkve, nisem čutil spremstva za hrbtom. Ampak čez nekaj časa je »veliki brat« nekaj prišepnil mentorici, ki je sicer že od prej vedela za moje nazore in tudi za moje druženje s člani Društva 2000, vendar mi je svarilno ali dobrohotno, ne vem čisto natančno, namignila, da je v Ljubljani dosti cerkva in da se mi ne bi bilo treba razkazovati ravno pri uršulinkah, torej pred pragom fakultete. (smeh) No, takšne stvari mi niso več prišle do živega, čeprav so se pri ocenjevanju še ozirali na merilo o moralno-političnih kvalifikacijah.

Dovolite mi, da se za hip še vrnem k študentskemu gibanju in njegovi ne prav pristni ljubljanski verziji. Pristno verzijo sem imel leta 1968 priložnost videti v Pragi, ko so tja prišli Rusi.

Usodnejše od vprašanja »kakšen jezik« (slovnično, pravorečno in pravopisno pravilen, besedno čist) je vprašanje »kateri jezik« (slovenski ali neslovenski).

Avgusta 1968 ste bili tam?!

Da, na poletnem tečaju češčine. Tam pa je bilo bridko avtentično … (molk) Mi je še danes kar težko o tem govoriti …

Omenili ste čas, ko ste bili na fakulteti asistent, še prej, tako rekoč takoj po diplomi, pa ste odšli na medijsko področje, namreč kot lektor k Delu, kjer ste bili v letih 1969–1972.

Pravzaprav ne po diplomi, temveč po odsluženem vojaškem roku. Iz Prage sem šel k vojakom in bil leto dni odmaknjen od burnega ljubljanskega dogajanja.

Med prvimi novicami: Dular novi minister za kulturo. In moja lastna medijska hiša tega ni pravočasno objavila! Mejdun, Puc je bil name upravičeno hud …

Kje pa ste bili pri vojakih?

Najprej v Somboru, nato v Kumanovem in nazadnje v Beogradu. Najprej kot radarist v okviru aviacije, na koncu za prevajalca na uredništvu vojaške revije Front. Takrat so se trudili, da bi večkrat deklarirano enakopravnost narodov prikazali tudi v vojski, zato je ta revija začela izhajati tudi v slovenščini. Toda kakovostne ekipe, ki bi revijo sproti prevajala, seveda ni bilo. V beograjskih okoliščinah, v beograjski tiskarni, z beograjskim osebjem je bila zadeva zelo težavna, povezana z ogromno napakami, zato je bil projekt po nekaj letih opuščen. Meni pa je vse skupaj prišlo zelo prav, saj sem bil skoraj pol leta »ćato«, torej sem delal v pisarni, pa še nekajkrat sem lahko službeno prišel na obisk v Ljubljano.

Iz uniforme torej med lektorje.

Že pri vojakih sem bil ves čas v korespondenčnih stikih s profesorico Pogorelčevo. Name je, kot se reče, »vrgla oko« in je gledala, kako bi me obdržala v Ljubljani, saj bi sicer moral iti v Novo mesto, kjer sem dobival štipendijo. Izposlovala mi je službo pri Delu pa tudi to, da so mi v Novem mestu obveznosti iz štipendije »odpustili«.

Pri Delu sem bil dobri dve leti in tam kar dobro oral na novo. Od klasičnega lektorja, ki dan za dnem popravlja pogosto bolj ali manj iste napake, sem namreč prešel v status jezikovnega svetovalca in vzgojitelja. Novinarja za novinarjem sem dalj časa spremljal, si izpisoval probleme iz njegovega pisanja, in ko se je nabralo dovolj gradiva, sem ga povabil na pogovor in mu izročil tudi izvleček pisnega gradiva … Takšna pot je bila dosti učinkovitejša in številni so mi bili hvaležni za nasvete. Še dolgo po tistem, ko me na Delu več ni bilo, so množično uporabljali moje gradivo. No, ko je bil na fakulteti objavljen razpis za asistentsko mesto, sem se prijavil in bil izbran.

»A iz Vavte vasi? To pa je domobranska vas, a ne?« sem zaslišal pripombo. Bil sem osupel.

Dovolite mi, da na tej točki preskočim daljše obdobje. V medijske vode ste se vrnili v prvi polovici 90. let, in sicer po ustanovitvi dnevnika Slovenec, kjer ste vodili lektorsko službo in bili nekaj časa celo v. d. odgovornega urednika. Kako vas je pot vodila do tja?

Po odgovor je treba že v leto 1990. V Peterletovi vladi sem resno delal za pridobitev podpore Slovencev zunaj Slovenije pri osamosvojitvenem prizadevanju. Bili so napeti, a lepi časi. Po dveh letih je bilo ministrovanja konec. Pol leta sem imel še zagotovljeno nadomestilo plače – kaj pa potem? Ponudila se je služba na Slovencu, kjer je recimo že delal vaš nekdanji sodelavec Pavel Bratina, s katerim sva se dobro poznala. Prišel sem v okolje, ki je bilo vsaj spočetka videti prijetno. Pozneje malo manj …

Dr. Janez Dular: Slovenski jezik je bila prav gotovo dota, ki sem jo prejel od domačih: od družine, sosedov. To je bilo, strokovno rečeno, osrednjedolenjsko narečje. S knjižnim jezikom sem se srečal najprej v cerkvi, potem šele v šoli. FOTO: Tatjana Splichal

To obdobje se je končalo nenavadno. Ne vem, ali mi je tedanji notranjepolitični urednik Ivan Puc do danes čisto oprostil, ker ga nisem vnaprej obvestil, da bom na večer 7. februarja 1996 imenovan za ministra za kulturo. To je bil čas vladne krize, ker je Združena lista izstopila iz Drnovškove vlade, s tem tudi minister za kulturo Sergij Pelhan. Krščanskim demokratom je pripadlo to mesto. Peterle me je poklical: »Spet te potrebujemo, da vskočiš.« Niti z ženo se nisem utegnil srečati in pomeniti. Ure minevajo, Lojzetove dokončne potrditve ni in ni, šele proti večeru pa se oglasi tajnica stranke Hilda Tovšak in sporoči, da je vse usklajeno med strankami, ni pa še bilo uradno potrjeno, tako da tega nisem upal razglašati. Kritična točka je nastopila, ko so novinarji Slovenca gradivo za novo številko že poslali v tiskarno in smo se kakor vsak večer zbrali v uredniški sobi za spremljanje televizijskega dnevnika. Med prvimi novicami: Dular novi minister za kulturo. In moja lastna medijska hiša tega ni pravočasno objavila! Mejdun, Puc je bil name upravičeno hud … A tako se je pač izšlo. Tako sem odšel s Slovenca, kjer že prej stvari niso bile ravno preproste. Saj se morda spomnite koruptivnega intervjuja z direktorjem Hita Danilom Kovačičem, ki je šel v objavo mimo moje volje kot odgovornega urednika.

Pri desetih letih sem mislil, da bom tišlar, in sem bil s tem čisto zadovoljen.

V medijske vode vas »silim« zato, da vas pripeljem do Slovenskega časa. Ali ste tudi zaradi prejšnjih izkušenj pri Delu in Slovencu leta 2010 sprejeli vabilo prvega urednika Jožeta Horvata, da prevzamete jezikovno kolumno v novi mesečni prilogi Družine?

Z Jožetom sva se že prej dobro poznala; nekaj mesecev sva bila med vojaščino celo skupaj v uredništvu revije Front. Ko je bil minister za kulturo Rudi Šeligo, je bil Jože njegov svetovalec, jaz pa sem bil takrat na sektorju za slovenski jezik, ki so ga po ukinitvi urada za slovenski jezik pripojili Ministrstvu za kulturo. Tudi tam sva se srečevala in sodelovala. Ko je torej prišel na dan s predlogom za jezikovno kolumno, sem se čutil kar primerno usposobljenega za to – po eni strani sem zaradi lektorskih in znanstvenoraziskovalnih izkušenj ter sodelovanja pri nastajanju novega Slovenskega pravopisa temeljito poznal in obvladal normo knjižnega jezika, hkrati pa sem imel veliko izkušenj iz jezikovne politike, najprej kot direktor urada za slovenski jezik, nato kot pravkar upokojeni šef sektorja za to področje na Ministrstvu za kulturo.

Edina stvar, ki me je ob študiju res iskreno zanimala, je bilo petje v Akademskem pevskem zboru. Tu sem sodeloval vsa leta študija in še potem nekaj let.

S kakšnimi predstavami oziroma pričakovanjem ste »skočili« na ta kolumnistični »čoln«?

Jože je kot naslov kolumne sprejel mojo besedno igro o srbečem jeziku. Že beseda jezik je večpomenska, srbenje jezika pa še dodatno, metaforično. Izhodiščno pomeni, da bi rad povedal nekaj zanimivega, pa še ne vem, ali smem, ali je primerno. Kakor kakšna teta, ki bi rada razkrila veliko skrivnost – »Nečakinja se bo poročila!« – pa se to še ne sme razvedeti in jo zato jezik hudo srbi. V drugem primeru pa te nekaj resnega tako hudo vznemirja, da kljub vsem zadržkom to moraš povedati naglas. No, v tej rubriki sem se namenil razviti in uveljaviti nov model jezikovnega kotička: namesto prevlade drobnjakarskega premlevanja že stokrat obravnavanih najpogostnejših slovničnih in pravopisnih napak je treba opozarjati na širša, tudi strateška vprašanja. Metaforično: ne bomo se ukvarjali predvsem s skrivenčenimi posameznimi drevesci, če nam pa cele gozdne komplekse za hrbtom uničujeta lubadar in gozdni požar. Nemetaforično: v jedru obravnave niso vejice in skloni, temveč strateška področja žive jezikovne rabe, kjer slovenščina slabo napreduje ali celo nazaduje, ker jo danes izpodrivajo drugi jeziki. Skratka: usodnejše od vprašanja »kakšen jezik« (slovnično, pravorečno in pravopisno pravilen, besedno čist) je vprašanje »kateri jezik« (slovenski ali neslovenski). To linijo sem obdržal do konca, le redko sem vendarle objavil kako tradicionalno zasnovano slovnično ali pravopisno lekcijo.

Med udeleženci je bil tudi starejši kolega, ki je bil takrat morda že absolvent. Ni se oziral na tematiko predavanja in je brez ovinkov vprašal: »Kaj pa je s profesorjem Slodnjakom?«

V kolumnah ste se dotikali pojavov, ki so vas torej zasrbeli in pogosto zaskrbeli, torej večinoma negativnih pojavov. Zavedam se obrabljenosti vprašanja, pa vendar: Ali je slovenščina danes ogrožena?

Čeprav v besedilih statistično najbrž res prevladuje ta raba negativnih asociacij, sem se trudil za splošnejše izhodišče. Marsikatero kolumno sem zato skušal intonirati tudi v pozitivnem tonu.

A sprašujete me, ali je slovenščina danes ogrožena. Katera ogroženost je tu mišljena: razvojna, prehodna, začasna, usodna, smrtna? Slednja pač, upam, še dolgo ne. Čeprav je celo veliki poznavalec in ljubitelj slovenščine p. Stanislav Škrabec zapisal, da slovenščina morda ne bo čisto dočakala sodnega dne. (nasmeh) Saj ga nihče od ljudi našega časa najbrž ne bo, pa se vendarle, dokler migamo, skušamo ohranjati in nadaljevati, kolikor le moremo. Tako tudi raba slovenščine. Katera ogroženost je torej aktualna, če ni ta smrtna? Slovenščina je razvojno ogrožena. Najprej zaradi banalnih omejitev pri denarju, ki bi bil potreben za raziskave in razvoj novih elektronskih aplikacij, brez katerih danes preprosto ne gre. Ne moremo čakati, da bi nam Irci ali kdo drug delali aplikacije za slovenščino, moramo jih sami, tudi če so to stvari, ki za majhen slovenski trg nikoli ne bodo ekonomične. Čeprav čisto neekonomične, kot so sprva misliti, tudi niso. Poglejte operacijski sistem Windows: kako so pri Microsoftu prodrli in bili s slovensko različico ekonomsko uspešni, in to brez kakršne koli pomoči ali namiga slovenske države. To je bila pobuda dveh uslužbencev Microsofta, ki sta preračunala, da bi se slovenska inačica najbrž izšla. In se je res. To je imelo v naših razmerah izredno velik učinek, tako da bi ga za sodobni razvoj in preživetje slovenščine lahko primerjali z učinkom Gutenbergove iznajdbe!

Stanoval sem za Bežigradom in vsak dan prihajal na Filozofsko fakulteto. Kod? Mimo uršulinske cerkve, seveda. Kdaj pa kdaj, ne prav pogosto, sem stopil noter in bil presunjen, ko sem v klopeh pred seboj zagledal klečečega profesorja Tomšiča, ali profesorja Dušana Čopa, ali zadaj stoječega Edvarda Kocbeka …

Pomembno področje vašega dela je bila jezikovna politika. Bili ste direktor Urada Republike Slovenije za slovenski jezik, sodelovali ste pri različnih uradnih dokumentih, npr. pri Resoluciji o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018. Kakšen dejanski doseg imajo take ustanove in takšni dokumenti? Niso redki, ki mislijo, da bi mirno preživeli brez njih …

Naj vam najprej povem anekdoto. Pred dobrim letom je bilo na Ministrstvu za kulturo posvetovanje o pripravi resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko za novo štiriletno obdobje. Pogovarjali smo se tudi o tem, koliko je še časa, kakšne so priprave, kako tečejo postopki, da se bo vse pravočasno izšlo. Pa sem v razpravi dejal, da me morebitna zamuda ne skrbi preveč, kajti med iztekom prve resolucije in te, ki letos še velja, smo bili dve leti brez resolucije, pa se svet ni podrl. Malce grdo so me pogledali, zato sem dodatno pojasnil, zakaj se ni podrl: ker se že prejšnja resolucija sploh ni uresničevala in dveletna vrzel ni prinesla nobene spremembe. Tako pač je pri resolucijah, ki so po definiciji politični dokumenti, ne pa pravno zavezujoča besedila. Te zadeve funkcionirajo samo, če imajo močno in trajno politično zaledje. Zakon je pa resnejša reč, a tudi teže dosegljiva; od mojega prvega osnutka do sprejetja zakonskega predloga v državnem zboru je minilo osem let.

Zdaj pa poglejte zgodbo Urada za slovenski jezik. Formalno je bil ustanovljen na zadnji seji Bajukove vlade proti koncu leta 2000, in sicer na predlog ministra Rudija Šeliga, v ozadju je bil tudi svetovalec Jože Horvat. Kmalu zatem se je tista vlada poslovila in uresničevanje njenega ustanovitvenega sklepa je prišlo v roke Drnovškovi. Ta je urad sicer obdržala, a takrat še ni imel kadrovske zasedbe. Najprej so mu določili prostor, a bil je čisto prazen. Potem so z levo roko skomandirali enega pravnika in tajnico – fikus smo sami kupili – pa konec. Kakšne šeligovske zavzetosti seveda ni bilo več, urad je ostal brez politične zaslombe. A pazite: ustanovitveni akt je temu uradu in njegovemu direktorju vendarle dajal kar nekaj pooblastil in celo finančnih sredstev za manjše projekte. Direktor je denimo imel pooblastilo neposredne udeležbe na sejah vladnih odborov – tako kot državni sekretarji. Na te seje sem kar redno hodil in marsikdaj me je … zasrbel jezik. Nekajkrat sem polemiziral zlasti z ministrom Slavkom Gabrom, ko je šlo na primer za vprašanje angleščine pri spreminjanju zakona o visokem šolstvu. To se je nekaterim zdelo prehudo in kmalu so iznašli način za utišanje nadležnega slovenista. Kmalu je sledila reorganizacija vladnih služb z načelno usmeritvijo, naj se v imenu večje učinkovitosti zmanjša število vladnih uradov. In kaj je naredil za ta projekt odgovorni državni sekretar Gregor Virant? Črtal je urad za slovenski jezik in ga kot sektorsko službo prestavil v »rezervat« na Ministrstvo za kulturo, hkrati pa ustanovil nov vladni urad za enake možnosti – vemo katere.

Pri Delu sem bil dobri dve leti in tam kar dobro oral na novo. Od klasičnega lektorja, ki dan za dnem popravlja pogosto bolj ali manj iste napake, sem namreč prešel v status jezikovnega svetovalca in vzgojitelja.

Ali to dogajanje napeljuje na misel, da je za javni položaj slovenščine in jezikovno politiko nasploh pomembno, katere »barve« oziroma nazorske usmeritve je vladajoča struktura?

Gotovo je pomembno, zlasti pa je pomembno – celo usodno pomembno! – če je ta struktura daljše obdobje ista. Kajti potem v več mandatih premelje in sebi priliči vse uradništvo, tudi srednjo in nižjo raven, vse predpise, tudi podzakonske akte, kar je potem zelo težko popravljali in sploh reševati luknje, ki jih prej ni bilo. Če se ozremo na trenutno stanje: sedanja struktura (leta 2018 je Mira Cerarja na čelu izvršne veje oblasti zamenjal Marjan Šarec; op. B. Š.)je že toliko časa na oblasti, da ji je to že »stopilo v glavo«, postaja celo objestna in se je v tej objestnosti začela lotevati kar jezika v ožjem pomenu besede: slovnice, pravopisa, sploh pa slovarja. Poglejte, kaj se dogaja s pojmi družina, enakost nasproti enakopravnost spolov … Ves ta genderski kompleks, ki se je pokazal tudi v znanem pravilniku na Filozofski fakulteti. Pa je to v bistvu že videna zgodba. Saj se najbrž še marsikdo spomni samoupravnega žargona, ko je bil kmet individualni kmetijski proizvajalec. To se je potem razraslo do onemoglosti. Morda danes še nismo tako daleč, a žal smo na najboljši poti v genderski novorek.

Celo veliki poznavalec in ljubitelj slovenščine p. Stanislav Škrabec je zapisal, da slovenščina morda ne bo čisto dočakala sodnega dne. (nasmeh)

Ker se pogovarjava pri vas doma, si ne morem kaj, da vas za sklep ne bi radovedno pobaral: Ali ste teme, ki ste jih obravnavali v 99 kolumnah za Slovenski čas, morda najprej »obdelali« v pogovorih z ženo Alenko Šivic Dular, prav tako slavistko?

No, tako idilično le ni šlo. (smeh) Naj najprej odkrito priznam, da zelo težko pišem. Tistih 4000 ali nekaj več znakov je šlo vedno skozi porodne bolečine. Od štirih popoldan do štirih zjutraj se je navadno rojevala kolumna, ko je bil vsak stavek nekajkrat predelan in je velika »optična prevara«, ko se na koncu stvar tekoče bere. Ha, kaj vse je zadaj: solze in kri in neprespane noči! Vsaj včasih, ko sem imel temo izbrano že nekaj tednov pred rokom za oddajo kolumne, sem ženi povedal za svojo »nosečnost« in sva o tem rekla kakšno besedo, daljšega strokovnega razpravljanja o tem pa navadno ni bilo. Včasih se je zgodilo, da sem se pri izbiri teme zadnji hip premislil in za pogovor z ženo niti ni bilo časa; včasih sem zadevo zasukal, ko je ona zvečer že šla spat. V jutranjih urah, ko je besedilo prilezlo iz tiskalnika, datum za oddajo pa je že bil tukaj – le kaj bo rekel urednik, če bom pozen! – sem ženo trdosrčno zbudil, ji prinesel v posteljo ta spis in jo milo prosil za prvo kritično branje. Ima oko za odkrivanje napak, od tiskovnih do pravopisnih, zna opozoriti tudi na kakšno stilsko okornost ali vsebinsko nejasnost. Vse to je prišlo iz postelje, da sem pravočasno vnesel popravke in vam poslal prispevek. Moram priznati, da ustreznega načina zahvale ženi za 99 takih pregledov – prav vse kolumne so šle skozi njene roke – še nisem izumil.