Po kakšnem tednu ugibanj je rimski pomožni škof Daniele Libanori, ki je kot posvečen duhovnik stopil v jezuitski red, razblinil vse pomisleke in dvome. Kot vizitator skupnosti Loyola je spoznal skupnost od znotraj in potrdil, da so obtožbe na račun Marka Rupnika resnične. Med drugim je bil Libanori eksorcist od 2004. do 2018. leta.

Od 4. decembra naprej tako ni mogoče več špekulirati, kaj je res in kaj ni res, še manj o kontekstu objav in o takšnih ali drugačnih ozadjih, ki so botrovala temu, da je dokaj stara zadeva prišla na dan. Celotna zgodba je dejansko eden najhujših primerov, kar jih je bilo odkritih v Katoliški cerkvi. Predvsem iz dveh razlogov: vse tri zlorabe, spolne , psihične in duhovne so bile povezane z zakramentalno dejavnostjo in nastankom nove redovne skupnosti, skupnosti Loyola; in drugič, glavni protagonist ni kdorkoli, ampak jezuitski pater, ki je razvijal svojo specifično teološko misel, z njo povezano duhovnost, kar je vse skupaj kulminiralo v njegovih mozaikih in pisnih delih širom sveta. Ljudje, ki so mu sledili, so mu sledili celovito. Zato je razočaranje toliko večje in usodnejše. Rupnikova navzočnost je bila vseobsegajoča, da, totalna.

Če se dva človeka, redovnica in redovnik, ki jima je duhovnost na prvem mestu, ne moreta spraviti, potem pač taki duhovnosti ni mogoče slediti.

Najprej nekaj osebnih dejstev. Rupnik in ustanoviteljica Ivanka Hosta sta oba moja sodobnika, delno tudi sošolca na Gregoriani v Rimu. V začetku devetdesetih let smo v Cerkvi vedeli, da je med njima prišlo do razhajanj. To ni prvič in ne zadnjič v praksi cerkvenih karizmatičnih gibanj. Verjetno je to večina ljudi tudi tako razumela. Ker sem spremljal Rupnikovo slikarstvo od njegovih začetkov naprej, je bilo opazno, da se je po razhodu z Ivanko zgodil tudi slikarski razhod med Rupnikom in akademskim slikarjem Lojzetom Čemažarjem. Slednji je postal »uradni« slikar pri sestrah skupnosti Loyola. Rupnik pa je vedno bolj prehajal iz svoje prvotne abstrakcije in modernizma v polje vzhodne ikonografije na modernističnem ozadju. Nisem gotov, domnevam, da je bilo leta 2001, ko sem bil na zadnjem daljšem bivanju v Rimu, sem se srečeval z obema in od obeh slišal del razlogov za razhod. Moj takratni zaključek je bil preprost: če se dva človeka, redovnica in redovnik, ki jima je duhovnost na prvem mestu, ne moreta spraviti, potem pač taki duhovnosti ni mogoče slediti. Do podobnega zaključka sem prišel v primeru Medžugorja. Če Marija ne more doseči sprave med frančiškani in mostarskimi škofi, potem me pri celi zadevi nekaj bistvenega moti. Po zadnjih informacijah o primeru Rupnik-sestre iz skupnosti Loyola mi je jasno, zakaj do sprave ni prišlo. Do sester imam popolno razumevanje za njihovo držo. Ob tem pa se odpre vrsta vprašanj.

Lahko rečemo, da smo vsi vedeli za nesoglasje med obema protagonistoma. To so vedeli tudi v samem vrhu jezuitskega reda, tako v Rimu kot v Sloveniji. Če pustimo ob strani fizične zlorabe, za katere morda niso vedeli, vsaj v začetku ne, je nerazumljivo, da so dopustili Rupniku tak globalni razmah, ne da bi prej razčistili vprašanje, kaj se je dejansko dogajalo med njim in skupnostjo Loyola. Po obeh straneh se je vpliv razvijal in širil predvsem do škofov. Rupnik je imel veliko duhovnih vaj za škofe, sestre iz skupnosti Loyola pa so prevzemale službe po škofijskih kurijah. Seveda pa je bil njihov vpliv bistveno bolj omejen.

Marsikdo mi je te dni rekel, da se spomni mojega komentarja po vrnitvi iz Rima 2001: »Sedaj bodo številni slovenski duhovniki mislili, da morajo imeti kakšen kvadratni meter Rupnikovega mozaika v svojih cerkvah, tudi če so baročne.«

Rupnikova dejavnost je dosegla razmah po tem, ko je 14. novembra 1999 Janez Pavel II. blagoslovil kapelo Redemptoris Mater v prostorih apostolske palače. Kapelo je pričel opremljati ruski mozaičar, tako da je ena stena njegova, ostalo pa Rupnikovo. Obe tehniki in kolorita nista primerljiva. V tej kapeli je prvič prišlo do tega, da se je ideja Janeza Pavla II. o dveh polih evropskih pljuč, o zahodnem in vzhodnem, realizirala v umetniškem delu.

Če k temu dodamo še močno povezavo med češkim kardinalom jezuitom Špidlikom in Rupnikom, je jasno, da se je Rupnikovi šoli mozaika odprl ves svet. Špidlik je leto kasneje umrl. Marsikdo mi je te dni rekel, da se spomni mojega komentarja po vrnitvi iz Rima 2001: »Sedaj bodo številni slovenski duhovniki mislili, da morajo imeti kakšen kvadratni meter Rupnikovega mozaika v svojih cerkvah, tudi če so baročne.« H kritičnemu razmisleku o vsem tem mi je pomagalo bivanje v župnišču na Pobrežju, kjer je notranjo opremo izvedel isti češki kipar Oliva, ki je z Rupnikom delal kiparski del kapele Redemptoris Mater. V pobreški cerkvi pa je že obstajala ena ovira za Rupnikov mozaik, barvna okna slikarja Jemenke, ki so zelo abstraktna. Do danes osrednja stena v prezbiteriju te cerkve ni realizirana, ne slikarsko ne kiparsko. Umetniki niso prišli do soglasja. Zakaj je to pomembna ilustracija zadnjih dogodkov? Rupnik je bil ves čas človek totalitete, on bi morda to po vzhodni pravoslavni teologiji imenoval »vseenost«.

V svojih teoloških in duhovnih spisih je bil stalni kritik vsega institucionalnega, hkrati pa je preko duhovnosti krepil svoj vpliv na institucijo, vsekakor tudi na imenovanje škofov.

Njegov teološki in umetnostni pristop nam nekaj pove tudi o njegovem odnosu do tistih, ki so ga sprejeli za duhovnega voditelja. Vsepovsod, kjer je deloval, je prihajalo do polarizacije: za ali proti njemu. Tudi v italijanski Gorici. V luči te njegove totalitete pa je mogoče razumeti tudi njegov vpliv na cerkveno hierarhijo. Ta vpliv je sistematično gojil in ga razvil vse do papežev, razen do Benedikta XVI. Tisti, ki pravijo, da je bil najvplivnejši Slovenec v Rimu, imajo prav. Njegov vpliv je bil od leta 2000 naprej večji od kasnejšega kardinala Rodeta.

Ob tem pa se razkriva še en paradoks njegovega delovanja. V svojih teoloških in duhovnih spisih je bil stalni kritik vsega institucionalnega, hkrati pa je preko duhovnosti krepil svoj vpliv na institucijo, vsekakor tudi na imenovanje škofov. Zanimivo – ko so vplivni slovenski levičarji to prepoznali, je postal eden od redkih teologov, ki so ga vabili na svoje simpozije in posvete. Prav pa je tudi dodati, da je imel vizijo evangelizacije in Cerkve, ki je drugi niso imeli ali pa je niso znali tako dobro formulirati. S tem razlogom so ga mnogi škofje vabili v svoje škofije, da bi pomagal odpirati nova in drugačna pota sodobne Cerkve. Za mnoge laike je bila njegova teologija osvobajajoč odgovor na sodobne pastoralne probleme, ki so povezani s človeško nezrelostjo kadra in navadami ter običaji, ki sta jih industrijska in tehnološka kultura že zdavnaj povozili.

Smemo upati in verjeti, da bodo tudi zaradi objektivne odgovornosti letele glave v jezuitski skupnosti, vatikanski kuriji in še kje?

Razsežnost Rupnikovega vpliva je bila izjemna, od umetnosti prek teološke misli in duhovnosti do pastoralne vizije in kadrovske politike, tako v Vatikanu kakor v določenih škofijah, ne nazadnje tudi v Sloveniji. Zato sem na začetku zapisal, da glavni protagonist ni kdorkoli. Poznamo več primerov karizmatičnih voditeljev po drugem vatikanskem koncilu, ki so bili prepoznani kot spolni delikventi, vendar nobeden od njih ni imel tako velikega globalnega vpliva. Iz te perspektive je toliko bolj usodno, zakaj nihče ni zahteval razčiščenja konflikta med Rupnikom in sestrami skupnosti Loyola. Tu gre za veliko bolj usodno objektivno odgovornost, kot je šlo v primeru mariborske nadškofije in njenih financ, zaradi katere so letele škofovske glave. Smemo upati in verjeti, da bodo tudi zaradi objektivne odgovornosti letele glave v jezuitski skupnosti, vatikanski kuriji in še kje?

Če sedaj iz tega globalnega konteksta sestopimo na raven tistih, ki so neposredne žrtve, to so nekatere sestre ali bivše sestre skupnosti Loyola, pridemo do katastrofalnih posledic za njihovo osebno življenje in odločitev, ki so jo naredile pred desetletji. O ranjenosti in zaznamovanosti tistih, ki so bile osebno zlorabljene in dejansko od devetdesetih let naprej nerazumljene s strani različnih predstojnikov, je vsaka beseda odveč. Te redovnice so desetletja molčale pred javnostjo, ker niso želele škodovati Cerkvi kot celoti. Ko so celile svoje rane, so gledale, kako njihov povzročitelj riše Kristusove rane in z njimi osvaja največja svetišča na svetu. Še dobro, da se nobeni ni zmešalo! Preživeti v tem brezumnem paradoksu ni ne herojstvo ne svetništvo, ampak mučeništvo. Dobra tri desetletja so živele med nakovalom spolne, psihične in duhovne zlorabe in kladivom svetovne slave. To pomeni, da so dobesedno zmrcvarjene. Nobena skrivnost ni, da je skupnost Loyola v krizi, da je dolgoletna voditeljica umaknjena, da je tudi znotraj njih polarizacija in da so nekatere skupnost zapustile. Ob tem pa se postavi ključno vprašanje, kaj bodo storili tisti, ki so za probleme vedeli in jih niso reševali, da se osebnim zgodbam teh redovnic da primerna podpora in pomoč za osmišljenost njihove življenjske odločitve, ki je bila pogojena z Rupnikovim duhovnim vodstvom na samem začetku in kasneje s konfliktom razhoda z njihovo dolgoletno predstojnico Hostovo.

Jaz pa se sprašujem: kaj bo z Markom Rupnikom kot človekom?

Nekateri so se te dni spraševali, kaj bo z Rupnikovimi mozaiki. To niti ni bistveno vprašanje. Iz zgodovine umetnosti vemo, da najbolj popularno v določenem času kasneje ni imelo trajne vrednosti. Če bi se tega vsak umetnik zavedal, bi se obnašali bistveno manj oholo in samozavestno.

Jaz pa se sprašujem: kaj bo z Markom Rupnikom kot človekom? To, kar se je zgodilo na Kongregaciji za nauk vere, da je bil za sorazmerno kratek čas izobčen in po priznanju ter pokori rešen te kazni, v ničemer ni bil odgovor in zadoščenje za žrtve. Te od tega dejanja niso imele prav nobenega zadoščenja. Zelo verjetno je to tudi eden od razlogov, da je prva javno spregovorila. Zdaj, ko je vse javno, je edino javen postopek ustrezen odgovor na zatečeno situacijo. Žrtve naj povedo, kako vidijo in si predstavljajo svojo in Rupnikovo prihodnost. Samo one mu lahko dajo »odvezo« in naložijo pokoro. Sprava z vsemi svojimi duhovnimi, psihološkimi, materialnimi in institucionalnimi posledicami je krščanska pot do rešitve tega vprašanja, ki zdaleč ni več samo Rupnikovo in od nekdanjih ter aktualnih sester skupnosti Loyola . To je vprašanje nas vseh, Katoliške cerkve v celoti, od papeža Frančiška do zadnje anonimne Ane, ki je v dobri veri sledila Markovi duhovnosti. Če se odreši odnos Rupnik – sestre skupnosti Loyola, bo odrešena tudi globalna in lokalna Cerkev. Temu bi lahko rekli sanacija v korenini.