V njegovem času je Družina dosegla naklado več kot 150.000 izvodov in postala tednik (leta 1973). Njegova življenjska zgodba je zgodba pogumnega pričevalca, ki je za svojo vero zastavil ogromno: ne nazadnje tudi sodne postopke, v katere so ga v maniri nekdanjih montiranih procesov sredi svinčenih 70. let prejšnjega stoletja stisnili komunistični oblastniki.

V spomin na izrednega moža številnih talentov, a tudi izredne skromnosti, objavljamo intervju, ki ima nenavadno »časovnico«: nastal je že leta 1998, prvič pa je bil v Družinini prilogi Slovenski čas objavljen aprila 2015. Te časovne okoliščine je v uvodu v intervju pojasnil avtor, zgodovinar dr. Matjaž Ambrožič. Leta 1998 je dr. Ivan Merlak dosegel 75 let in v skladu s cerkvenimi navodili in tudi statutom stolnega kapitlja ponudil tedanjemu nadškofu dr. Francu Rodetu ostavko na vse cerkvene službe. Ljubljanski ordinarij ga je razrešil službe arhidiakona in predsednika cerkvenega sodišča, ostal pa je še stolni kanonik. Nadškof pa je v svojem odloku zapisal še nekaj – da bo dr. Merlaka imenoval za postulatorja v postopku za beatifikacijo nadškofa Vovka, ko bo za to dala Kongregacija za svetnike zeleno luč, kar se je pozneje dejansko zgodilo. Da bi bil na to delo pripravljen, je šel oktobra 1998 v Rim, da bi opravil tečaj, kako je treba voditi tovrstne postopke. Ob robu tega izobraževanja pa je nastal pogovor, za katerega je dr. Merlak izrazil željo, da bi bil objavljen po njegovi smrti. Ta pogoj je bil izpolnjen 26. februarja 2015.

Kaj nam je torej tistega leta posthumno sporočal in nam še danes sporoča izjemni duhovnik, tajnik Božjega služabnika Antona Vovka, doktor moralne teologije, poznavalec zgodovine krajevne in svetovne Cerkve, dolgoletni urednik Družine, pričevalec časa, ki ga je zaznamovalo preganjanje vere in Cerkve, tudi sam tarča morda zadnjega stalinističnega procesa v Sloveniji? Vabljeni k branju pogovora, ki sicer ni ne kratko ne lahko branje, a vsekakor branje, ki z vpogledi v zgodovino Cerkve na Slovenskem in z osebnim pričevanjem odpira oči in ušesa tudi v današnjem »gluhem« času …

Kako je tekla vaša življenjska pot?

Rodil sem se 15. junija 1923 v vasi Žibrše (danes Logaške Žibrše 20), župnija Gornji Logatec, bil sem najstarejši izmed devetih otrok. Starši so me določili, da bom šel v šole, nekoliko tudi po tisti kmečki pameti, ki sem jo slišal od očeta, da bom prehitro zahteval grunte, ko bo oče še čisto mlad, in da bodo potem posestvo prevzeli mlajši bratje. Osnovno šolo sem obiskoval v domači vasi tri leta, dve leti pa v Rovtah, da bi se bolje pripravil na sprejemni izpit za gimnazijo. V Žibršah je bila enorazrenica, v Rovtah pa petrazrednica. Po petem razredu osnovne šole sem šel leta 1934 v Zavod sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano, kjer sem dokončal šest gimnazij. Gimnazijo z maturo sem dokončal na državni klasični gimnaziji v Ljubljani.

Oktobra 1952 je UDBA napravila celonočno preiskavo na škofiji in razmetavala akte in seveda pustila vse neurejeno. Drugi dan so klicali mene na zaslišanje in na vprašanje: »Kaj si delal ta dan?«, sem odgovoril, da sem pospravljal za njimi.

Potem sem vstopil v bogoslovje leta 1943 in bil 4. julija 1948 posvečen v duhovnika. Prvo duhovniško mesto je bilo kaplanovanje na Vrhniki, nato sem bil eno leto vojak v Bosni, po vrnitvi pa me je škof Vovk poklical za škofijskega tajnika. Prej je komunistična oblast zaprla dva njegova tajnika: dr. Stanislava Leniča in Božidarja Slapšaka, potem tri leta ni imel nobenega tajnika, češ, saj ga bodo spet zaprli. Po treh letih je poskušal z menoj, ki sem bil mlajši in sem že odslužil vojsko v novi Jugoslaviji. Bil sem zaprt, toda samo 17 dni leta 1952 v Ljubljani pod pretvezo, da sem škofu Vovku pomagal skrivati obtežilni material. Oktobra 1952 je UDBA napravila celonočno preiskavo na škofiji in razmetavala akte in seveda pustila vse neurejeno. Drugi dan so klicali mene na zaslišanje in na vprašanje: »Kaj si delal ta dan?«, sem odgovoril, da sem pospravljal za njimi. Iz tega so potem napravili formalno obtožbo, kakor sem prej navedel. Glavni namen zapora pa je bil, da bi me pridobili za poročevalca, kaj se dogaja na škofiji. Še sedaj živeči Zdenko Roter me je naravnost vprašal, če bi kaj poročal, in jaz sem mu odgovoril: »Ne!« Spustili so me pa prav takrat iz zapora, ko naj bi slovenski škofje razpravljali o duhovniškem društvu in odločili, ali bodo objavili v Sloveniji sklep Jugoslovanske škofovske konference, ki je določal, da duhovnikom ni dovoljeno biti član društev, ki jih niso ustanovili ali potrdili škofje. Z mojim izpustom so hoteli pridobiti njihovo dobro voljo. Prišel sem točno tedaj, ko se je začela na škofiji večerja. Škofje so me seveda z veseljem sprejeli.

Leta 1964 naj bi po smrti prof. dr. Josipa Jeraja postal predavatelj moralne teologije na ljubljanski Teološki fakulteti, pa mi je to komisija za verska vprašanja pri vladi preprečila z vetom.

Za tajnika sem prišel decembra 1951 in ostal do maja 1957. V tem času sem po želji škofa Vovka doktoriral iz teologije – specializacija iz moralne teologije. Po doktoratu sem odšel za župnika v Litijo, kjer sem bil do avgusta 1965. Leta 1964 naj bi po smrti prof. dr. Josipa Jeraja postal predavatelj moralne teologije na ljubljanski Teološki fakulteti, pa mi je to komisija za verska vprašanja pri vladi preprečila z vetom. Leta 1965 sem bil imenovan za kanonika ljubljanskega stolnega kapitlja, moje glavno delo pa je bilo pri verskem listu Družina. Tam sem bil nekaj časa glavni in nato odgovorni urednik in upravnik za finančne zadeve. Vsega skupaj sem bil na Družini tako zaposlen 20 let. Po tem sem še vedno sodeloval pri Družini nekaj časa kot član uredniškega odbora, pozneje pa kot stalni zunanji sodelavec. Imel sem še naslednje službe: pri škofiji sem opravljal predvsem službo arhidiakona in službo predsednika cerkvenega sodišča.

Jeglič je bil prvi, ki je podpisal leta 1917 majniško deklaracijo in s tem dal zeleno luč, da so po ljubljanski škofiji z veliko vnemo, največ ženske, to deklaracijo podpisovali.

Stopiva zdaj v cerkveno preteklost. Kakšno je vaše mnenje o delu, usmeritvi, pomenu škofa A. B. Jegliča?

Škofa Jegliča sem v svojem življenju videl samo enkrat, in sicer, ko je ob svoji 85-letnici konec maja 1935 obiskal Škofove zavode v Šentvidu (takrat sem bil prvošolec). O njem pa mi je marsikaj povedal škof Vovk. Predvsem je govoril, da je bil Jeglič mož reda, samodiscipline, molitve, delavnosti, pa tudi nekoliko naiven. To se je poznalo predvsem v nekaterih njegovih gospodarskih potezah. Škofijsko gospodarstvo je zaradi nepremišljenih korakov zašlo v hude dolgove. Avstrijska vlada je le-te pokrila pod pogojem, da je kapitelj prevzel začasno upravo škofijskega premoženja. Jeglič je bil prvi, ki je podpisal leta 1917 majniško deklaracijo in s tem dal zeleno luč, da so po ljubljanski škofiji z veliko vnemo, največ ženske, to deklaracijo podpisovali. Zanimivo je bilo, da je goriški nadškof dr. Frančišek Borgia Sedej ni podpisal, ker je čutil, da pomeni konec Avstrije. Tega se je bal zaradi Italijanov.

Naivnost je pokazal tudi pri prestavitvah kaplanov. Če je kdo želel biti prestavljen, je prosil za avdienco pri škofu in mu govoril, da je v župniji, kjer deluje, v nevarnosti njegov celibat. Dogajalo se je, da je še isti dan tak duhovnik dobil dekret za drugo župnijo. Svetovalci so škofa Jegliča opozarjali, da ga duhovniki vlečejo za nos, pa temu to ni dajal veliko pozornosti.

Čemu je (nad)škof Jeglič za svojega naslednika izbral prav Gregorija Rožmana?

Mislim, da je odločalo predvsem to, da je bil škof Rožman profesor cerkvenega prava in po tedanjem CIC (Zakoniku cerkvenega prava, op. M. A.) so juristi imeli nekakšno prednost pri imenovanju za škofe. Jeglič je bil zelo navdušen za orle. To je bila katoliška vzgojna in telovadna organizacija za moško mladino in pri orlih je Rožman igral važno vlogo. Bil pa je Rožman tudi begunec iz Koroške, ki je ostala pod Avstrijo, begunci pa so imeli takrat nekakšno prednost.

Dr. Ivan Merlak pred fotografijo škofa Vovka s svojimi tajniki; fotografija je bila del razstave »Boj proti veri in Cerkvi« v Muzeju novejše zgodovine Slovenije leta 2007. FOTO: arhiv Družine/T. P.

Kakšno je bilo stanje »na škofiji« pred 2. svetovno vojno in kakšna je bila vloga posameznih kanonikov?

O tem vem osebno prav malo. Njihove službe so bile zapisane v Ljubljanskem škofijskem listu, znano pa mi je po pripovedovanju škofa Vovka, da po Evharističnem kongresu odnosi med škofom Rožmanom in kapitljem niso bili več dobri. Škof Rožman je zaradi izredno dobrega sodelovanja železničarjev na tem kongresu leta 1935 dal cerkveno zemljo okoli stadiona za železničarska stanovanja (t. i. fondove hiše). Za to ni imel dovoljenja iz Rima. Ker je bila to zelo velika odsvojitev, so ga kanoniki zaradi tega, ne vem, ali kot celota ali kot posamezniki, tožili v Rim. Ko so pa prihajali v kapitelj kanoniki, ki jih je imenoval že Rožman, se je stanje izboljšalo. Imenoval je: Vovka, Kraljiča, Gogalo, Zupana in Pogačnika.

Kakšna pa je bila vloga Ignacija Nadraha?

Nadrah je bil kot generalni vikar zelo vdan škofu, človek reda in je bil do leta 1944 tudi rektor semenišča. On naj bi tudi vplival na škofa Rožmana, da je Vovka kot kanonika predvidel za bodočega rektorja semenišča, kar se je tudi zgodilo.

Sploh je bil evharistični kongres eden najlepših verskih dogodkov v zgodovini Slovenije, zlasti ljubljanske škofije.

Kako se spominjate evharističnega kongresa 1935?

Spominjam se ga kot dvanajstleten deček. Ne bom pozabil, da se je na stadionu zbralo na praznik apostolov Petra in Pavla 30.000 šolske mladine. In to v tistih časih, ko je bila huda gospodarska kriza. Sploh je bil evharistični kongres eden najlepših verskih dogodkov v zgodovini Slovenije, zlasti ljubljanske škofije. Vem, da smo se peljali na tovornjakih v Ljubljano in da smo plačali samo nekaj simboličnih dinarjev za vožnjo. Z nami so bili tudi učitelji in profesorji. Spominjam se tudi, da smo po končani maši dobili štrukelj, ker smo morali vsi držati evharistični post.

Po kongresu se je poživilo evharistično življenje. Predvsem se je začelo poudarjati mesečno spoved in obhajilo. Ustanovilo se je Apostolstvo mož in fantov, ki je spodbujalo k temu, da so tudi možje in fantje začeli redno mesečno prejemati zakramente. V nekaterih župnijah je bil odziv zelo velik, drugje manjši. Omeniti je potrebno, da je bila za čas evharističnega kongresa ustanovljena nova jugoslovanska vlada, v kateri je bil po več letih spet dr. Anton Korošec, nesporni voditelj slovenskega naroda. Zadnji dan kongresa se je že kot notranji minister pokazal na častni tribuni stadiona.

Na kongresu Kristusa Kralja sem bil kot nastopni šestošolec. Kongres je bil že tik pred vojno in to je ležalo nad njim, tako da mnogi niso mogli priti in tudi ob tem kongresu se je že poznala ločitev duhov.

Kakšni spomini pa vas vežejo na kongres Kristusa Kralja leta 1939?

Na kongresu Kristusa Kralja sem bil kot nastopni šestošolec. Kongres je bil že tik pred vojno in to je ležalo nad njim, tako da mnogi niso mogli priti in tudi ob tem kongresu se je že poznala ločitev duhov. Pod vlado, v kateri je bil dr. Korošec, se namreč niso smeli obnoviti orli in orlice, pač pa so se obnovili fantovski odseki in dekliški krožki. Katoliški del se je odločil za omenjene nove organizacije, liberalci pa za sokole, ker so bili projugoslovansko usmerjeni (unitarizem).

Kot nekdanji litijski župnik se spominjam, da so bile najboljše tiste matere, ki so bile v mladosti v Marijini družbi.

Kakšno vlogo so pred vojno imele katoliške organizacije in tisk?

Marijine družbe, ki jih je pospeševal škof Jeglič, zlasti Marijine družbe za dekleta, so odigrale pomembno vlogo, ker so vzgajale bodoče matere. Kot nekdanji litijski župnik se spominjam, da so bile najboljše tiste matere, ki so bile v mladosti v Marijini družbi.

Orli in orlice so bile vzgojno in telovadno društvo, pač pa se je pod škofom Rožmanom začela uveljavljati Katoliška akcija, ki jo je zelo propagiral in naravnost zahteval papež Pij XI. kot protiutež naraščajočemu brezboštvu (fašizem, nacizem, komunizem). Katoliška akcija naj bi bila krovna organizacija vseh katoliških društev, druga društva naj bi bile pomožne sile Katoliške akcije. Takrat se je v katoliškem taboru pojavil razkol. Razcepil se je v tri skupine (to velja predvsem za izobražence):

Prva skupina je bila uradna skupina, ki je v vsem hotela poslušati škofa Rožmana. Mladci so imeli v pravilih, da se ne vtikajo v politiko in da se ne vzgajajo za bodoče politične voditelje.

Druga skupina je bila akademski klub Straža pod vodstvom prof. dr. Lamberta Ehrlicha. Stražarji so bili bolj desno usmerjeni in so se tudi pripravljali za prevzem političnih funkcij. Precej so bili povezani z dr. Antonom Korošcem. Iz njih naj bi izšli bodoči politiki (Ciril Žebot).

Tretja skupina so bili levo usmerjeni, ki so se združevali v akademskem društvu Zarja, njihov pravi voditelj pa je bil Edvard Kocbek.

Glavna formacija laikov so bila torej katoliška akademska društva: npr. Danica, Zarja, Straža in Mladci Ernesta Tomca, ki so dobili status Katoliške akcije.

Rožman je bil zelo velik nasprotnik komunizma, in to pod vplivom papeža Pija XI., ki je izdal okrožnico proti brezbožnemu komunizmu Divini Redemptoris iz leta 1937.

Kakšna je bila cerkvena vpletenost v predvojno politiko (SLS, Korošec, odnos škofa do političnih vprašanj)?

Naj najprej povem, da po januarski diktaturi leta 1929 SLS (Slovenska ljudska stranka) ni več obstajala, pač pa je nastala JRZ (Jugoslovanska radikalna zajednica). Rožman se je po mojem manj vtikal v politiko kot Jeglič. Očitek klerikalizma so liberalci vedno znova ponavljali, čeprav je sam po sebi žaljiv. Mnogi duhovniki so se vtikali v politiko. Npr. kranjski dekan Matija Škrbec, Franc Gabrovšek, Karel Škulj – leta 1938 poslanec ... Vodstvo Cerkve svoje politike ni imelo, ker je bil dr. Korošec nesporni voditelj. Pomembno vlogo je odigralo Kocbekovo Premišljevanje o Španiji, objavljeno v Domu in svetu ob španski državljanski vojni, kjer je kritiziral izjavo španskih škofov. Dom in svet je zato dobil novo uredništvo (Tine Debeljak), Kocbek in njegov krog pa so ustanovili revijo Dejanje. Škof Rožman je Kocbekova Premišljevanja uradno obsodil v Ljubljanskem škofijskem listu leta 1937/38.

Rožman je bil zelo velik nasprotnik komunizma, in to pod vplivom papeža Pija XI., ki je izdal okrožnico proti brezbožnemu komunizmu Divini Redemptoris iz leta 1937. Španska revolucija ima poseben pomen za razvoj komunizma tudi pri nas (Čebine, španski borci!).

Duhovniki so se zavedali, da se bodo iz politike umaknili, ko bo zrasel rod katoliških laikov.

Katere so bile glavne smeri v delovanju predvojne Cerkve na Slovenskem, predvsem v ljubljanski škofiji?

Versko življenje je bilo zelo živahno. Zelo razvejena je bila vzgojna, prosvetna in športna dejavnost v okviru Cerkve in značilen je bil močan vpliv duhovščine na podeželju. Naj omenim volitve decembra leta 1938: v Sloveniji je čisto vse poslance dobila JRZ – tudi v Ljubljani. To je gotovo bila zasluga duhovnikov. Pri teh volitvah je bilo za poslance izvoljenih tudi nekaj duhovnikov. Duhovniki so se zavedali, da se bodo iz politike umaknili, ko bo zrasel rod katoliških laikov.

Kakšne so bile tedanje razmere v Škofovih zavodih in semenišču?

Vzdušje in utrip življenja v Škofovih zavodih je bilo odraz tega, kar se je dogajalo v javnosti. Tudi tam se je pojavljala ločitev duhov. Medtem ko stražarji v teh dveh zavodih niso imeli kakšnega vpliva, pa je bila delitev med Mladci in pristaši Kocbeka. Kolikor mi je znano, so bili na Kocbekovi strani prof. Jakob Šolar, dr. Maks Miklavčič, Venčeslav Snoj – takoj pa pripomnim, da so vsi ti, razen deloma Miklavčiča, prekinili stike z njim, ko je šel Kocbek v OF. Podobno je bilo v semenišču. V mojih časih pa so že popolnoma prevladali Mladci. V semenišče sem vstopil leta 1943.

Vojna leta 1941 je našla Slovence složne. Vse stranke so potegnile skupaj, razen komunistov, ki kot stranka niso bili priznani.

Torej že v času vojne. Kako se spominjate medvojnega dogajanja v politiki in Cerkvi ter na bojnem polju?

Vojna leta 1941 je našla Slovence složne. Vse stranke so potegnile skupaj, razen komunistov, ki kot stranka niso bili priznani. Ljudje so si pa marsikje želeli Nemcev, češ da je tam večji red. Italijanov pa niso marali (imenovali so jih makaronarji) in so se čutili več vredne od njih. Odnos Nemcev in Italijanov do ljudi je bil v začetku različen. Nemci so svoj del takoj priključili svojemu rajhu in preprosto izbrisali Slovence na svojem območju. Italijani so ustanovili Ljubljansko pokrajino, kjer je bila zagotovljena določena avtonomija. Dovolili so tudi, da je mnogo ljudi iz nemškega območja pribežalo v Ljubljansko pokrajino, tudi mnogo duhovnikov. Ljudje so pokazali do duhovnikov zelo veliko ljubezen.

Mi smo vedeli, da se za OF skrivajo komunisti in da jim gre predvsem za revolucijo, osvoboditev pa naj bi bila pretveza in mnogi so se na te limanice ujeli.

Leta 1941 so Nemci napadli Rusijo in takrat se je pojavila OF in partizani. Mi smo vedeli, da se za OF skrivajo komunisti in da jim gre predvsem za revolucijo, osvoboditev pa naj bi bila pretveza in mnogi so se na te limanice ujeli. Takoj pa je partija med partizani začela iskati svoje kadre in sprejemala nove člane v partijo in v SKOJ. Usodno je bilo pri nas tedaj, ko so partizani začeli pobijati duhovnike. Tedaj so se mnogi simpatizerji odvrnili od partizanov, ker so videli, da se za partizanstvom skriva komunizem, ki smo ga zlasti mi iz Katoliške akcije dobro poznali in smo se držali gesla iz Divini Redemptoris, da z brezbožnim komunizmom ne bo nikoli sodeloval, komur je mar krščanske kulture. Okrožnica pravi: »Brezbožni komunizem je nekaj bistveno slabega, zato ne bo v nobeni stvari z njim sodeloval, komur je mar krščanske kulture.«

Vaške straže so nastale kot odpor proti komunističnemu divjanju. Komunisti so začeli ubijati t. i. potencialne nasprotnike, ki bi jih lahko ovirali pri uveljavljanju revolucije. Njihova taktika je bila, da so napadali italijanske postojanke, ljudje so bili odvedeni v internacijo ... Ljudje so se zato samoorganizirali in tako so nastale vaške straže. Ilegalne stranke in oficirji so bili v pomoč pri njihovem nastajanju. Glej tudi Ljubljanski škofijski list iz tistega časa.

Nihče pa takrat, ko se je prva skupina bogoslovcev odločala za domobrance, od vodstva ni prišel k nam, da bi nam kaj rekel.

K domobrancem smo bogoslovci morali iti junija 1944. Od Nemcev smo namreč dobili poziv, da gremo v TODT (organizacija, ki naj bi nemškim vojakom pomagala kopati jarke za vojaške namene). Nam pa so predvsem vojni kurati domobrancev govorili, da gremo lahko tudi k njim. Oni so želeli, da gremo k njim, da dvignemo moralo domobranske vojske in da bomo tam le kot bolničarji. Nihče pa takrat, ko se je prva skupina bogoslovcev odločala za domobrance, od vodstva ni prišel k nam, da bi nam kaj rekel. Bili smo prepuščeni sami sebi in temu, kar so nam govorili domobranski kurati preko interne organizacije bogoslovcev – unije. Šele takrat, ko je za nami šla druga skupina, je k tem bogoslovcem prišel škof Rožman in jim rekel: »Kaj ste vi meni naredili, da ste šli k domobrancem! Od TODT-a bi vas lahko osvobodil, od domobranstva pa ne« (prim. Kolaričev življenjepis škofa Rožmana). Tudi rektor Nadrah glede tega nikomur ni nič rekel. Vsaj jaz se tega ne spominjam.

Če bi se mi noga ne zacelila, bi me partizani dobili v vojaški bolnici in bi me gotovo ubili, kot so vse druge domobranske ranjence.

Pri domobrancih ste bili ranjeni …

K domobrancem sem šel nerad, kakor večina drugih bogoslovcev in vojakov, ko veš, da lahko padeš. Upal sem, da ne bo treba iti, kot niso šli bogoslovci iz sosednjih škofij. Kot domobranec sem bil tolmač v štirimesečnem podoficirskem tečaju domobrancev, ki so ga vodili Nemci. Potem so me poslali v Višnjo Goro in ko sem kakih 14 dni po prihodu neko noč kot bataljonski dežurni obšel stražo, me je domobranski stražar ustrelil v desno nogo, ne da bi me prej vprašal, kdo sem in če imam geslo. Pozneje sem izvedel, da je bil to mlad fant, ki se je zelo bal, kaj bi se lahko zgodilo. Odpeljali so me v vojaško bolnico, kjer sem bil pet mesecev. Kost na desni nogi je bila zbita na dolžini 5–6 cm. Najprej so mi jo nategovali, potem pa mi dali mavec. Ko je nemški zdravnik pogledal rentgensko sliko, je rekel, da se noga ne bo zacelila, ker je preveč nategnjena. Zato so mi dali še enkrat mavec in imam desno nogo uradno 3 cm krajšo. To pa mi je rešilo življenje, ker sem šel 14 dni pred koncem vojne v domačo oskrbo; če bi se mi pa noga ne zacelila, bi me partizani dobili v vojaški bolnici in bi me gotovo ubili, kot so vse druge domobranske ranjence.

Do amnestije avgusta 1945 sem se nekoliko skrival doma, čeprav so za to vedeli tudi domači partizani, saj nikoli nisem bil v kakšni vojaški akciji. Po amnestiji sem šel prvič v Ljubljano, se srečal z generalnim vikarjem Vovkom in mu rekel, da grem lahko brez posebnih ovir v cono A in naprej v Italijo, kjer bi lahko doštudiral. On mi je rekel: »Ostani tukaj, ker se bo tudi tukaj začela Teološka fakulteta.« In tako sem ostal. To je pomenilo zame popolnoma drugačno smer življenja, kot če bi odšel v Italijo.

Za poboje smo zvedeli, ko so se po amnestiji vračali mladoletniki. Če so pa ljudje prej vpraševali partizanske ljudi, kje so domobranci, so odgovarjali, da bodo odšli na delo; vedeli pa smo, da so jih Angleži vrnili.

Konec vojne je prinesel eksodus, poboje, zatiranje Cerkve, nacionalizacijo, zapiranje duhovnikov, onemogočanje pastoralnih dejavnosti.

Po koncu vojne sem se moral javiti partizanski komandi v Logatcu. Prišel sem s palico, ker sem bil ranjen. Partizanski oficir me je vprašal: »Kaj pa to?« In sem mu po resnici povedal, da me je domobranski stražar ustrelil v nogo. On pa mi je odgovoril: »Škoda, da te ni zadel v glavo.« Razmere so bile takrat še nejasne. Z očetom sva se morala javiti vojaški komandi. On je dobil številko 3, jaz številko 1, kar je pomenilo, da bom zelo verjetno ubit. In tedaj je prišla mama in prinesla oficirju, ki nas je stražil, list, na katerem je vojaška komanda zahtevala, naj pripeljemo konje in voz. Mama je list pokazala oficirju, ki nas je stražil, in rekla, da ni nikogar, ki bi to lahko storil. Tukaj sta pa dva: sin in mož. Oficir je vprašal, koga naj spusti, in mama je odgovorila: »Sina.« Tako me je oficir spustil s tistega vrta, kjer so bili sami ujetniki in prijavljenci. Res sem pripeljal voz in konje v Logatec, nazaj na tisti vrt pa nisem šel. Potem sem šel za nekaj dni k sorodnikom v Logatec in potem sem odšel domov v zavesti, da sem ranjenec in da me kot ranjenca ščiti mednarodno pravo. Oče med vojno ni bil v nobeni vojski, bil pa je do konca avgusta 1945 še mobiliziran v vojsko in se je šele septembra tega leta vrnil domov.

Za poboje smo zvedeli, ko so se po amnestiji vračali mladoletniki. Če so pa ljudje prej vpraševali partizanske ljudi, kje so domobranci, so odgovarjali, da bodo odšli na delo; vedeli pa smo, da so jih Angleži vrnili. Mladoletniki, ki so se vrnili, so nam povedali o naših bratih (dva moja brata) in kmalu smo bili prepričani, da so bili pobiti v Kočevskem rogu ali na Teharjah.

Verouk je bil v šolah neobvezen predmet, toda duhovnik je zato moral dobiti dovoljenje od novih oblasti. Jaz ga nisem nikoli dobil.

V Cerkvi se je v začetku zelo poznalo, da so nekateri bežali, drugi ljudje pa si niso upali več hoditi v cerkev. Vse cerkveno življenje se je odvijalo samo v cerkvi v zvezi z mašo in drugimi obredi. Veliko duhovnikov je bilo zaprtih, Cerkev je prizadela agrarna reforma in odvzem tiskarn, premoženja prosvetnih društev ... Ostalo je samo tisto, kar je bilo napisano na župnijske in podružnične cerkve. Agrarna reforma je dopuščala škofiji in župnijam samo 10 ha zemlje, mariborski škofiji in Pleterjam pa 30 ha.

Verouk je bil v šolah neobvezen predmet, toda duhovnik je zato moral dobiti dovoljenje od novih oblasti. Jaz ga nisem nikoli dobil. Oblast je zahtevala od duhovnikov, ki so prišli iz Hrvaške ali od drugod, pristanek, da lahko opravljajo službo. Tisti, ki so bili že na mestih, so lahko delali naprej brez posebnega pristanka.

Največ duhovnikov je bilo zaprtih v ljubljanski škofiji, češ da so sodelovali z domobranci. Nekateri so bili obsojeni tudi na smrt in sodbe so bile izvršene, včasih pa je morda bila kakšna pomilostitev. O pobitih domobrancih se ni smela reči nobena beseda. Župnik Stanko Kapš (+ 2004) je nekoč povedal, da so bili domobranci pobiti v Kočevskem rogu, zaradi tega je bil obsojen, da je razširjal laž. Škofija je vodila seznam zaprtih škofijskih duhovnikov. Število je preseglo 200. Všteti so tudi tisti, ki so bili zaprti kratko dobo. Nekateri duhovniki so si še upali voditi Marijine družbe in celo na Vrhniki sva z župnikom leta 1948 sprejela vrsto deklet v Marijino družbo. Pozneje ne več.

Onemogočanje pastoralnih dejavnosti: vse društveno življenje je zamrlo; nekaj mesecev po maju 1945 sploh ni bilo nobenega verskega časopisa; romanj ni bilo mogoče organizirati, ljudje pa so lahko sami hodili, a so bili dostikrat izpostavljeni šikaniranju – zlasti romarji na Brezje, ko vlak ni ustavil v Globokem ...

Udba je redno pošiljala ljudi – ovaduhe, da so poslušali duhovnikove pridige; da bi se izognili zasliševanjem in zaporom, so začeli izhajati pridigarski osnutki, katerih so se duhovniki strogo držali.

Povojna Cerkev na Slovenskem se je znašla v svinčenem oklepu komunizma.

Najprej naj omenim, da so šli leta 1949 s tanki na procesijo svetega Rešnjega telesa na Vrhniki. Ker so pod glavnim vhodom v cerkev stopnice, je oficir skočil na vrh stopnic in je en tank dirigiral v cerkev. Takrat je nastala v cerkvi prava panika. Ljudje so jokali in kričali: »Tank gre v cerkev!«

Dr. Ivan Merlak pri maši v ljubljanski stolnici ob zaključku škofijskega postopka za beatifikacijo škofa Vovka. FOTO: arhiv Družine/T. P.

Udba je redno pošiljala ljudi – ovaduhe, da so poslušali duhovnikove pridige; da bi se izognili zasliševanjem in zaporom, so začeli izhajati pridigarski osnutki, katerih so se duhovniki strogo držali. Nekateri so jih kar brali. Pastoralnih duhovniških konferenc ni bilo. Še posebno hudo je bilo leta 1952. To leto so vrgli verouk iz šol, Teološko fakulteto iz univerze, napadli škofa Vovka in ga zažgali na poti v Stopiče. Prepovedali so pušice pri nedeljskih mašah, zanje je bilo treba dobiti dovoljenje notranjega odseka.

Vsekakor je bil namen komunistične oblasti Cerkev uničiti oziroma jo najprej dobiti pod popolno oblast, zato so ustanovili tudi Duhovniško društvo, po katerem naj bi duhovnike naravnost kontrolirali.

Leta 1952 v novomeški dekaniji sploh ni bilo birme, ko bi morala biti kot redna birma, češ da bodo ljudje razburjeni, ker so tam napadli škofa Vovka. Potem so začeli obdavčevati cerkve, tudi pušice. Škof ni šel nikamor, razen ko je imel nekaj birm v Beli krajini in na Gorenjskem. Vsekakor je bil namen komunistične oblasti Cerkev uničiti oziroma jo najprej dobiti pod popolno oblast, zato so ustanovili tudi Duhovniško društvo, po katerem naj bi duhovnike naravnost kontrolirali. Poleg Udbe so bili pobudniki nekateri duhovniki, ki so bili v partizanih (Lampret, Cajnkar, Bajt).

Duhovnike so obiskovali agenti Udbe, da bi jih pridobivali za vstop v društvo. Tistim, ki so vstopili, so ponudili razne ugodnosti, npr. da so dobili dovoljenje za poučevanje verouka v šoli, da so dobili več dovoljenj za pobiranje pušice; skratka: kmalu so se mogli tudi zdravstveno in socialno zavarovati.

Toliko ljubezni, kolikor sem jo doživel kot kaplan na Vrhniki in v Podlipi, kamor sem hodil ob nedeljah maševat, ker je bil župnik v zaporu, nisem pozneje nikoli več doživel.

Povojne peripetije so bile vendarle preplet križev in radosti?

Ljudje so imeli nas duhovnike zelo radi. Toliko ljubezni, kolikor sem jo doživel kot kaplan na Vrhniki in v Podlipi, kamor sem hodil ob nedeljah maševat, ker je bil župnik v zaporu, nisem pozneje nikoli več doživel.

Naj povem primer glede že omenjene procesije s tanki leta 1949. Dan po procesiji je bil masovni sestanek na Vrhniki in oficirji so zahtevali, da moram plačati bencin, ker vaja ni uspela. Zahtevali so 150.000 dinarjev! To je, preračunano po intencijah, toliko, kolikor stane danes en clio. Ljudje so takoj rekli, da bodo denar zbrali. Ni ga bilo treba, ker so se potem drugi postavili zame (tudi bivši partizani, npr. narodni heroj Tone Vidmar). Njegova mama je bila pri procesiji in je prijokala domov in rekla sinu: »Ali si se ti za to boril, da danes nismo mogli imeti procesije svetega Rešnjega telesa?« Vse to je sina tako nagnilo, da je stvari uredil (vse podrobnosti mi niso znane). Plačal nisem nič. Najbrž je odigral pozitivno vlogo tudi komandir vrhniške milice, ki je prišel na koncu procesije in videl, kaj se je dogajalo. Kasneje me je vprašal, ali sem procesijo prijavil na občini. Odgovoril sem mu pritrdilno.

Kakšen je vaš pogled na Cirilmetodijsko društvo?

Nikoli nisem bil član duhovniškega društva, ki se je imenovalo CMD. S člani tega društva sem se osebno dobro razumel, bo pa potrebno, da bodo zgodovinarji objektivno preiskali, kako je društvo nastajalo, kako je delovalo, in dali pravično oceno. Član društva pa nisem bil zaradi tega, ker ga niso odobrili škofje. Ko pa so škofje leta 1963/64 dovolili, da se prek društva zdravstveno in pokojninsko zavarujemo tudi nečlani društva, sem se z mnogimi drugimi nečlani tudi jaz tako zavaroval. Vendar smo ostali diskriminirani. Medtem ko je članom polovico prispevka plačala država, smo morali nečlani plačevati vse sami.

Kako se spominjate škofa Vovka?

Škof je zaradi razmer veliko trpel in njegova glavna skrb je bila, da bi župnije imele župnike. Dejal je, da je pripravljen iti tudi po kolenih, da bi dobil kakega duhovnika iz zapora, da bi ga lahko nastavil za župnika. Veliko važnost je polagal na to, da bi na vsaki župniji bila redna nedeljska maša. Mnogi duhovniki so imeli v soupravi več župnij.

Duhovniki smo škofa Vovka radi ubogali, ker smo v njem gledali jamstvo tudi za svojo osebo in naše delo. »Hvala Bogu, da imamo škofa,« smo večkrat rekli.

Bogoslovcev nas je bilo zelo malo, zato je zelo pospeševal molitev za duhovne poklice. Duhovnike je imel zelo rad in se je veselil vsakega obiska duhovnika na škofiji. Znal je duhovnika tudi »prijeti«, toda vedno sta se razšla kot prijatelja. Samo enkrat se spominjam, da je spremenil dekret, ki je že bil izdan. Duhovniki smo ga radi ubogali, ker smo v njem gledali jamstvo tudi za svojo osebo in naše delo. »Hvala Bogu, da imamo škofa,« smo večkrat rekli.

Kot tajniku, ki sem ga spremljal na sprehodih ali pa na birmovanjih, mi je marsikaj poučnega in zanimivega povedal iz preteklosti. Posebej naj omenim še to, kar mi je govoril o doživljajih v Tržiču, kjer je bil župnik. Bil je znan po tem, da zna odlično pripovedovati. Govoril je počasi in na glas. Meni so se njegove pridige zdele velikokrat predolge, ob tem pa moram priznati, da so jih ljudje zelo radi poslušali in bili veseli njegovega obiska.

Spominjam se, da je rekel Ribičič, da naj Cerkev životari. To pomeni, da bo enkrat umrla.

Kako vidite vlogo nadškofa Pogačnika v obdobju koncila in po njem ter držo komunistov do Cerkve v njegovem času?

Moram še povedati, da je za razvoj odnosov med Cerkvijo in državo v tistem času odigral pozitivno vlogo prvi jugoslovanski zakon o verskih skupnostih, sprejet leta 1953. Po tem zakonu smo lahko po cerkvah nemoteno zbirali pušico in v cerkvenih prostorih smeli učiti verouk tudi tisti duhovniki, ki ga prej v šolah nismo smeli. Pritisk na Cerkev se je nekoliko zmanjšal, čeprav je cilj, da bi Cerkev počasi umrla, še vedno ostal. Spominjam se, da je rekel Ribičič, da naj Cerkev životari. To pomeni, da bo enkrat umrla.

Drugi tak dogodek je bil beograjski protokol, sklenjen med jugoslovansko vlado in Svetim sedežem leta 1966. Ta je Cerkvi zagotavljal svobodo v njenih notranjih zadevah, tudi glede imenovanja škofov in vsega notranjega cerkvenega življenja.

Po koncilu se je začelo nekako obračati na bolje. Takrat sem prišel k Družini in smo mogli marsikaj pri Družini izboljšati.

Nadškof Pogačnik je nastopil službo že v tem času in ni imel več takšnih težav kakor prej škof Vovk. Spominjam se, da je ob koncu svoje škofovske službe dejal, da so bili časi njegovega škofovanja mirni. Naj omenim, da je bil prej trikrat zaprt in da so ga imeli zelo na piki, ker je bil inteligenten in je imel zaradi svojih izklesanih pridig velik ugled med izobraženci.

Družinin legendarni uredniški dvojec: dr. Drago Klemenčič in dr. Ivan Merlak. FOTO: Tatjana Splichal

Po koncilu se je začelo nekako obračati na bolje. Takrat sem prišel k Družini in smo mogli marsikaj pri Družini izboljšati. Tudi papirja je bilo naenkrat dovolj, ko ga je prej vedno za povečanje naklade primanjkovalo. Smeli smo poročati o življenju Cerkve po svetu, vendar smo vedeli, katerih stvari se ne smemo dotikati, tako da smo izvajali nekakšno samocenzuro. Nadškof Pogačnik nam je naročal, naj pišemo pozitivno o cerkvenem nauku in ga razlagamo ter naj se ne spuščamo v polemike.

Kakšno je bilo življenje Cerkve v 60. in 70. letih?

V teh letih so se začeli misijoni po župnijah. Zlasti so bili silno pozorni na to, kar so misijonarji govorili o splavih. Nekateri misijonarji so bili zaradi tega še v 60. letih zaprti (predvsem jezuiti: Štrubelj, Cerar). Odprle so se tudi meje in smo že mogli iti v Italijo in v Avstrijo. Uredništvo Družine je lahko navezovalo stike z uredništvi v drugih državah. Seveda pa smo bili na skrivaj vedno kontrolirani.

V letih 1965–1975 smo imeli Slovenci več kot 500 novih maš (vključno s Slovenci v zamejstvu in zdomstvu). Novomašna številka Družine je zbujala pozornost po vsej Evropi.

Začela so se tudi romanja v sosednje države, kar so imenovali verski turizem. To je bilo odsev gospodarskih sprememb. Veliko delavcev je tedaj tudi odšlo na delo v tujino. Ko so se vračali, so si zidali nove hiše in tako se je življenjski standard počasi dvigal. Tudi so se začele zidati nove cerkve. Tukaj naj vrnem k svojim bogoslovskim letom. Prijateljski ljudje so bili po vojni tako prestrašeni zaradi nastopa komunizma zoper Cerkev, da so mojim staršem govorili: »Ali bo vaš sin še nadaljeval bogoslovje? Ali ne ve, da bo čez 20 let vere konec in bodo cerkve muzeji, telovadnice ...?« No, in ravno po 20 letih smo začeli graditi nove cerkve. Pri tem pa moram poudariti, da so nekateri duhovniki pri tem zelo veliko trpeli (npr. Ocepek, ki je gradil novo cerkev v Dražgošah, je to sam opisal). Tudi veroučne učilnice so se začele bolje opremljati in je bilo že dovoljeno učiti verouk v župniščih, prej to ni bilo dovoljeno.

Na srečanju katoliških časnikarjev na Otočcu v družbi novomeškega škofa Andreja Glavana in generalnega vikarja Božidarja Metelka leta 2009. FOTO: Tatjana Splichal

Zelo se je povečalo število duhovnih poklicev. V letih 1965–1975 smo imeli Slovenci več kot 500 novih maš (vključno s Slovenci v zamejstvu in zdomstvu). Novomašna številka Družine je zbujala pozornost po vsej Evropi. Mislim, da smo tedaj dosegli rekord v Evropi. Niti Poljaki tedaj niso imeli toliko poklicev. Ta množica poklicev je pač zrasla iz semena, ko je bilo med vojno in po vojni ubitih okoli sto bogoslovcev oziroma tistih, ki so bili že odločeni, da bodo postali duhovniki, pa zaradi vojne niso mogli stopiti v bogoslovje ali noviciat.

Kot škof je Stanislav Lenič doživel toliko lepih stvari, da ga je Bog obilno poplačal za trpljenje, ki ga je preživel v ječi.

Dotakniva se še vloge škofa Leniča.

Vloga škofa Leniča je dosti opisana. Stanoval sem nad njim v isti hiši in sva imela veliko stikov. Zelo rad je pripovedoval o preteklih stvareh, ker je imel odličen spomin. Pravil je, kako je preživel dve leti v samici: ni samo molil, ampak molil, potem pa obujal spomine na mladost in ljudi, s katerimi se je takrat srečeval, in premišljeval, kaj zdajle pri tej ali oni hiši v domači vasi delajo. S tem je vadil spomin. Pri njem sem tudi videl, kako velja beseda iz Ps 89 (po brevirju): »Gospod, razveseli nas za dni, ko smo bili ponižani; za čas, ki smo ga preživeli v nesreči.«

Kot škof je doživel toliko lepih stvari, da ga je Bog obilno poplačal za trpljenje, ki ga je preživel v ječi. Bil sem pri njegovi smrti. Umrl je čisto po svetopisemsko: zaspal je v Gospodu in sem mu še zadnjikrat podelil sv. maziljenje. Umrl je 4. januarja 1991, zadnjikrat pa je maševal na sveti večer 1990 in je dejal, da je to njegova zadnja maša – in tako se je zgodilo.

Dr. Ivan Merlak v pogovoru z dr. Alojzijem Šuštarjem. FOTO: arhiv Družine

Kako ste doživeli prihod nadškofa Šuštarja?

Nadškofa Šuštarja smo vsi z veseljem sprejeli, ker smo od njega pričakovali, da nas bo odprl svetu, iz katerega je prišel. Vendar pa smo bližnji sodelavci ugotovili, da se mu je poznalo, da ni preživel vseh faz komunizma in njegovega odnosa do Cerkve od leta 1945. Bil je neutrudno delaven, pa se mu je zdelo, da smo mi premalo delavni, ker pač ni poznal naše preteklosti. Njegove zasluge za samostojno Slovenijo pa bodo z velikimi črkami zapisane v naši slovenski zgodovini.

Leta 1974 se je začela hajka proti verskemu listu Družina, ker ni hotela životariti, ampak živeti.

Vaša dejavnost v povojnih letih?

V glavnem sem že vse povedal. Bil sem stolni kanonik, arhidiakon in predsednik cerkvenega sodišča, kjer je delo zadnja leta zelo naraslo – pač odsev časa, v katerem živimo, in posledic, ki jih je pustil komunizem v dušah ljudi.

Posebej naj še omenim svojo dejavnost pri Družini. Po mnenju svojega advokata sem doživel zadnji stalinistični proces v Sloveniji. Leta 1974 se je začela hajka proti verskemu listu Družina, ker ni hotela životariti, ampak živeti. Postali smo tednik, prej smo bili štirinajstdnevnik, pa tudi tehnično opremo smo nekoliko posodobili. Potem so nam napravili celomesečno finančno kontrolo in meni so naprtili devet kazenskih postopkov. V začetku leta 1975 pa je bila ena številka Družine tudi zaplenjena. Nisem pričakoval, da so naši komunisti še po 25 letih, odkar so prelomili s Stalinom, tako stalinistično nastrojeni. Takrat sem doživel živčni zlom in sem bil šest mesecev v bolniški. Končno se je zadeva iztekla tako, da sem bil obsojen na štiri mesece zapora pogojno za dve leti zaradi članka v Družini, ki naj bi žalil JLA, in plačati sem moral 500 din denarne kazni za neplačani prometni davek ob nabavi avtomobila, ker sem podpisal izjavo, ki naj bi nas tega davka oprostila; saj smo delali isto, kar je delalo Delo – izdajali tisk. Utemeljitev sodišča pa je bila, da naše delo ni družbeno koristno in smo zato samo privatniki.

Delo z mladino je nujno potrebno. Predvsem naj bi se trudili za vzgojo zrelih krščanskih osebnosti.

Pogled nazaj pokaže, da ste doživeli in preživeli marsikaj. V čem pa vidite glavno poslanstvo naše Cerkve za sedanji trenutek in bližnjo prihodnost?

Kratko odgovorim, da naj Cerkev pri nas prebuja veselje do življenja. Naj bi družine imele več otrok, naj bi se vlagali veliki napori za duhovno poglobitev vernikov. Tukaj vidim kot razveseljivo znamenje zanimanje za svetniške kandidate po papeževem obisku (tj. obisk Janeza Pavla II. maja 1996). Naj se bolj razvija prostovoljno delo v Cerkvi in njenih dejavnostih. Duhovna gibanja imajo danes velik pomen, naj pa vlada glede njihove izbire čim večja svoboda.

Kot duhovni vodič na romarskem avtobusu. FOTO: arhiv Družine

Delo z mladino je nujno potrebno. Predvsem naj bi se trudili za vzgojo zrelih krščanskih osebnosti. Ko že govorimo o mladini: zelo si želim, da bi tudi naša šola bila glede verskega pouka urejena po srednjeevropskih merilih. V politiko se seveda ne vtikam, pač pa me politična vprašanja zanimajo in o njih tudi razmišljam. A morali bi priti čim prej do tega, da pri volitvah ne bi toliko volili stranke, kolikor bodočo vlado, zato naj stranke pred volitvami naredijo koalicijo, da bi ljudje vedeli, pri čem so.