Dr. Ivan Janez Štuhec izdal monografijo o teoloških temeljih morale
Dr. Ivan Janez Štuhec izdal monografijo o teoloških temeljih morale
Tako je zapisala Celjska Mohorjeva družba v vabilu na predstavitev znanstvene monografije z naslovom Teološki temelji morale dr. Ivana Janeza Štuheca.
Prva je bila v ponedeljek, 25. novembra, v kavarni Astoria v Mariboru, druga bo v četrtek, 28. novembra, v knjigarni Celjske Mohorjeve v Ljubljani.
V Mariboru se je ob prisotnem številnem občinstvu in nadškofu Alojziju Cviklu z gostoma omizja, dr. Alešem Mavrom in avtorjem knjige dr. Štuhecem, pogovarjala urednica Saška Ocvirk.
Dr. Ivan Štuhec za Družino o monografiji
»Knjiga ni zbor predavanj, komentarjev …, ampak samostojno delo, ki je sicer sestavljeno tudi iz nekaterih stvari, ki so bile delno kje objavljene, ampak nikoli v taki celoti kot je tokrat. V bistvu gre, lahko bi rekel, za moje sintetično delo vsega tega, kar sem predaval kot profesor moralne teologije na Teološki fakulteti na področju osnovne moralne teologije. V tej knjigi so na nek način postavljeni temelji morale, ne lotevam pa se nekih konkretnih specifičnih vprašanj, ki so morda bolj aktualna kakor taka.
Kar izhaja na področju etike in morale, pa mora imeti neki temelj. To je ravno tako, kot če bi se zdaj pogovarjali, zakaj nisem začel zidati tretjega nadstropja. Najprej moraš postaviti temelje, potem lahko zidaš hišo in tako je tudi pri vsakem predmetu, pri vsaki znanosti. Zato je bilo pomembno, da sem enkrat naredil nekaj, kar sem na nek način dolgoval, če hočete tudi študentom skozi svoja leta predavanj.
Morala sploh ni moralizem, pa tudi ni moraliziranje. Kdor bo to knjigo bral, bo tudi videl, da niti na enem mestu ne moraliziram, ker je to negativni pomen te besede. Na začetku tudi utemeljim, zakaj sem se odločil prav za besedo morala, in sicer prav zaradi tega, da bi vrnil na nek način njeno vrednost. In pa tisto, kar dejansko pomeni in seveda to z moraliziranjem nima nobene zveze. Človeštvo, odkar se samega sebe zaveda in odkar reflektira svoje delovanje in dejanja, se vedno sprašuje o tem, kaj je prav in kaj je narobe, kaj je dobro, kaj je slabo.
S knjigo sem hotel doseči predvsem to, da se v slovenski prostor na nek način prinese diskusija na področju moralne teologije, ki se je sprožila z drugim vatikanskim koncilom. Delno sem to obravnaval že pri svojem doktoratu, tako da ta knjiga vsebuje tudi v zadnjem poglavju predvsem nekatere vidike, ki sem jih že obravnaval tam, s tem da je, seveda, vmes prišlo štirideset let. V razponu štiridesetih let se je marsikaj razčistilo, pojasnilo. Zdi se mi pomembno, da slovenski prostor dobi vpogled v to razpravo.
Drugo je to, da je drugi vatikanski koncil rekel, da je treba moralo vrniti k Svetemu pismu. Upam, da sem to dosegel s tem, ko obravnavam deset zapovedi in Govor na gori. Vsi vemo, da večina ljudi v slovenskem prostoru, ki je hodila k verouku, svojo etiko in moralo temelji na desetih zapovedih, manj pa na Govoru na gori. Ta antiteza je postavljena tudi v tem, da obravnavam oba ta teksta iz Svetega pisma.
Tretja stvar, ki bo za bralca tudi lahko zanimiva, tistega, ki je malo zahtevnejši, je tretje poglavje o naravnem zakonu, ki je naredil svoj velik razvoj in se ga danes postavlja pod vprašaj. Četrto poglavje pa govori predvsem o vesti in tem, kako naj se človek in kristjan moralno odloča, da se bo odločal odgovorno in svobodno.
Skratka, knjiga je v bistvu hermenevtični ključ, skozi katerega lahko samo vidimo starozavezno in novozavezno moralo. Te ni brez odnosa do Boga in v tem je tudi posebnost ali specifičnost teološke morale, da gre za odnos do Boga, medtem ko v sekularni etiki pač tega ni.«