To tezo tudi v Sloveniji širijo pristaši teorije o »deljeni« rusko-zahodni krivdi za sedanjo vojno v Ukrajini. Toda ali takšne teze vzdržijo kritično presojo? Odgovore iščemo v pogovoru z diplomatom dr. Igorjem Senčarjem, predsednikom društva Slovenski odbor za Nato in državnim sekretarjem za koordinacijo mednarodnih zadev in zadev EU v kabinetu predsednika vlade. V 12. številki tednika Družina smo objavili krajšo verzijo pogovora, na spletu pa v dveh delih objavljamo celoten pogovor, ki predstavlja eno najbolj poglobljenih analiz širšega okvira sedanjega dogajanja v Ukrajini. V prvem delu pogovora se osredinjamo zlasti na okoliščine, znotraj kateri se je Putin za večino opazovalcev nepredvideno odločil za agresijo na sosednjo državo, na vlogo in širjenje Nata v povojni evropski zgodovini ter na kronologijo odnosov med Natom in Rusijo.

Pomembno je razumeti Putinovo uporabo pojmov nacizem in fašizem, ki je značilna v tranzicijskem kontekstu postkomunističnega območja s strani tistih, ki nasprotujejo pravi demokratizaciji.

Gospod Senčar, bili ste ena ključnih usklajevalnih osebnosti slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije v drugi polovici lanskega leta. Najbrž ste v tistem času in v tisti vlogi vsaj z enim očesom pogledovali tudi proti Ukrajini in ruski grožnji na njenih mejah. Ali je bilo mogoče že takrat predvideti današnje dogajanje ali pa gre vendar za nekaj, kar prebija meje verjetnega in pričakovanega?

Najprej: dogajanja v vseh konkretnih obrisih, ki smo mu priča te dni, tedaj ni bilo mogoče predvideti. Jasno pa je bilo, da je Putin kopičil čete ob ukrajinski meji, izvajal nenehne vojaške vaje, uporabljal izredno agresivno retoriko in sporočal neki svoj pogled na Ukrajino in njeno zgodovino, ki ni imel nobene zveze s stvarnostjo. Njegov namen je bil sporočati: Ukrajina kot taka ne sme obstajati, saj ukrajinskega naroda tako rekoč ni, vse je fikcija in kot taka Ukrajina nima pravica do obstoja. To je bila smer njegovega sporočila. Poleg tega je pomembno razumeti tudi Putinovo uporabo pojmov nacizem in fašizem, ki je značilna v tranzicijskem kontekstu postkomunističnega območja s strani tistih, ki nasprotujejo pravi demokratizaciji. Uporablja ju izven konkretnega zgodovinskega konteksta kot stigmo, ki označuje neko zlo, ki zasluži odgovor z vsemi sredstvi in ki opravičuje vsa sredstva v političnem/geopolitičnem boju, ob tem pa seveda ni nikakršnih stvarnih razlogov za te obtožbe. Pri uporabi teh ideoloških narativov gre mnogokrat tudi za upanje na spontani, nereflektirani moralistični refleks Zahoda.

Spretnemu in brezobzirnemu ruskemu pritisku nasproti ni stala verodostojna grožnja, temveč želja po umiritvi, strah pred eskalacijo in upanje na možno nadaljevanje bolj harmoničnega partnerstva s Kremljem.

Potem: situacija, ki jo je vzpostavil dogovor iz Minska (gre za dva dogovora – september 2014 in februar 2015) v predelu Donbasa, ki je bil pod nadzorom separatistov, ki jih je ščitila prisotnost ruskih čet, ni bila vzdržna. Dosežen je bil ob hudem ruskem stopnjevanju vojne proti Ukrajini (pred neposredno vpletenostjo ruskih čet je namreč Ukrajina že prehajala v dokaj učinkovito protiofenzivo proti separatistom), z grožnjo nadaljnje eskalacije in prizadevanjem tedanje nemške kanclerke Merklove (in francoskega predsednika Hollanda), da ublaži situacijo, pri čemer je menila, da Rusije ni mogoče izriniti z območja vzhodne Ukrajine, vseskozi pa je tudi odločno nasprotovala možnosti, da bi Ukrajini pomagali z dobavo defenzivnega orožja. Dogovor je sicer temeljil na priznanju suverenosti Ukrajine nad ozemljem, ki je pod nadzorom upornikov, vendar bi bila ob popolni izvedbi teritorialna integriteta in suverenost Ukrajine močno ošibljeni, saj bi temu območju dovolil zelo veliko stopnjo avtonomije. Šele na koncu procesa bi sledila vzpostavitev popolnega nadzora ukrajinske vlade nad državno mejo. Dogovor je podeljeval de jure status tistim, ki jih ne Ukrajina ne Zahod dotlej nista priznavala za zakonite predstavnike lokalnih oblasti, in nadaljeval s fikcijo, da je Rusija tretja stran, ki si prizadeva za mir in rešitev, ne pa protagonist v spopadih, vojni agresor in spodbujevalec konflikta. Posredniški pristop Nemčije in Francije nikakor ni prispeval k dobremu rezultatu. Spretnemu in brezobzirnemu ruskemu pritisku nasproti ni stala verodostojna grožnja, temveč želja po umiritvi, strah pred eskalacijo in upanje na možno nadaljevanje bolj harmoničnega partnerstva s Kremljem. Je pa na zahtevo predsednika Evropskega sveta in članic, ki so zagovarjale trši pristop do Rusije, v EU bila sprejeta povezava med sankcijami in spoštovanjem dogovora iz Minska – ker ruska stran dogovora ne spoštuje, sankcije še vedno veljajo. Dogovor iz Minska namreč določa, da bi morala Ukrajina dobiti nadzor nad mejo do konca leta 2015, seveda pa bi morali biti pred tem izpolnjeni drugi deli dogovora, a za ukrajinsko suverenost in vzpostavitev možnosti za umiritev situacije je bil njen nadzor nad celotno mejo ključnega pomena. Rusija pod pojmom decentralizacije ni razumela udeležbe lokalnih skupnosti pri upravljanju, temveč da bi separatisti pridobili zagotovljeno moč blokiranja centralne oblasti. Separatisti so premirje nenehno kršili, ob tem pa ukrajinska stran seveda ni mogla stati križem rok. To stanje je postajalo vse manj vzdržno. Francija in Nemčija sta še pred nekaj tedni skušali pripraviti Ukrajino, da se »prilagodi« in se vda ruskim zahtevam glede »implementacije« tega dogovora.

Nato: ameriške obveščevalne službe so dejansko imele zelo zanesljive informacije, da Rusija pripravlja napad na Ukrajino. Njihovi evropski kolegi so imeli nekoliko drugačne ocene. Dogodki so potrdili popolno natančnost predvidevanj ameriških služb.

Normalni ljudje ne vedo, da je mogoče vse. To je stavek, o katerem je treba premišljevati in ga tudi dojeti.

In končno: »Normalni ljudje ne vedo, da je mogoče vse.« To je stavek, ki ga je zapisal David Rousset, francoski pisatelj in politični aktivist, ki je preživel koncentracijski taborišči Neunegamme in Buchenwald. To je izhodišče za razumevanje totalitarne misli in delovanje totalitarnega aparata. Navaja ga Hannah Arendt v svoji knjigi Izvori totalitarizma. Oblast v Kremlju je naslednica totalitarnega režima in »kultura« ter način njenega delovanja to vse jasneje izpričujeta, zlasti zadnji nagovor Putina ruskim državljanom. Normalni ljudje ne vedo, da je mogoče vse. To je stavek, o katerem je treba premišljevati in ga tudi dojeti. Če k temu dodamo Putinove izjave o Ukrajini in kopičenje vojske ob meji, potem je jasno, da je tisto, kar se normalnemu človeku vendarle ni zdelo mogoče, nekaj povsem mogočega in nekaj, kar se je moralo zgoditi znotraj logike, ki se mnogokomu zdi nemogoča in nenormalna in ki ji zahodna politika – in pamet – ni zmogla in znala postaviti jasnih meja.

Putin je že dalj časa rožljal z orožjem – no, dejansko ga je tudi uporabljal v Gruziji, pa na Krimu, ukrajinskem vzhodu … –, to rožljanje pa vedno znova upravičeval s tem, da je Nato po koncu hladne vojne postopoma ogrožajoče pritisnil neposredno na ruske meje. Razčistiva zato najprej načelno vprašanje: ali je Nato takšno zavezništvo, ki kogar koli ogroža, ker bi svoj koncept gradilo na ofenzivni, torej napadalni doktrini?

Nato – severnoatlantsko zavezništvo – je obrambno zavezništvo. To tudi povsem jasno izhaja iz severnoatlantske pogodbe, s katero je bilo vzpostavljeno (4. aprila 1949). Uvodni stavki navajajo, da pogodbenice potrjujejo svoje zaupanje v cilje in načela Ustanovne listine Združenih narodov ter svojo željo, da bi z vsemi narodi in vladami živele v miru. Izpostavljajo, da so odločene varovati svobodo, skupno dediščino in civilizacijo svojih narodov, temelječe na načelih demokracije, osebne svobode in vladavine prava. Prizadevajo si za spodbujanje stabilnosti in blaginje na severnoatlantskem območju. Zato so odločene združiti svoja prizadevanja za kolektivno obrambo ter ohranitev miru in varnosti. V prvem členu pogodbe je navedeno, da se pogodbenice zavezujejo, da vse mednarodne spore, v katere bi bile lahko vpletene, rešujejo miroljubno, kot določa Ustanovna listina Združenih narodov, tako da mednarodni mir, varnost in pravičnost niso ogroženi, in da se v svojih mednarodnih odnosih vzdržijo grožnje s silo ali uporabe sile na način, ki ni v skladu s cilji Združenih narodov. V drugem členu izpostavljajo, da bodo s krepitvijo svojih svobodnih institucij, doseganjem boljšega razumevanja načel, na katerih temeljijo te institucije, in s spodbujanjem razmer, ki omogočajo stabilnost in blaginjo, prispevale k nadaljnjemu razvoju miroljubnih in prijateljskih mednarodnih odnosov. V tretjem členu pa navajajo, da bodo za učinkovitejše doseganje ciljev te pogodbe z nenehno in učinkovito samopomočjo ter vzajemno pomočjo vsaka zase in skupaj vzdrževale in razvijale svojo individualno in kolektivno sposobnost upreti se oboroženemu napadu.

Kaj pa je v tej t. i. washingtonski pogodbi napisano o pristopanju novih držav? Je bil Nato leta 1949 zasnovan kot zaprt, »ekskluzivni« zahodni klub v hladni vojni proti Sovjetski zvezi?

Deseti člen severnoatlantske pogodbe določa, da lahko pogodbenice s soglasnim dogovorom povabijo katero koli drugo evropsko državo, ki je sposobna podpreti načela te pogodbe in prispevati k varnosti severnoatlantskega območja, da pristopi k tej pogodbi.

Nato je nastal na evropsko pobudo, natančneje britansko.

Nato je nastal na evropsko pobudo, natančneje britansko. Razmere v Evropi so bile po končani vojni zelo negotove. Francija in Združeno kraljestvo sta 4. marca 1947 podpisali pogodbo o zavezništvu in vzajemni pomoči ob primeru napada s strani Nemčije ali Sovjetske zveze. To zavezništvo so je naslednje leto s pridružitvijo držav Beneluksa preoblikovalo v Zahodno unijo (predhodnico Zahodnoevropske unije). Člani zavezništva so se seveda zavedali, da so izjemno ranljivi glede sovjetske grožnje. Zlom Moskovske konference o nemškem vprašanju 24. aprila 1947 je zahodne zaveznike prepričal, da postaja SZ grožnja zahodnim demokracijam. Oktobra istega leta je bil ustanovljen Kominform, zveza komunističnih partij sveta, z namenom koordiniranja njihovih aktivnosti pod sovjetskim vodstvom. V Pragi se je 25. februarja 1948 zgodil komunistični puč. Rdeča armada je v juniju istega leta začela izvajati blokado Zahodnega Berlina, ki je trajala skoraj eno leto. Jasno se je kazala tudi prihajajoča dokončna delitev Nemčije. Posledica blokade Berlina je bila, da so ZDA tedaj prilagodile svojo strategijo novi grožnji in se tedaj prvič zavezale k občutni vojaški prisotnosti v Evropi. Na britansko pobudo pa je bilo nato 4. aprila 1949 vzpostavljeno zavezništvo, ki je Zahodni Evropi zagotavljalo kolektivno varnost in teritorialno obrambo pred morebitno sovjetsko agresijo. Smoter zavezništva je slikovito povzel njegov prvi generalni sekretar, lord Ismay: »to keep the Soviet Union out, the Americans in, and the Germans down« (»da obdrži Sovjete zunaj, Američane znotraj in Nemce pod nadzorom«).

Kako se je od ustanovitve dalje širilo Natovo članstvo?

Nato je ustanovilo 12 članic (Belgija, Danska, Francija, Islandija, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Združeno kraljestvo, Kanada in ZDA). Leta 1952 sta se pridružili Turčija in Grčija, leta 1955 Nemčija, leta 1982 Španija, leta 1999 Češka, Madžarska in Poljska, leta 2004 Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva, Romunija, Slovaška in Slovenija, leta 2009 Albanija, Hrvaška, leta 2017 Črna gora, in leta 2020 Severna Makedonija.

Kakšen pa je bil po koncu hladne vojne Natov koncept odnosov z Rusijo? Ali ga je res vodilo arogantno poniževanje »poražene« Sovjetske zveze, ki jo je poosebljala Ruska federacija? Kakšno vlogo je želel imeti in kakšno je dejansko imel Svet Nato-Rusija? Prva inačica takega institucionalnega dialoga je bila oblikovana za časa Jelcina, torej leta 1997, druga pa že za časa Putina leta 2002.

Najprej nekaj o kontekstu tik po koncu hladne vojne. Takoj po koncu hladne vojne ni bilo nikakršnega jamstva, da bo v Evropi zavladala stabilnost in da bo mir še naprej ohranjen. Mnogi so se bali, da bo združena Nemčija skušala dominirati svoje sosede (zlasti je bil to strah Francije, pa tudi Združenega kraljestva). Gorbačov je leta 1990 dejal, da bi Nato imel zadrževalno vlogo glede Nemčije. V zraku je bilo vprašanje nevarnosti širitve jedrskega orožja.

Ranljive srednjeevropske države so se želele priključiti Natu, prvi signali v to smer so bili očitni že v juniju 1990.

Ranljive srednjeevropske države so se želele priključiti Natu, prvi signali v to smer so bili očitni že v juniju 1990. V novembru 1990 je Gorbačov skupaj z ostalimi članicami Konference za varnost in sodelovanje v Evropi (današnja Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi) podpisal Pariško listino za novo Evropo, v kateri se podpisnice zavezujejo med drugim k spoštovanju suverenosti in ozemeljske celovitosti vsake evropske države in k svobodi izbire zunanjepolitične orientacije in varnostnih zavezništev. Istočasno je sovjetska stran (namestnik zunanjega ministra) skušala prek ekonomskih pritiskov od nekaterih tedanjih članic varšavskega pakta doseči, da bi s SZ sklenile bilateralne sporazume, ki bi jim preprečevali vstopanja v druga zavezništva, čemur pa so se le-te zoperstavile. Rezultat sovjetskega zakulisnega pritiska je bil, da so vzpostavile višegrajski proces. Spočetka so se spogledovale z idejo nevtralnosti, a že v letu 1991 so si zadale za cilj vstop v zvezo Nato (varšavski pakt je bil razpuščen v juliju 1991), njihov prvi cilj pa je bil znebiti se s svojega ozemlja sovjetskih čet (zadnje sovjetske čete so se umaknile z ozemlja Poljske novembra 1992).

Tik pred samorazpustitvijo SZ v decembru 1991 je Nato na svojem zasedanju na vrhu povabil SZ in članice bivšega varšavskega pakta, da se pridružijo novo vzpostavljenemu Severnoatlantskemu svetu za sodelovanje, ki bi bil forum za redna varnostna posvetovanja na visoki ravni (in ne širitev Nata). Predsednik Jelcin je v decembru 1991 v pismu zunanjim ministrom članic Nato izpostavil vprašanje morebitne pridružitve Rusije Natu kot njen dolgoročni cilj.

Tako Gorbačov kot Jelcin sta želela sodelovati z Natom in s strani Nata nista čutila kakšne grožnje.

Iz tega sledi, da sta tako Gorbačov kot Jelcin želela sodelovati z Natom in s strani Nata nista čutila kakšne grožnje. Oba pa sta se tudi zavedala, še preden je bilo kakršnega koli govora o dejanski širitvi Nata, da sta izgubila nekdanje zaveznice iz varšavskega pakta, pri čemer pa Nato ni igral nikakršne vloge, ampak je šlo za suverene odločitve nekdanjih sovjetskih evropskih satelitov. Višegrajske članice so si vse bolj prizadevale za pridružitev Natu. Prva izjava, da so vrata Nata odprta, je bila podana šele v marcu 1992 s strani njegovega generalnega sekretarja Wörnerja. Vendar pa so bile članice Nata, vključno z ameriško administracijo, zelo zadržane do ideje o širitvi, tudi zato, ker bi lahko Moskva to razumela kot korak, uperjen proti njej. Ameriška administracija se je tudi bala kolapsa Jelcinove, prozahodno usmerjene vlade, ki je bila soočena z močno antizahodno opozicijo. Pentagon je tako razvil program Partnerstvo za mir (jesen 1993), katerega cilj je bil vključitev tako Rusije kot srednje- in vzhodnoevropskih držav v razširjeno vojaško sodelovanje (izmenjave, skupno usposabljanje, sodelovanje v operacijah vzdrževanja miru), širitev članstva Nato pa pri tem nikakor ni bila na dnevnem redu. Dejansko pa je 1. julija 1994 predsednik Clinton na obisku v Varšavi prvič podal javno izjavo v prid širitve Nata (nekoliko manj zavezujočo izjavo je podal v januarju 1994 v Pragi). Severnoatlantski svet je 1. decembra 1994 sprejel odločitev, naj se v roku enega leta izdela študija o širitvi Nata. Natovi zunanji ministri so v septembru 1996 sklenili, da izdajo vabilo višegrajskim državam v juliju 1997. Premik v ruski politiki od dokaj prozahodne usmeritve (takšno usmeritev je zagovarjal zlasti tedanji zunanji minister Andrej Kozirjev) nazaj v smeri tradicionalistične, konfrontacijske, protizahodno usmerjene orientacije se je zgodil nekje v obdobju 1993/94, vsekakor preden je iz Bele hiše prišlo kakršno koli resno razmišljanje o širitvi Nata. Toda tudi voditelji rusko varnostno-obveščevalnega aparata niti proti koncu leta 1993 širitve Nata niso videli kot ofenzivne vojaške grožnje. Politično vodstvo pa se je glede širitve Nata tedaj balo predvsem reakcije domačih nacionalistov, širitve same – ki pa sploh še ni bila na dnevnem redu Nata – pa ni dojemalo kot grožnje.

Premik v ruski politiki od dokaj prozahodne usmeritve nazaj v smeri tradicionalistične, konfrontacijske, protizahodno usmerjene orientacije se je zgodil nekje v obdobju 1993/94, vsekakor preden je iz Bele hiše prišlo kakršno koli resno razmišljanje o širitvi Nata.

Na podlagi vsega dejanskega dogajanja in stanja v Evropi po koncu hladne vojne lahko zaključimo, da je vključitev novih članic v Nato Rusiji zagotovila večjo varnost, kot pa si jo je lahko zagotovila sama. Združeno Nemčijo je Nato vezal na Zahod in zagotovil, da je obdana z demokratičnimi zaveznicami. Njeno članstvo ji zagotavlja varnost in s tem je odpadla alternativna rešitev – namreč njena bistveno večja oborožitev, če bi za varnost morala skrbeti sama. S tem sta se stabilnost in varnost razširili proti vzhodu z ugodnimi učinki na varnostno situacijo Rusije. Pridružitev Natu je novim članicam omogočala, da so nadaljevale s političnimi in gospodarskimi reformami bolj, kot pa da bi na veliko investirale v varnostne in obrambne zmogljivosti, potrebne za obrambo znova pridobljene avtonomije, ki bi bile potrebne, če bi jim vrata Nata ostala zaprta in bi morale same poskrbeti za svojo varnost. Kakšna bi bila njihova varnostna situacija danes, če bi ne bile vključene v Nato, glede na naraščajočo agresivnost Rusije, ki smo ji priča že vsaj od leta 2008 naprej, pa nam je lahko povsem jasno, če le pomislimo na Gruzijo in Ukrajino.

Jutri bomo na naši spletni strani objavili drugi del pogovora z dr. Igorjem Senčarjem, v katerem bomo razčistili vprašanje, ali je Nato Ruski federaciji res kdaj zavezujoč obljubil, da se ne bo širil proti evropskemu vzhodu, osvetlili dogajanje na Natovem vzhodnem krilu, se dotaknili bojazni, da bi sedanja vojna pljusknila tudi v katero izmed držav članic Nata, se dotaknili posebne vloge Slovenije v okviru Natovih prizadevanj za zmanjševanje vojne napetosti, sogovornika vprašali o njegovi presoji obiska predsednikov slovenske, poljske in češke vlade v Kijevu …